Jedro

Tožnik s tovornjaka, na katerem so bile mastne stopnice zaradi puščanja olja, ni sestopal po predpisanem tritočkovnem načinu, tako da bi se oprijemal držala z obema rokama, ampak se je držal oprijema z eno roko, s čimer je bistveno povečal možnost padca in njegove posledice. Sodišče prve stopnje je njegov soprispevek k nastali nezgodi ocenilo v višini 60%, kar je po presoji pritožbenega sodišča previsoko. Do tožnikovega padca je prišlo na spolzkih stopnicah tovornjaka, kjer je bil sicer res predpisan tritočkovni način sestopanja, česar tožnik ni spoštoval, vendar mu zaradi tega ni mogoče pripisati 60 % soprispevka k nezgodi, saj to ni v skladu z ustaljeno sodno prakso. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnik zaradi nepravilnega sestopa s tovornjaka k nezgodi prispeval v višini 40 %.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 2.737,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2013 dalje do plačila in mu povrniti njegove stroške postopka v višini 659,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka, vse v 15 dneh pod izvršbo.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 174,68 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 1.625,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2013 dalje do plačila in mu povrniti njegove stroške postopka v višini 310,63 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka, vse v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Višji zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka in sicer glede temelja do višine 75 % in glede zavrnilnega zahtevka sodišča prve stopnje iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in strahu ter v stroškovni odločitvi. Pritožuje se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno in v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih tožniku prisodilo soodgovornost za nastali škodni dogodek v višini 60 %. Tožnikovo soodgovornost je pripisalo dejstvu, da se je ob sestopanju iz kabine držal le za eno roko in ne z obema. Tožnik je to dejstvo priznal, vendar je sodišče njegov soprispevek ocenilo v bistveno previsokem deležu glede na sodno prakso. Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti je sodišče tožniku prisodilo znesek 2.000,00 EUR, pri čemer je v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da tožnik trpi občasne bolečine še danes ob spremembah vremena in obremenjevanju leve roke. Te bolečine bodo po prognozi izvedenca ostale trajne. Iz tega naslova bi bil tožnik upravičen do celotne denarne odškodnine v vtoževanem znesku 2.600,00 EUR. Sodišče je v celoti zavrnilo tožnikov zahtevek iz naslova pretrpljenega strahu, čeprav je izvedenec medicinske stroke pojasnil intenziteto in trajanje tako primarnega kot sekundarnega strahu. Primarni strah je bil ob samem padcu hude intenzitete, sekundarni pa zmerne. Vse navedeno izhaja tudi iz izpovedi tožnika, saj je povedal, da se je ustrašil padca vznak, prav tako pa ga je bilo strah med zdravljenjem oziroma celjenjem zloma, saj se je bal potrebnosti morebitne operacije. Tožnik bi bil upravičen do celotne vtoževane odškodnine iz navedenega naslova. Tožnik se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, saj je tožnikov uspeh ocenilo napačno. Tožnik je po temelju uspel s 40 %, po višini pa z 78,7 %. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je tožeči stranki že izplačala dosojeno odškodnino in stroške postopka, da se zadeva zaključi. Glede temelja je mnenja, da bi se moral zahtevek v celoti zavrniti iz razloga, ker je tožnik sam pomastil stopnice tovornjaka s katerih je padel in se pri tem nepravilno držal. Sklicevanje pritožbe na sodno prakso je neutemeljeno. Tožniku je zdrsnilo iz razloga, ker se ni držal osnovnega pravila pri sestopanju s tovornjaka, tj. tri točkovnega prijema, kar je priznal sam tožnik in tudi zaslišane priče. Prisojena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine v znesku 2.000,00 EUR je ustrezna, nevšečnosti ki jih bo tožnik trpel še v bodočnosti, pa spadajo v kategorijo zmanjšanja življenjskih aktivnosti in so zajete v prisojeni odškodnini iz navedenega naslova. Glede strahu tožena stranka meni, da je glede na izpoved tožnika odmera odškodnine iz navedenega naslova neutemeljena. Prav tako ni utemeljena pritožba v zvezi z odločitvijo o stroških postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa na ugotovljeno dejansko stanje ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je pravna podlaga za odločanje v tem individualnem delovnem sporu podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da je delodajalec dolžan povrniti škodo povzročeno pri delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za nastalo škodo tožena stranka tožniku objektivno odgovorna na podlagi drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Po določbi 149. člena OZ se za škodo nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo šteje, da izvira iz te stvari oziroma iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ni bila ta vzrok. Po določbi 153. člena OZ je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njenega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odstraniti, oziroma je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik s tovornjaka, na katerem so bile mastne stopnice zaradi puščanja olja, ni sestopal po predpisanem tritočkovnem načinu, tako da bi se oprijemal držala z obema rokama, ampak se je držal oprijema z eno roko, s čimer je bistveno povečal možnost padca in njegove posledice. Njegovo odgovornost je na podlagi tretjega odstavka 153. člena OZ ocenilo na 60 %.

