Jedro

V obravnavanem primeru in v primerih, v katerih so dejanske okoliščine enake, Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za neustavnega. Zato sodišče razloge sodbe v Zadevi Ališić in ostali, da ukrepi iz 146. člena sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“ razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke (zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH).

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) odločil, da se zahteva tožeče stranke za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge zavrne. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka k zahtevi za verifikacijo priložila potrdilo Skrbništva Ljubljanske banke d.d., Ljubljana, Glavne podružnice Sarajevo, ki izkazuje, da je bila na dan 31. 12. 1991 imetnica devizne vloge št. ........ s stanjem v znesku 27.316,54 DEM in 54,66 NLG ter devizne vloge ......... s stanjem v znesku 1.617,21 ATS, 1.622,55 DEM in 4,38 USD. Priložila je tudi potrdilo Ljubljanske banke d.d. Sarajevo, iz katerega je razvidno, da je stranka vsa prej navedena sredstva v protivrednosti 29.224,61 BAM, dne 24. 3. 1998, prenesla na svoj posebni privatizacijski račun ter potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BiH z dne 8. 12. 2015, ki izkazuje stanje 29.763,89 BAM iz naslova prenosa iz Ljubljanske banke Sarajevo na posebni privatizacijski račun, ki se glasi na ime tožeče stranke.

2.Na tej podlagi ter na podlagi dokumentov, ki jih je pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) tožena stranka ugotavlja, da je bila obravnavana vloga v celoti prenesena na enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH (v nadaljevanju JPR) in zato ne gre za neizplačano staro devizno vlogo po določbah (2. člena) ZNISESČP. V zadevi je zato odločeno po skrajšanem ugotovitvenem postopku skladno s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP.

3.Tožeča stranka vlaga laično tožbo, ker se z odločitvijo ne strinja. Navaja, da ji niso na voljo informacije, ki jih je Slovenija pridobila iz BIH na podlagi 9. člena ZNISESČP. V nadaljevanju pooblaščenec tožeče stranke v dopolnitvi tožbe z dne 19. 12. 2017 dodatno še navaja, da ZNISESČP določa način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju: Zadeva Ališić in ostali). Sklicuje se na njen 147. odstavek in na Potrdilo Agencije za privatizacijo BIH, iz katerega je razvidno, da stanje na njenem računu znaša 29.224,61 BAM, kar pomeni, da je tožena stranka zahtevo za verifikacijo neupravičeno zavrnila. Ne glede na razumljivo odločitev ESČP, v izogib zavlačevanju še dodaja, da imajo prenesene stare devizne vloge pravno naravo pogodbe o pristopu k dolgu. Agencija za privatizacijo je pristopila z zavezo, da bo poravnala dolg tožene stranke, kar pomeni, da tožena stranka ni prosta svojih obveznosti, saj je skladno s 395. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) solidarno zavezana k plačilu svoje obveznosti. Predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije oziroma podrejeno, da odločbo odpravi in zadevo vrne v novo odločanje. Zahteva tudi povračilo sodnih stroškov.

4.Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih svoje odločitve. Sodbo v Zadevi Ališić in ostali je treba razumeti tako, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH, saj so s tem prejeli pravice v razmerju do FBiH. Tožeča stranka iz razloga, ker je bila njena devizna vloga prenesena na JPR, sploh ni več v razmerju z banko, temveč s FBiH. Predlaga zavrnitev tožbe.

5.Tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi dodaja, da je dokazala, da znašajo neporabljena sredstva na JPR toliko kot znesek, ki ga zahteva v zahtevi za verifikacijo. Sama ni nikoli osebno izvršila prenosa svojih deviznih sredstev, ki jih je imela pri Glavni podružnici Sarajevo na JPR pri Agenciji za privatizacijo, niti za to ni nikogar pooblastila. Na JPR so se znašla na nezakonit in neustaven način. Privatizacijski račun je Zavod za plačilni promet odprl po uradni dolžnosti vsem polnoletnim državljanom FBiH. Banke so bile dolžne dostaviti zavodu podatke o deviznih vlogah varčevalcev, zavod pa je na privatizacijskem računu te podatke prikazal kot terjatev. Ker je bil prenos storjen brez pristanka varčevalca, je Ustavno sodišče FBiH dne 8. 1. 2001 sprejelo odločitev, s katero je navedene določbe razveljavilo.

6.Tožba ni utemeljena.

