Jedro

Temeljno načelo glede določanja višine odškodnine je, da se ta odmerja za zaplenjeno premoženje po stanju premoženja v času zaplembe in ob upoštevanju sedanje vrednosti (44. člen Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDen). Pri zemljiščih je torej pomemben njihov pravni status (kmetijsko, nezazidano ali zazidano stavbno) ob zaplembi. V uveljavljeni in ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je sprejeto stališče, da je kot nezazidana stavbna zemljišča mogoče vrednotiti le tista zemljišča, sicer podržavljena (zaplenjena) kot kmetijska zemljišča, ki so bila že ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje opredeljena kot gradbena zemljišča ali pa jim je to namembnost določil predpis, na podlagi katerega so bila podržavljena Predlagatelj bi status zaplenjenih zemljišč kot stavbnih lahko dokazal le, če bi dokazal, da so bila v času zaplembe opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje, kot izhaja iz citirane odločbe Ustavnega sodišča; glede na čas podržavljenja bi to bili le regulacijski načrti z gradbenimi okoliši, ki so opredeljevali zazidana območja in območja, namenjena za zazidavo, izdelani na podlagi Gradbenega zakona Zemljišča, za katera predlagatelj ni uspel dokazati, da so bila že v času zaplembe namenjena za gradnjo, je potrebno vrednotiti po njihovih katastrskih podatkih.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da pripada upravičencu F.G. roj. 28. 1., za zaplenjeno premoženje, ki obsega ½ parc. št.*110 k.o. L., ½ parc. št. 177, 22/52 in 22/64, vse k.o. K.V., in parc. št. 847/14, 847/15 in 846/23, vse k.o. Č., odškodnina v obveznicah Republike Slovenije, izdanih na podlagi Zakona o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (v nadaljevanju ZIOOZP) in Uredbe o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (v nadaljevanju Uredba) v višini 50.529,28 EUR, z obrestmi od 22. 4. 2015 do izdaje obveznic v višini vlog na vpogled pri treh največjih bankah po deležu varčevalcev v Republiki Sloveniji, od dneva izdaje obveznic do izročitve pa z obrestmi, kot jih določa Uredba na podlagi ZIOOZP, in jih je nasprotna udeleženka dolžna izročiti v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa skrbnici za posebni primer A.K. v upravljanje (I. točka izreka). Nasprotni udeleženki je naložilo, da predlagatelju v 15 dneh od prejema sklepa povrne stroške postopka v znesku 1.211,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje nasprotna udeleženka. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1, ker sodišče prve stopnje ni zadostno odgovorilo na vprašanje, zakaj je sporna zemljišča vrednotilo kot stavbna zemljišča, in bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja se z razlogi sodišča prve stopnje, da iz fotografij mesta Č. in nepreglednega regulacijskega načrta izhaja, da so bila zemljišča že pred zaplembo stavbna. Sicer pa so bili navedeni dokazi prepozni in jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Odločitev sodišča prve stopnje je arbitrarna in brez pravnih argumentov, nasprotni udeleženki je bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic in enakosti pred zakonom. Opozarja na obsežno sodno prakso, iz katere izhaja, da je podlaga za vrednotenje zemljišč kot stavbna lahko le ustrezni predpis oziroma načrt stanovanjske in komunalne gradnje. Predlagatelj ni predložil listine, iz katere bi izhajalo, da so bila sporna zemljišča že v času zaplembe stavbna. Sodišče prve stopnje se pri odgovoru, kako je treba vrednotiti predmetna zemljišča (kot stavbna ali kmetijska), ne bi smelo opreti na izvedensko mnenje, saj gre za pravno vprašanje. Izvedenec gradbene stroke A.V. je sporna zemljišča vrednotil kot komunalno opremljena, čeprav to v mnenju ni podkrepil. Sodišče bi moralo upoštevati katastrske podatke in zemljišča vrednotiti kot kmetijska. Glede vrtov navaja, da jih je mogoče vrednotiti kor vrt le, če se na njih gojijo vrtnine ali cvetje za prodajo ter je urejeno namakanje, predmetna zemljišča pa teh kriterijev niso izpolnjevala. Glede parc. št. *110 k.o. L. navaja, da je površina 685 m2 že zajeta v vrednosti objektov, v delu 252 m2 jo je vrednotiti kot zazidano stavbno zemljišče, preostalih 737 m2 pa predstavlja travnik. Meni, da je površino parcele št. 177 k.o. K.V. 186 m2, ki ni zajeta v vrednosti enostanovanjskega objekta (471 m2), treba vrednotiti kot dvorišče (in ne kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče) po prilogi 4 Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo), katerega vrednost znaša 996,70 DEM, preostale površine (1.583 m2) pa kot njivo (vrt) po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok). Glede nepremičnin v Č. navaja, da je dvorišče v izmeri 230 m2 treba vrednotiti kot dvorišče po prilogi 4 Navodila, njivo (vrt) v skupni izmeri 1.487 m2 pa po Odloku kot kmetijsko zemljišče. Če sodišče meni, da je „presežna“ zemljišča ob stanovanjskem objektu vrednotiti kot stavbna zemljišča, pa je potrebno upoštevati, da se nezazidana stavbna zemljišča, ki komunalno niso opremljena in jih ni mogoče opremiti brez večjih stroškov, vrednotijo kot kmetijska. Opozarja še, da vrednost nezazidanega komunalno opremljenega stavbnega zemljišča lahko znaša 40 % vrednosti zazidanega stavbnega zemljišča. Dodaja, da predlagatelj ni zatrjeval, da bi bila zemljišča komunalno opremljena. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in predlog za odškodnino v višini 50.529,28 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v celoti zavrne, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Predlagatelj se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba je utemeljena.

