Jedro

Gre za kršitev določbe 2. odstavka 209. člena ZUP, če v obrazložitvi sodbe ni navedeno, zakaj upravni organ zavrača neko pravno pomembno ugotovljeno okoliščino in zaradi katere ni ugodil zahtevku.

Izrek

Tožbi se ugodi ter se odpravi odločba Republiške uprave za javne prihodke ... z dne 19.12.1994.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave ... z dne 7.3.1994, s katero je bil tožnici v letu 1994 odmerjen davek od premoženja na posest stanovanjskih prostorov v znesku 5.032,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka, sklicujoč se na 1. točko 156. člena in 2. odstavek 158. člena Zakona o davkih občanov, ugotavlja, da je tožnica lastnica stanovanjskih prostorov v M., ulica P. in s tem zavezanka za plačilo davka od premoženja. V navedenih stanovanjskih prostorih prebivajo njeni starši, ki jih ni mogoče šteti za ožje družinske člane in tudi ne za uživalce omenjenih prostorov. Na podlagi dopisa Oddelka za notranje zadeve Občine ... z dne 12.12.1994 tožena stranka še ugotavlja, da je tožničin sin J.H. stalno prijavljen na naslovu M. ulica L. V tožbi tožnica navaja, da tožena stranka nima nobene opore ne v dejstvih ne v predpisih za svojo trditev, da njena starša nista uživalca stanovanja, ki je predmet obdavčitve. V stanovanju, ki ga je kupila v skladu z določbami stanovanjskega zakona so pred nakupom in po njem stalno prebivali njeni starši. Pri odvetniku je podpisala izjavo, da imata njena starša M. in V.S., pravico dosmrtnega hasnovanja in uporabe stanovanja v M. ulica P. in to brezplačno. Trdi, da ima pravica do neodplačnega dosmrtnega hasnovanja in uporabe nepremičnine brez omejitev vse znake užitka kot osebne služnosti. Zakon o davkih občanov niti kakšen drug davčni predpis ne določa kakšne druge vsebine pojma užitka, kot je po civilnopravnih predpisih. Njena starša sta zato po njenem mnenju uživalca stanovanja, ki je predmet obdavčitve in v skladu s 157. členom Zakona o davkih občanov tudi zavezanca za davek od premoženja. Kot davčnim zavezancem, ki so v letu pred letom, za katerega se davek odmerja, bivali v stanovanjskih prostorih, se davčna osnova zniža za znesek, ki ustreza vrednosti 160 m2 stanovanjske površine, tako da sploh ni osnove za odmero davka njenima staršema. Vsekakor pa ni nikakršne osnove za odmero davka njej, ki, glede na povedano, sploh ni davčna zavezanka. Nepravilna je tudi ugotovitev, da njen sin ni imel stalnega prebivališča v ..., ker je po podatkih Oddelka za notranje zadeve Občine ... z dne 12.12.1994 razvidno, da je za stalno prijavljen v ulici L. Pomemben je podatek, ali je ožji družinski član prebival v letu pred letom, za katero se davek odmerja, to je v konkretnem primeru v letu 1993. V letu 1993 je imel njen sin stalno prebivališče, prijavljeno v ulici P. V letu 1994 pa ima stalno prebivališče v ulici P. njena hčerka M.H. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vstraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi, in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Bistvo spora v zadevi je, ali imajo tožničini starši položaj uživalca in zavezanca v smislu 157. člena Zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88 in 8/89 ter Uradni list RS, št. 48/90 in 7/93, v nadaljevanju: ZDO).

Po 1. točki 156. člena ZDO plačujejo davek od premoženja fizične osebe, ki posedujejo stavbe, dele stavb, stanovanja in garaže. Zavezanec za plačilo davka od takšnega premoženja je lastnik oziroma uživalec (1. odstavek 157. člena). Davčna osnova za ta davek se zniža pod pogojem, da je lastnik oziroma uživalec v letu pred letom, v katerem se davek odmerja, stalno bival v stanovanjskih prostorih. Za ožje družinske člane se štejejo zakonec, otroci in posvojenci lastnika (2. in 3. odstavek 158. člena).

ZDO ne opredeljuje pojma uživalca stanovanja, gre torej za pravno praznino. Pač pa pozna civilno pravo osebne služnosti - užitek, raba in pravica stanovanja (pravno pravilo par. 509, 521, 522 ODZ) kot stvarne pravice rabiti in uživati tujo stvar brez vsake omejitve, vendar pa tako, da se ohrani substanca. Uživalec ima vsa upravičenja, kot jih ima lastnik stvari, z izjemo, da s stvarjo ne sme razpolagati.

Upravni organi odločajo na podlagi ustave in zakonov, pri zapolnjevanju zakonskih pravnih praznin pa si lahko ob upoštevanju smisla in namena zakona pomagajo tudi z analogijo kot metodo razlage zakona, ki ga uporabijo.

Tožena stranka je ugotovila, da tožničini starši živijo v stanovanju: P. ulica v M, ki je last tožnice, hkrati pa je zaključila, da niso uživalci tega stanovanja, pri čemer pa te pravno pomembne okoliščine ni obrazložila. S tem je kršila določbo 2. odstavka 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po kateri mora obrazložitev odločbe obsegati tudi razloge, ki so odločilni za presojo dokazov oziroma strankinih navedb, zakaj ni bilo ugodeno zahtevku.

Prav ima tudi tožeča stranka, ko v tožbi navaja, da je za ugotovitev ožjega družinskega člana potrebno ugotoviti, ali je ta prebival v predmetnem stanovanju v letu pred letom, za katero se davek odmerja, saj tako določa 2. odstavek 158. člena ZDO. Tožena stranka pa ne samo, da tega dejstva ni ugotovila, tudi ni obrazložila svojega pravnega sklepanja v zvezi z dopisom Oddelka za notranje zadeve Občine ... z dne 12.12.1994. Če bo v novem postopku tožena stranka ugotovila, da sta tožničina starša, ki brezplačno stanujeta v tožničinem stanovanju, uživalca stanovanja, bo morala tudi navesti razloge za tako ugotovitev, skladno z namenom ZDO.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je, enako kot Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).