7.Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerimi se na podlagi 1. člena določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in ostali, pri čemer se, po izrecni določbi tega člena, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

8.Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po 2. členu tega zakona pa je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo) … na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek). Neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe (drugi odstavek 2. člena). Te vloge so med drugim ... stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

9.Podatki upravnega spisa kažejo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so bila sredstva, ki jih je imela na devizni vlogi tožeča stranka pri Glavni podružnici Sarajevo prenesena na JPR A.A. pri Agenciji za privatizacijo. Tožeča stranka temu dejstvu ne ugovarja, vendar trdi, da to na odločitev v sporu ne vpliva, ker prenosa ni izvršila osebno. Sporna je torej pravna narava prenosa sredstev z devizne vloge na JPR kot tudi pravna relevantnost zatrjevanega dejstva, da do prenosa ni prišlo po volji oziroma na podlagi ravnanja tožeče stranke.

10.Iz že citiranih zakonskih določb izhaja, da Republika Slovenija z ZNISESČP za namen izvršitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali, prevzema izpolnitev obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred tem prišlo do prenosa sredstev iz računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke, Banka pa nima obveznosti, da jo izplača. Republika Slovenija po ZNISESČP ni prevzela izpolnitve tistih obveznosti Banke, ki so prenehale pred njegovo uveljavitvijo. Zakon namreč izrecno ne uvaja odgovornosti oziroma obveznosti Republike Slovenije za tiste devizne vloge imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

11.To, da so bila sredstva tožeče stranke prenesena na JPR tožeče stranke na podlagi predpisov FBiH, izhaja iz Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postopku privatizacije (v nadaljevanju Zakon FBiH/97) in ni sporno, saj se tudi tožeča stranka sklicuje na predpise, ki jih je sprejela FBiH ter zatrjuje, da jih je ustavno sodišče te države spoznalo za protiustavne. Zato po presoji sodišča v tem primeru ni pravne podlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožeče stranke.

12.Sodišče se tudi ne strinja, da je FBiH s prenosom deviznih sredstev na privatizacijski račun le pristopila k dolgu in da je zato tožena stranka po 395. členu OZ zavezana k plačilu svoje obveznosti, kot tudi, da ni nastopila nobena od okoliščin iz IV. poglavja OZ, na podlagi katerih bi obveznost prenehala. Pogodba o pristopu k dolgu (ali o prevzemu dolga) je sklenjena med dvema osebama, od katerih je ena dolžnik. Taka pogodba v tem primeru ni bila sklenjena. Poleg tega je bila devizna vloga tožeče stranke pri Glavni podružnici Sarajevo, prenesena na JPR na podlagi predpisov, ki jih je sprejela FBiH. Obveznost Glavne podružnice Sarajevo in s tem Banke je tako prenehala zaradi predpisov (druge) države, v kateri je podružnica delovala. Tožeča stranka se že iz tega razloga ne more sklicevati na načine prenehanja obveznosti, ki jih določa IV. poglavje OZ. Pri tem prezre, da obveznost tožene stranke poplačati varčevalce Banke ne izvira iz pogodbenega razmerja med Banko in varčevalci, saj Republika Slovenija ni bila stranka teh pogodb. Odgovornost Republike Slovenije za poplačilo je uvedena z zakonom, tj. z ZNISESČP.

13.Tudi sodba ESČP v Zadevi Ališić in ostali, oziroma njen 147. odstavek, ne predstavlja neposredne podlage za odločanje. Republika Slovenija je bila dolžna izvršiti sodbo v Zadevi Ališić in ostali na podlagi 46. člena EKČP. Kar zadeva ostale varčevalce, pa ji je ESČP v 146. odstavku te sodbe naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. To obveznost je RS izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018.

14.Glede na tožbene ugovore v zvezi z Zadevo Ališić in ostali, pa je moralo sodišče presoditi, ali je Republika Slovenija z zakonsko ureditvijo po ZNISESČP tožeči stranki in osebam, ki so v enakem položaju, kršila pravico do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) kot jo v Zadevi Ališić in ostali razlaga ESČP.

15.Položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in ostali

se v bistvenem razlikuje od položaja tožeče stranke v obravnavani zadevi. Pritožniki v Zadevi Ališič in ostali so namreč imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo in ta sredstva niso bila prenesena na JPR (in s tem preoblikovana v druge vrste premoženja – certifikat, namenjen uporabi v postopku privatizacije). Da je njihov položaj drugačen, izhaja tudi iz odstavkov 112 do 125 sodbe ESČP, v katerih sodišče presodi, na čem temelji odgovornost Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Po preučitvi razmerja med Banko in Republiko Slovenijo kot lastnico te Banke in zaradi ugotovljenega vpliva, ki ga je imela država na delovanje Banke, v 125. odstavku ESČP zaključi, da je Republika Slovenija (op.sodišča: ne Banka) kršila 1. člen Protokola št.1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom. Prav tako je kršila 13. člen Konvencije, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132. odstavek).

