Jedro

Zgolj pavšalne ugotovitve, da je bila stranka obsojena zaradi več premoženjskih kaznivih dejanj, brez konkretne navedbe posameznih dejanj, za katere je bila obsojena s pravnomočno sodbo, kdaj in na kakšno kazen, ni mogoče šteti, da je odločba obrazložena v smislu 3. odstavka 209. člena ZUP. Odločba je nezakonita tudi zato, ker je dejansko stanje ostalo v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno in zato sodišče ni moglo rešiti spora.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 14.4.1993.

Obrazložitev

Tožnik je dne 3.5.1993 vložil tožbo po 26. členu zakona o upravnih sporih, ker tožena stranka v predpisanem roku in na njegovo ponovno zahtevo ni odločila o njegovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Tožena stranka je sicer dne 14.4.1993 izdala odločbo o tožnikovi zahtevi, vendar je bila ta odločba tožniku vročena šele 5.5.1993 in tožnik je na poziv sodišču sporočil, da tožbo razširja tudi na novi akt, s katerim je tožena stranka zavrnila njegovo vlogo za pridobitev državljanstva, ki ga tožnik uveljavlja na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po navedeni zakonski določbi, toda, ker je bil od leta 1980 večkrat pravnomočno obsojen zaradi premoženjskih kaznivih dejanj, tožena stranka ocenjuje, da so zaradi ponavljanja kaznivih dejanj podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena navedenega zakona. Sklicujoč se na diskrecijsko pravico iz 3. odstavka 40. člena tega zakona tožnikovo vlogo zavrača. Tožnik v tožbi navaja, da je bila zaradi kršitve pravil postopka, ker tožena stranka ni odločila o njegovi zahtevi v predpisanem roku, izdana zanj neugodna odločba. Vlogo za pridobitev državljanstva je dal že 1.10.1991, sprememba 40. člena zakona o državljanstvu pa je začela veljati šele 14.12.1991. Priznava, da je bil sicer večkrat res obsojen, vendar le zaradi premoženjskih deliktov, nazadnje pred osmimi leti in nato še leta 1988 zaradi kaznivega dejanja zoper varnost cestnega prometa. Zdaj se je popolnoma umiril, živi družinsko življenje in ima zasebno podjetje, zato se ne strinja z ugotovitvijo, da je nevaren za javni red, varnost in obrambo države. Navaja še, da je rojen v Sloveniji, da se počuti Slovenca in da ne govori drugega jezika razen slovenščine. Če ne bo pridobil slovenskega državljanstva, bo kršena ena temeljnih človekovih pravic o nedeljivosti družine, saj organi za notranje zadeve po kratkem postopku izrekajo izgon osebam, ki nimajo slovenskega državljanstva. V dopolnitvi tožbe še dodaja, da izpodbijana odločba ni obrazložena in da iz nje ne izhaja, da bi tožena stranka prosti preudarek uporabila v skladu z namenom zakona. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in še navaja, da je v času izdaje izpodbijane odločbe sprememba 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije že veljala, zato je ravnala zakonito, glede na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije pa tudi ni mogoče govoriti o retroaktivni uporabi zakona. Tožnik ob zaslišanju ni oporekal temu, da je bil večkrat pravnomočno obsojen zaradi premoženjskih kaznivih dejanj in se je zavezal, da bo predložil pravnomočne sodbe o teh obsodbah. Ker tega ni napravil, je tožena stranka odločala na podlagi evidence, ki jo vodi Ministrstvo za notranje zadeve. Glede tožnikove navedbe, da se je popolnoma umiril pa še dodaja, da je bila zoper tožnika 26.8.1993 vložena ovadba zaradi kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru, zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Z določbo 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije je dana toženi stranki diskrecijska pravica, da lahko osebi, ki izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva iz 1. odstavka tega člena, zavrne vlogo, če so podani razlogi iz 8. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Toda tudi ko upravni organ odloči po prostem preudarku, mora pred tem popolno ugotoviti dejansko stanje v zadevi ter v obrazložitvi odločbe navesti ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov. Prav tako je upravni organ dolžan navesti razloge, iz katerih bo razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku, ni ravnal samovoljno, ampak v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki mu ga daje zakon (členi 7, 9 ter 2. in 3. odstavek 209. v zvezi z 2. odstavkom 4. člena zakona o splošnem upravnem postopku).

Po mnenju sodišča tožena stranka ni ravnala v skladu z navedenimi pravili postopka. Dejansko stanje v zadevi je ostalo pomanjkljivo in nepopolno ugotovljeno, zato je tudi obrazložitev izpodbijane odločbe zelo pomanjkljiva in pavšalna, kar utemeljeno ugovarja tudi tožnik. Tako navedbe glede odločilnih okoliščin, da je bil tožnik od leta 1980 večkrat pravnomočno obsojen zaradi premoženjskih kaznivih dejanj, niso konkretizirane z navedbo zaradi kakšnih premoženjskih kaznivih dejanj je bil tožnik obsojen s pravnomočno sodbo, kdaj in na kakšne kazni. Vse to pa bi tožena stranka morala ugotoviti, ker tožnik trdi, da so obsodbe za premoženjska kazniva dejanja že precej odmaknjene, da je od zadnje poteklo že 8 let in je zato možno, da so nekatere od njih že črtane in jih torej ni več mogoče upoštevati. Brez teh ugotovitev oziroma ugotovitve na kakšne kazni je bil tožnik pravnomočno obsojen za storjena kazniva dejanja, ki jih je mogoče upoštevati, pa tudi ni mogoča ocena nevarnosti za javni red in s tem tudi ni mogoča presoja zakonitosti sporne odločitve.

Ker torej v upravnem postopku dejanske okoliščine v bistvenih točkah niso bile popolno ugotovljene in niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Določbe navedenega zakona, kot tudi zakona o splošnem upravnem postopku, je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).