7. Utemeljena je pritožba tožnika, da je prisojena soodgovornost v višini 60 % previsoka. Upoštevati je potrebno, da je do padca prišlo na spolzkih stopnicah tovornjaka, kjer je bil sicer res predpisan tritočkovni način sestopanja, česar tožnik ni spoštoval, vendar mu zaradi tega ni mogoče pripisati kar 60 % prispevka k nesreči. Kot se pravilno sklicuje v pritožbi tožnik, to ni v skladu z ustaljeno sodno prakso. Po oceni pritožbenega sodišča je tožniku zaradi njegovega nepravilnega sestopa možno pripisati le 40 % soodgovornosti in je zato pritožbi v tem delu ugodilo in spremenilo odstotek soodgovornosti iz 60 % na 40 %.

8. Tožnik se pritožuje tudi v zvezi s prisojeno odškodnino iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, za kar je sodišče prve stopnje prisodilo kot primerno odškodnino 2.000,00 EUR. Meni, da je ta prenizka in da sodišče pri tem ni upoštevalo dejstva, da tožnik trpi občasne bolečine še danes ob spremembi vremena in obremenjevanju leve roke in da bo te občasne bolečine po prognozi izvedenca trpel tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin upoštevalo ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo na podlagi izpovedi tožnika in izdelanega izvedeniškega mnenja. Pri tem je pravilno odmerilo višino odškodnine upoštevaje individualno stanje tožnika in tudi uveljavljeno sodno prakso pri odmeri odškodnine za podobne vrste bolečin.

9. Neutemeljena pa je pritožba, da sodišče ni upoštevalo bodočih bolečin, ki jih bo tožnik trpel v prihodnosti, saj je odškodnino iz navedenega naslova prisodilo pri odškodnini zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je izvedenec v izvedeniškem mnenju zaključil, da funkcionalne posledice predstavljajo bolečine v zapestju zlasti pri delu v službi ali drugem nekoliko težjem delu ter da bo obstajala lažja omejitev gibljivosti zapestnega dela tudi v bodoče. V celoti je izvedenec ocenil, da ima tožnik lažjo obliko zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za kar mu je sodišče odmerilo odškodnino v višini 2.000,00 EUR, v zvezi s čemer ni pritožbe.

10. Utemeljeno pa se tožnik pritožuje glede odločitve sodišča prve stopnje, ki mu ni priznalo odškodnine za pretrpljeni strah. Zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik premalo ustrašil, da bi bil upravičen do odškodnine iz navedenega naslova, je materialnopravno zmoten. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da se je tožnik pri padcu ustrašil. Tožnik je izpovedal, da se je ustrašil, ko je padel ter da se je med padcem bal, da bo padel na glavo. Med časom zdravljenja ga je bilo strah, kako se bo roka zacelila in če bo potrebna še ena operacija. Iz izpovedi izvedenca medicinske stroke izhaja, da je menil, da je tožnik ob padcu utrpel hud primarni strah, ker je padel vznak na roke, tak način padca pa vzbudi v človeku hud strah, ker pada nazaj, pri čemer je že en meter dovolj, da tak strah nastane. Šestmesečno skrb za dober izid zdravljenja pa je pripisati dejstvu, da ves čas bolečine v zapestju tožnika niso popuščale, ko se je na kaj naslonil ali pri drugih vsakdanjih gibih, ko se človek opre na zapestje. Po oceni pritožbenega sodišča ugotovljeno dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje utemeljuje odškodnino za strah v vtoževani višini 500,00 EUR, zaradi česar je pritožbi v tem delu ugodilo in tožniku priznalo tudi odškodnino za strah.

11. Glede na vse navedeno je torej pritožbeno sodišče odškodnino za nematerialno škodo zvišalo za 500,00 EUR, tj. iz 4.000,00 EUR na 4.500,00 EUR. Upoštevati je tudi potrebno še priznano odškodnino za materialne stroške v višini 62,50 EUR, tako da polna odškodnina znaša 4.562,50 EUR. Ob upoštevanju spremenjenega soprispevka tožnika k nastanku škode iz 60 % na 40 %, je tako pritožbeno sodišče že prisojeno odškodnino v višini 1.625,00 EUR zvišalo na znesek 2.737,50 EUR (60 % od zneska 4.562,50 EUR). Za svojo odločitev je imelo podlago v 5. alinei 358. člena ZPP. V posledici zvišanja odškodnine je moralo pritožbeno sodišče tudi ponovno odločati o stroških postopka, saj se je uspeh tožnika s sodbo pritožbenega sodišča povišal. Tožnik je vtoževal skupaj odškodnino v znesku 5.162,50 EUR tako, da prisojeni znesek 2.737,50 EUR predstavlja 53 % uspeh. Upoštevaje stroške pred sodiščem prve stopnje v višini 1.242,55 EUR, tako predstavlja 53 % teh stroškov 659,00 EUR, ki jih mora povrniti tožena stranka tožeči stranki za postopek pred sodiščem prve stopnje.

12. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti tudi o pritožbenih stroških, ki jih je priglasil tožnik v skupnem znesku 349,36 EUR. S pritožbo je uspel približno v polovici, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 174,68 EUR pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).