ESČP je v 147. odstavku obrazložitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov (glej 25. in 44. odstavek zgoraj) ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH (glej 32. odstavek zgoraj). Sodišče sodi, da je Republika Slovenija s sodbo v Zadevi Ališić in ostali, spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki (ki torej še imajo terjatve do Banke) zaradi njenega vpliva na Banko. V obravnavanem primeru in v primerih, v katerih so dejanske okoliščine enake, pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za neustavnega. Zato sodišče razloge sodbe v Zadevi Ališić in ostali, da ukrepi iz 146. člena sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“ razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke (zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH). Na sprejem teh predpisov niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v sodbi v Zadevi Ališić in ostali določilo ESČP.

3Kot je že presodilo Vrhovno sodišče RS v zadevi, X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, ravnanje varčevalca v zvezi v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci... v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Ravnanje nekdanjih upnikov pri prenosu sredstev z računa Banke pri tem ni bistveno, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke. Kot je sodišče že pojasnilo, Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljala volje oziroma ravnanja tožeče stranke pri prenosu sredstev na JPR. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke.

18Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

19Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev, ni sporno, je, v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave. Tožeča stranka namreč v tem postopku, tudi v primeru, če so vsa dejstva, ki jih zatrjuje, resnična, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekla v tožbi. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa. Tak je tudi obravnavani primer.

20Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Zveza:

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2533/2018-10, z dne 23.06.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.2533.2018.10

Opr št. sodišča II stopnje: I U 936/2018-15, z dne 18.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.936.2018.15

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1214/2018-15, z dne 23.06.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1214.2018.15

Opr št. sodišča II stopnje: I U 543/2018-11, z dne 18.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.543.2018.11

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1697/2018-10, z dne 18.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1697.2018.10

Opr št. sodišča II stopnje: I U 927/2018-16, z dne 18.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.927.2018.16

Opr št. sodišča II stopnje: I U 998/2018-18, z dne 25.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.998.2018.18

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2278/2018-10, z dne 25.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.2278.2018.10

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2045/2018-13, z dne 25.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.2045.2018.13

Opr št. sodišča II stopnje: I U 450/2018-10, z dne 18.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.450.2018.10

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1355/2018-15, z dne 18.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1355.2018.15

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1939/2018-10, z dne 18.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1939.2018.10

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1052/2018-10, z dne 25.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1052.2018.10

Opr št. sodišča II stopnje: I U 634/2018-10, z dne 18.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.634.2018.10

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1762/2017-10, z dne 02.12.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.1762.2017.10

Opr št. sodišča II stopnje: I U 707/2017-18, z dne 02.12.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.707.2017.18

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1850/2018-10, z dne 25.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1850.2018.10

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1205/2018-10, z dne 25.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1205.2018.10

Opr št. sodišča II stopnje: I U 977/2018-10, z dne 25.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.977.2018.10

Opr št. sodišča II stopnje: I U 261/2017-17, z dne 02.12.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.261.2017.17

Opr št. sodišča II stopnje: I U 530/2017-15, z dne 25.11.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.530.2017.15

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2408/2017-14, z dne 02.12.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2408.2017.14

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1967/2017-19, z dne 09.12.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.1967.2017.19

Opr št. sodišča II stopnje: I U 782/2017-18, z dne 18.11.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.782.2017.18

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2702/2017-14, z dne 25.11.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2702.2017.14

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2054/2017-17, z dne 25.11.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2054.2017.17

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2799/2017-14, z dne 25.11.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2799.2017.14

Opr št. sodišča II stopnje: I U 496/2017-14, z dne 25.11.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.496.2017.14

Opr št. sodišča II stopnje: I U 275/2017-16, z dne 25.11.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.275.2017.16

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2433/2017-14, z dne 25.11.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2433.2017.14

Opr št. sodišča II stopnje: I U 594/2017-22, z dne 25.11.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.594.2017.22

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1774/2017-18, z dne 25.11.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.1774.2017.18

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1643/2017-16, z dne 25.11.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.1643.2017.16

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1972/2018-15, z dne 27.07.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1972.2018.15

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1865/2017-13, z dne 09.12.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.1865.2017.13

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2520/2017-10, z dne 09.12.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2520.2017.10

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2271/2018-13, z dne 22.10.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2271.2018.13

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1059/2018-14, z dne 24.08.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1059.2018.14

Opr št. sodišča II stopnje: I U 865/2018-10, z dne 25.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.865.2018.10

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2386/2018-8, z dne 25.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.2386.2018.8

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1546/2017, z dne 02.03.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1546.2017

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2283/2017-13, z dne 20.01.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.2283.2017.13

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1719/2017-11, z dne 06.01.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1719.2017.11

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2134/2017-13, z dne 20.01.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.2134.2017.13

