Jedro

Ker je tožnik dvakrat neupravičeno izostal z dela, mu je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Nadaljevanje delovnega razmerja med strankama namreč ni bilo mogoče, saj so pri toženi stranki delavci delo opravljali v skupinah in je odsotnost enega delavca povzročila, da posamezni segmenti dela niso bili usklajeni. Za preprečitev zamude je bilo potrebno najeti druge delavce, s čimer so se stroški gradnje povečali.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi in redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 11. 2006 ter ugotovi, da je odpoved nična in da sta jo prvotožena in drugotožena stranka solidarno dolžni pozvati nazaj na delo in odpraviti vse posledice nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožeči stranki obračunati in izplačati plače za vsak mesec posebej, od dne 14. 11. 2006 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečne plače v plačilo do plačila ter od plač odvesti pripadajoče prispevke in davke, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila ter tožeči stranki v delovno knjižico vpisati čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožnik in prvotožena stranka sami nosita vsaka svoje stroške postopka in da je tožnik dolžan drugotoženi stranki povrniti stroške postopka, v višini 171,35 EUR, v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar se sodba ne da preizkusiti, kar samo po sebi predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba sploh nima razlogov o tem, da je za tožečo stranko obstajala delovna obveznost delati v soboto oz. vsako soboto oz. dne 14. 10. 2006, ker v tej zvezi tožena stranka tožeči stranki ni izdala pisnega navodila za delo, niti ji ni podala drugačnega ali spremenjenega delovnega časa. Tožeča stranka poudarja, da je splošno znano dejstvo, da je bila dne 14. 10. 2006 sobota ter kot taka dela prost dan in iz nobenega pisnega navodila delodajalca ne izhaja, da bi tožeča stranka tega dne morala delati. Prav tako je povsem jasno, da delo vse sobote v mesecu ni dopustno ter takšno pisno navodilo s strani delodajalca delavcu, kolikor bi eventualno obstajalo, bi bilo povsem neveljavno oz. nično, ker nasprotuje prisilnim predpisom oz. morali. Zaradi navedenega je po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje izdalo sodbo na podlagi zmotne uporabe materialnega prava. Prav tako pritožba meni, da izostanek z dela en dan, sam po sebi ne more biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in je tudi iz tega razloga sodbo sodišča prve stopnje potrebno razveljaviti, saj Zakon o delovnih razmerjih zahteva in določa kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi daljši izostanek z dela, npr. 5 dni, nikakor pa ne en dan, kot resen razlog. V konkretnem primeru je bilo dokazno breme na strani tožene stranke kot delodajalca, da dokaže, da je obstajal utemeljen razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar tega tožena stranka ni uspela dokazati. Po mnenju pritožbe gre v konkretnem primeru za solidarno odgovornost obeh delodajalcev, kot solidarnih zavezancev še toliko bolj, ker je delodajalec prevzemnik sedaj v stečaju in je prenehal opravljati gospodarsko dejavnost. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/2004) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in vsa odločilna dejstva ter nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in prav tako ne absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka na katere se je sklicevala tožeča stranka v pritožbi. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno in prepričljivo zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da ni podana pasivna legitimacija drugotožene stranke, saj je bila delodajalec tožnika prvotožena stranka, glede na to, da je bil tožnik od drugotožene stranke prevzet k prvotoženi stranki dne 1. 6. 2006, na podlagi 73. člena ZDR, zato je upravičeno zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrnilo.

Tožniku je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki v 3. alineji 1. odstavka 88. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu, s strani delodajalca kršenje pogodbenih obveznosti ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka spoštovala postopek, ki ga ZDR predpisuje za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ter da so obstajali vsi zakonsko določeni pogoji zanjo. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz krivdnega razloga, ker tožnik ni prišel na delo dne 14. 10. 2006 in tožnik je bil pred tem na izpolnjevanje delovnih obveznosti ter možnosti odpovedi, v primeru ponovne kršitve, že opozorjen in sicer z pisnim opozorilom dne 22. 8. 2006. Iz opozorila izhaja, da je tožnik neopravičeno izostal z dela dne 19. 8. 2006, na delovno soboto. Navedeno izkazuje, da tožnik pisnega opozorila tožene stranke ni upošteval in je kljub pisni grožnji z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v primeru ponovne kršitve nadaljeval s kršitvami svoje delovne obveznosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je tožnik neopravičeno izostal z dela dne 14. 10. 2006 in je s tem ponovno kršil pogodbeno obvezo po tem, ko je zaradi kršitve torej neopravičene odsotnosti z dela dne 19. 8. 2006, prejel pisno opozorilo. Sodišče upravičeno tožniku ni verjelo, da ni vedel, da mora v soboto, dne 14. 10. 2006 priti na delo. Iz zapisnika o zagovoru tožnika z dne 25. 10. 2006 (priloga B3) je razvidno, da tožnik na zagovoru ni povedal, da ne bi bil seznanjen, da mora priti v soboto na delo, temveč je povedal, da na delo ni prišel zaradi bolezni in da bo naknadno predložil zdravniško potrdilo, ki pa ga kasneje, vse do izdaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožnik ni predložil. Neutemeljene so pritožbene trditve, da v konkretnem primeru tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme, da dokaže, da je obstajal utemeljen razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tega ni uspela dokazati. Direktor tožene stranke je zaslišan kot stranka prepričljivo izpovedal, da so v spornem času opravljali delo na gradbišču Vodnikov dvor in ker so morali zagotoviti pravočasnost izgradnje, so bili prisiljeni opravljati delo tudi ob sobotah. Delavci, kot tudi tožnik, so bili pravočasno seznanjeni, katero soboto se bo delo opravljalo, vendar je tožnik dvakrat manjkal in ker delavci opravljajo delo v skupinah, odsotnost že enega delavca vpliva, da posamezni segmenti dela med seboj niso usklajeni in to povzroča zamudo pri naslednji fazi dela ter vse to vpliva na pravočasnost dokončanja dela. Da bi preprečili zamudo rokov je tožena stranka morala najeti druge ljudi, s tem pa so se večali stroški gradnje. Direktor je tudi izpovedal, da zaradi navedenega predstavlja tožniku očitana kršitev tako hudo kršitev, da ni mogoče več nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka uspela dokazati tožniku očitane kršitve obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, v zvezi z določbami 31., 32. in 34. člena ZDR in da so navedeni razlogi (3. alineja 1. odstavka 88. člena ZDR) resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko (2. odstavek 88. člena ZDR). Napačno je sklicevanje tožnika v pritožbi, da ZDR določa, da je možno odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je delavec neopravičeno izostal z dela več kot 5 dni.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.