Jedro

V tej fazi postopka verjetnost tožničine terjatve še ni izkazana, saj iz listin, ki jih je tožnica predložila k tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka bistveno kršila določbe ZDR-1, ki v 182. členu določa, da imajo delavci zaradi nosečnosti ali starševstva pravico do posebnega varstva v delovnem razmerju. Sodišče prve stopnje se tudi pravilno sklicuje na tretji odstavek 148. člena ZDR-1, ki določa, da če delavec v času trajanja delovnega razmerja zaradi potreb usklajevanja družinskega in poklicnega življenja predlaga drugačno razporeditev delovnega časa, mu mora delodajalec, upoštevaje potrebe delovnega procesa pisno utemeljiti svojo odločitev. Citirana zakonska določba delodajalcu ne nalaga obveznosti, da mora predlogu delavca ugoditi, temveč mu nalaga le dolžnost, da svojo odločitev pisno obrazloži, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna glede obstoja verjetnosti terjatve. Bo pa sodišče prve stopnje pri odločanju o glavni stvari kasneje preverilo razloge, ki jih je navedla tožena stranka v pisni obrazložitvi in ocenilo, ali so razlogi, zaradi katerih tožnice ni mogoče razporediti le v dopoldansko izmeno, utemeljeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijan sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki prepoveduje tožnico razporediti v popoldansko ali večerno izmeno, in na dneve nedelj, z dnem izdaje te začasne odredbe ter da ji v primeru kršenja prepovedi te odredbe sodišče na podlagi 226. člena ZIZ izreče denarno kazen v znesku 5.000,00 EUR. Začasna odredba velja od dneva izdaje, vse do pravnomočne odločitve sodišča o sporu zaradi uveljavljanja pravice do lažjega usklajevanja družinskih in poklicnih obveznosti. Odločitev o stroških postopka se pridrži do izdaje končne odločbe.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe, glede stroškov pa odloči, da jih je dolžna plačati tožena stranka. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo, da terjatev tožnice ni verjetno izkazana, pri tem pa sodišče ni upoštevalo 8. člena ZPP, ki začrtuje formalni okvir proste dokazne ocene, pri kateri mora sodnik vsebinsko, v konkretni zadevi, posebej poiskati dejanske razloge, jih uporabiti in argumentirati v skladu s splošnimi zakoni logike, psihologije, znanosti in vloge, ki jo ima delovnopravno sodišče v socialni državi. Odločbe sodišča morajo biti argumentirane, obče sprejemljive, torej potencialno prepričljive za vsakega razumnega človeka. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. V skladu z ustavo je vezan tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. To načelo pa je po mnenju tožnice sodišče kršilo, saj je tožnica navedla več mednarodnih aktov, ki jih sodišče spregleda in pri svoji presoji ne upošteva. Sodišče je celo navedlo, da pravice tožnici "ne daje noben predpis", čeprav celo Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v tretjem odstavku 182. člena jasno določa: "delodajalec mora delavcem omogočiti lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti", poleg tega pa se tožnica izčrpno sklicuje na njene ustavne pravice in na otrokove pravice, izpodbijani sklep pa v zvezi s tem ne daje nobenih argumentov, zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče skladno z 8. členom ZPP ne pojasni in ne konkretizira, kaj je to "lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti". Tretji odstavek 182. člena ZDR-1 ne predstavlja programske norme, temveč gre za normo, ki jo sodišče konkretizira, glede na okoliščine posameznega primera, če pa bi šlo za pravno praznino pa je bilo sodišče dolžno odločati na podlagi drugega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih, ki določa, da če se civilno pravne zadeve ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Sodišče ni opravilo nobenega tehtanja ustavnih pravic, tožničinih, otrokovih in pravic delodajalca, ob upoštevanju načela sorazmernosti ter vloge sodišča kot tretje veje oblasti v delovnopravnih sporih ter je brez razumne obrazložitve zavrnilo tožničin zahtevek, zato je prišlo do bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, v zvezi z 8. členom ZPP in v zvezi s 3. členom Zakona o sodiščih ter 22. členom Ustave RS. Tožena stranka ni dokazala, da bi delodajalcu, v primeru razporeditve tožnice le v dopoldansko izmeno, nastala kakršnakoli škoda. Tega ne zatrjuje delodajalec niti v pisnem odgovoru delavki, temveč se sklicuje na pravice sodelavcev. Vendar, kot je tožnica že pojasnila v tožbi, ni mogoče delavce, ki nimajo otrok enačiti s položajem tožnice. Tožnica je priložila urnike iz katerih je razvidno, da njena razporeditev v dopoldansko izmeno ali v drugo poslovalnico, kjer ni potrebe po delu v nedeljo, ne bi bila nobena težava za delovni proces. Zato zaključki sodišča, da ni mogoče odrediti delodajalcu, da tožnico razporedi le v dopoldansko izmeno, dejansko niso utemeljeni. Sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo tretjega odstavka 182. člena ZDR-1, ki določa, da "mora delodajalec delavcem omogočiti lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti" in prvega odstavka 54. člena Ustave RS, saj je tožnici kot materi aktivno onemogočeno izvrševanje ustavno varovane roditeljske obveznosti. Delodajalec pri izvrševanju pogodbe o zaposlitvi ne sme, v nasprotju z načelom sorazmernosti, posegati v ustavne pravice delavcev. Tožena stranka ravna neetično in družini neprijazno, pri tožnici pa vzpostavlja velik konflikt med delom in družinskimi obveznostmi. Sodišče ni upoštevalo Konvencije št. 156 o enakih možnosti delavcev in delavk in njihovem enakem obravnavanju, ki velja za vse gospodarske panoge in za vse kategorije delavcev, ki v 1. členu določa, da se uporablja za delavce in delavke z obveznostmi do svojih otrok, za katere skrbijo, če jim te obveznosti omejujejo možnost, da se pripravijo, vključijo, sodelujejo ali napredujejo v gospodarski dejavnosti. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje tudi na Deklaracijo o otrokovih pravicah in Konvencijo o otrokovih pravicah ter navaja, da je delovno pravna zakonodaja minimum pravic, zato ni utemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da bi šlo pri tretjem odstavku 182. člena ZDR-1 le za programsko normo brez učinka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožeče stranke v pritožbi in navedla, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit. Navaja, da je razpored delovnega časa sestavni del pogodbe o zaposlitvi, ki ga pogodbeni stranki določita sporazumno. V 8. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 12. 2015, ki jo je tožnica sklenila s toženo stranko, je izrecno določeno, da bo delavka svoje delo opravljala v okviru 6-dnevnega delovnega tedna, v skladu s Pravilnikom o delovnem času, ki velja za prodajalne. Pri načrtovanju razporeditve delovnega časa vodja poslovalnice upošteva načela neenakomerne razporeditve delovnega časa in sicer na način, da v največji meri omogoča usklajevanje delovnega in zasebnega življenja vsem delavcem, zaposlenim v posamezni poslovalnici tožene stranke. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da obravnavano pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pravno podlago za izdajo začasne odredbe predstavlja 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), ki v prvem odstavku določa, da lahko med postopkom sodišče tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Po četrtem odstavku 43. člena ZDSS-1 se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Zavarovanje terjatev je urejeno v določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s sprem.), ki v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve je, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da v tej fazi postopka terjatev tožnice še ni verjetno izkazana. Zato tudi ni bilo dolžno preverjati obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe po citiranih določbah ZDSS-1 oziroma ZIZ.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba (sklep) pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe (sklepa) nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijani sklep nima, zato ga je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo 8. člena ZPP, ki določa, da sodišče odloči po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva šteje za dokazana. Sodišče je v tej fazi postopka odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe in bo, v obravnavanem primeru, lahko šele na podlagi nadaljnjega postopka, v katerem bo svoje argumente predstavila tudi nasprotna stranka, odločilo o zahtevku tožnice, na podlagi vestne in skrbne presoje vseh dokazov skupaj. Zato so neutemeljene obsežne pritožbene trditve, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, predvsem pa splošna načela mednarodnega prava.

9. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da v tej fazi postopka verjetnost tožničine terjatve še ni izkazana, saj iz listin, ki jih je tožnica predložila k tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka bistveno kršila določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem; ZDR-1), ki v 182. členu določa, da imajo delavci zaradi nosečnosti ali starševstva pravico do posebnega varstva v delovnem razmerju. Sodišče prve stopnje se tudi pravilno sklicuje na tretji odstavek 148. člena ZDR-1, ki določa, da če delavec v času trajanja delovnega razmerja zaradi potreb usklajevanja družinskega in poklicnega življenja predlaga drugačno razporeditev delovnega časa, mu mora delodajalec, upoštevaje potrebe delovnega procesa pisno utemeljiti svojo odločitev. Citirana zakonska določba delodajalcu ne nalaga obveznosti, da mora predlogu delavca ugoditi, temveč mu nalaga le dolžnost, da svojo odločitev pisno obrazloži, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna glede obstoja verjetnosti terjatve. Bo pa sodišče prve stopnje pri odločanju o glavni stvari kasneje preverilo razloge, ki jih je navedla tožena stranka v pisni obrazložitvi in ocenilo, ali so razlogi, zaradi katerih tožnice ni mogoče razporediti le v dopoldansko izmeno, utemeljeni. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ni upoštevalo vseh listinskih in drugih dokazov, ki jih je predlagala tožnica ter da zato ni pravilno uporabilo materialnega prava, saj ni namen izdaje začasne odredbe vsebinsko odločanje o utemeljenosti zahtevka, ki je predmet pravdnega postopka.

10. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog tožnice za izdajo predlagane začasne odredbe že iz razloga, ker tožnica v tej fazi postopka, ob podaji tožbe, ni verjetno izkazala, da terjatev obstoji ali da ji bo nastala. Zato sodišču dejansko ni bilo potrebno presojati verjetnosti obstoja predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ in je zato pravilno zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožnice neutemeljena in zato potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).

12. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).