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1671/2018-11, z dne 28.09.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1671.2018.11

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1796/2018-16, z dne 28.09.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1796.2018.16

Opr št. sodišča II stopnje: I U 543/2019-10, z dne 24.08.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.543.2019.10

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1152/2018-11, z dne 24.08.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1152.2018.11

Opr št. sodišča II stopnje: I U 914/2018-18, z dne 20.07.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.914.2018.18

Opr št. sodišča II stopnje: I U 708/2018-10, z dne 23.06.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.708.2018.10

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1274/2018-10, z dne 23.06.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1274.2018.10

Opr št. sodišča II stopnje: I U 631/2018-14, z dne 18.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.631.2018.14

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1044/2018-19, z dne 18.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1044.2018.19

Opr št. sodišča II stopnje: I U 37/2019-11, z dne 28.09.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.37.2019.11

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2283/2018-11, z dne 23.06.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.2283.2018.11

Opr št. sodišča II stopnje: I U 211/2018-16, z dne 18.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.211.2018.16

Opr št. sodišča II stopnje: I U 144/2018-14, z dne 25.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.144.2018.14

Opr št. sodišča II stopnje: I U 108/2018-14, z dne 25.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.108.2018.14

Opr št. sodišča II stopnje: I U 926/2018-10, z dne 25.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.926.2018.10

Opr št. sodišča II stopnje: I U 210/2018-14, z dne 18.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.210.2018.14

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1053/2018-18, z dne 18.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1053.2018.18

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1272/2018-18, z dne 18.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1272.2018.18

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2021/2018-13, z dne 18.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.2021.2018.13

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1071/2018-14, z dne 25.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1071.2018.14

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2046/2018-13, z dne 25.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.2046.2018.13

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1478/2018-10, z dne 25.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1478.2018.10

Opr št. sodišča II stopnje: I U 134/2018-14, z dne 18.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.134.2018.14

Opr št. sodišča II stopnje: I U 252/2018-11, z dne 18.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.252.2018.11

Opr št. sodišča II stopnje: I U 72/2018-18, z dne 18.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.72.2018.18

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2254/2018-10, z dne 07.09.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.2254.2018.10

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2099/2018-11, z dne 24.08.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.2099.2018.11

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2275/2018-10, z dne 24.08.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.2275.2018.10

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2348/2017-18, z dne 25.11.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2348.2017.18

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1971/2017-11, z dne 09.12.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.1971.2017.11

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2133/2017-18, z dne 02.12.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2133.2017.18

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2097/2017-11, z dne 09.12.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2097.2017.11

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1965/2017-10, z dne 25.11.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.1965.2017.10

Opr št. sodišča II stopnje: I U 400/2017-19, z dne 17.12.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.400.2017.19

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2397/2018-10, z dne 07.09.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.2397.2018.10

Opr št. sodišča II stopnje: I U 654/2018-11, z dne 24.08.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.654.2018.11

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1795/2018-17, z dne 24.08.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1795.2018.17

Opr št. sodišča II stopnje: I U 863/2018-18, z dne 06.07.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.863.2018.18

Opr št. sodišča II stopnje: I U 5/2018-14, z dne 18.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.5.2018.14

Opr št. sodišča II stopnje: I U 989/2018-14, z dne 18.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.989.2018.14

Opr št. sodišča II stopnje: I U 410/2018-11, z dne 18.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.410.2018.11

Opr št. sodišča II stopnje: I U 928/2018-10, z dne 25.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.928.2018.10

Opr št. sodišča II stopnje: I U 813/2019-11, z dne 26.10.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.813.2019.11

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1969/2017-16, z dne 02.12.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.1969.2017.16

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2060/2017-18, z dne 25.11.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2060.2017.18

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2188/2017-16, z dne 25.11.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2188.2017.16

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2211/2017-11, z dne 25.11.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2211.2017.11

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2330/2017-14, z dne 25.11.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2330.2017.14

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1674/2017-18, z dne 02.12.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.1674.2017.18

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1985/2017-18, z dne 11.11.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.1985.2017.18

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2233/2017-11, z dne 25.11.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2233.2017.11

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1656/2017-13, z dne 09.12.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.1656.2017.13

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2155/2017-10, z dne 25.11.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2155.2017.10

Opr št. sodišča II stopnje: I U 475/2017-22, z dne 02.12.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.475.2017.22

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2290/2017-14, z dne 25.11.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2290.2017.14

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2368/2017-14, z dne 25.11.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2368.2017.14

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1670/2017-10, z dne 25.11.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.1670.2017.10

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2720/2017-14, z dne 25.11.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2720.2017.14

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1690/2017-15, z dne 25.11.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.1690.2017.15

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.