Jedro

Pri ugotavljanju, ali je bil kazenski zakon kršen v vprašanju, ali je kazenski pregon še dopusten zaradi absolutnega zastaranja, sodišče uporabi zakon glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo, ne pa na hipotetično drugačno dejansko stanje.

Izrek

Zahteva obs. V.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka je dolžna plačati 140.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obs. V.K. zaradi kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ pravnomočno izrečena pogojna obsodba, po kateri se določena kazen osem mesecev zapora ne bo izvršila, če obsojenka v roku štirih let ne bo storila novega kaznivega dejanja.

Obs. V.K. je zoper sodbi pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki naj bi hkrati pomenila tudi kršitev njenih pravic iz 29. člena in 25. člena Ustave RS, ter zaradi kršitve določb kazenskega zakona o zastaranju pregona. Sodba sodišča prve stopnje naj ne bi imela razlogov o tem, s katerim dejanjem ali opustitvijo je obsojenka spravila oškodovanko v zmoto. Sicer pa naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno najkasneje do 27. septembra 1994, ko je bila sklenjena pogodba o kasko zavarovanju za sporni osebni avtomobil, v kateri je kot lastnica vozila navedena oškodovana P.Ž. Tudi potrdilo o prejemu kupnine iz septembra 1994 za isto vozilo dokazuje, da je dogovor med obsojenko in oškodovanko obstajal že tedaj. Druge listine (poroštvena pogodba z dne 31.12.1994) s kasnejšimi datumi so bile izdane le zato, ker so bile prvotne listine izgubljene. Sodišče je torej odločalo o zadevi potem, ko je bil kazenski pregon že zastaran, saj je "kršitev materialnega zakona podana tudi, če je zakon uporabljen na zmotno dejansko stanje".

Državno tožilstvo RS odgovarja, da sodba nima zatrjevane napake, izpodbijanje ugotovitve o času storitve kaznivega dejanja pa je uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodba sodišča prve stopnje na 5., 6. in 7. strani navaja, da na podlagi prepričljive izpovedbe oškodovanke in priče P. ugotavlja, da oškodovanka ni vedela, da podpisuje pogodbo o leasing nakupu avtomobila, ker je ne obsojenka, ne kdo drug ni seznanil z resnično naravo pogodbe, nasprotno, obs. V.K. ji je ves čas prikazovala, da bo oškodovanka le "formalno" lastnica vozila in bo zato podpisala kupno pogodbo, dejansko pa bo avtomobil kupila in plačala obsojenka za svojega sina M. Obrazložitev sodbe torej navaja razloge o načinu storitve kaznivega dejanja obsojenke tako z njenim aktivnim ravnanjem kot tudi z opustitvijo pojasnila o naravi pogodbe pred podpisom, zaradi česar je bila oškodovanka v zmoti o tej okoliščini v času podpisa pogodbe. Zato tudi ni s tem zvezane kršitve pravic obsojenke iz 25. in 29. člena Ustave, kot zatrjuje v zahtevi.

Sodbi tudi nista kršili kazenskega zakona v vprašanju, ali je bil kazenski pregon še dopusten zaradi absolutnega zastaranja. Zmotno je stališče zahteve, da se tovrstne kršitve kazenskega zakona upošteva tudi, če je čas storitve kaznivega dejanja nepravilno ugotovljen. Sodišče uporabi zakon glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo, ne pa na hipotetično drugačno dejansko stanje. V obravnavani zadevi je ugotovilo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v času od 1.10.1994 do 30.12.1994. Postopek je bil pravnomočno končan dne 28.9.2000, ko je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo obsojenke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Za kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ je predpisana kazen do treh let zapora. Po določbah 5. točke 1. odstavka 111. člena in 6. odstavka 112. člena KZ, ki jih je treba uporabiti v skladu z 2. odstavkom 3. člena KZ, je kazenski pregon za takšno kaznivo dejanje absolutno zastaral v šestih letih od storitve kaznivega dejanja. Kazenski postopek je bil torej pravnomočno končan pred 1.10.2002, ko bi se kot najzgodnejše in zato najugodnejše za obsojenko začelo absolutno zastaranje kazenskega pregona glede na ugotovitve o času storitve kaznivega dejanja.

Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zahteva obsojenke v delu, ko trdi, da je sodišče zmotno ugotovilo čas storitve kaznivega dejanja, pa uveljavlja ravno zmotno ugotovitev dejanskega stanja o tej okoliščini.

Izrek o stroških v obliki povprečnine temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 3. odstavkom 92. člena in 1. odstavkom 95. člena ZKP.