Glede pravnega statusa zemljišč

5. Jedro spora med udeležencema je, ali je zemljišča ½ parc. št.*110 k.o. L., ½ parc. št. 177, 22/52 in 22/64, vse k.o. K.V., in parc. št. 847/14, 847/15 in 846/23, vse k.o. Č., potrebno v celoti vrednotiti kot stavbna zemljišča, ali pa je del teh zemljišč (ki je bil v času zaplembe po katastrski kulturi opredeljen kot kmetijsko zemljišče) treba vrednotiti kot kmetijska zemljišča, saj je bil v času zaplembe takšen tudi njihov pravni status (namenska raba).

6. Temeljno načelo glede določanja višine odškodnine je, da se ta odmerja za zaplenjeno premoženje po stanju premoženja v času zaplembe in ob upoštevanju sedanje vrednosti (44. člen Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDen).2 Pri zemljiščih je torej pomemben njihov pravni status (kmetijsko, nezazidano ali zazidano stavbno) ob zaplembi. V uveljavljeni in ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je sprejeto stališče, da je kot nezazidana stavbna zemljišča mogoče vrednotiti le tista zemljišča, sicer podržavljena (zaplenjena) kot kmetijska zemljišča, ki so bila že ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje opredeljena kot gradbena zemljišča ali pa jim je to namembnost določil predpis, na podlagi katerega so bila podržavljena.3 Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v tej zadevi. Podlaga za ugotovitev drugačnega statusa zemljišča kot izhaja iz akta o podržavljenju (zaplembi) in podatkov zemljiškega katastra so lahko ustrezni akti, iz katerih izhaja, da je bilo zemljišče že ob podržavljenju (zaplembi) namenjeno za gradnjo.4 Taka sodna praksa, ki se je razvila tudi v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-42/93-15 z dne 15. 12. 1994, izhaja iz materialnopravne podmene, da se pravni status kmetijskega zemljišča v zemljišče, na katerem je dopuščena gradnja (nezazidano stavbno zemljišče), lahko spremeni le na podlagi predpisa. Kateri so ti predpisi in kdo jih je lahko izdajal, je v času zaplembe obravnavanega premoženja določal Gradbeni zakon nekdanje kraljevine Jugoslavije iz leta 1931 (v nadaljevanju Gradbeni zakon)5, ki se je po drugi svetovni vojni uporabljal kot pravno pravilo. Kasneje je to bila Uredba o uporabi zemljišč za gradbene namene6 in nato Zakon o uporabi zemljišč za gradbene namene7. Tudi zraz „plani stanovanjske in komunalne gradnje“, ki ga je v svoji odločbi uporabilo Ustavno sodišče, ni nič drugega kot posplošen izraz za predpise, ki imajo funkcijo spreminjanja statusa kmetijskega zemljišča v zemljišče na območju, na katerem je dovoljena gradnja. Statusa nezazidanega stavbnega zemljišča oziroma zemljišča, na katerem je bilo ob podržavljenju dovoljeno graditi, zato ni mogoče dokazati ne z neposredno bližino oziroma sosedstvom s stavbnimi zemljišči ne s komunalno opremljenostjo zemljišča in ne z umeščenostjo zemljišča v mestno jedro. Navedeno pa pomeni, da fotografije mesta Č. in dejstvo, da so se obravnavane parcele nahajale v mestih, ne zadostuje za zaključek, da so bile obravnavane parcele v Č. po pravnem statusu v celoti stavbna zemljišča. Drugih dokazov glede nepremičnin v Č. predlagatelj ni predložil, čeprav je nasprotna udeleženka ves čas postopka na prvi stopnji opozarjala, da je namembnost zemljišč mogoče izkazovati le z načrti stanovanjske in komunalne gradnje, zato glede teh nepremičnin ni mogoče zaključiti, da gre za stavbna zemljišča. 7. Predlagatelj bi torej status zaplenjenih zemljišč kot stavbnih lahko dokazal le, če bi dokazal, da so bila v času zaplembe opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje, kot izhaja iz citirane odločbe Ustavnega sodišča; glede na čas podržavljenja bi to bili le regulacijski načrti z gradbenimi okoliši, ki so opredeljevali zazidana območja in območja, namenjena za zazidavo, izdelani na podlagi Gradbenega zakona. Za gradbeni okoliš se je na podlagi Gradbenega zakona smatralo območje, ki je z regulacijskim načrtom namenjeno za zazidano in naseljevanje mesta ali trga. Gradbeni okoliš je bil sestavljen iz ožjega okoliša, ki obsega praviloma že zazidani in naseljeni del mesta ali trga, in iz širšega okoliša, ki obsega praviloma še nezazidani in nenaseljeni del. Ob izdelavi regulacijskega načrta so se smele določiti meje teh okolišev, ne glede na to, ali in koliko sta zazidana in naseljena (paragraf 13 Gradbenega zakona). Za stavbišče pa se je smelo uporabiti vse zemljišče v ožjem gradbenem okolišu, če je bilo po regulacijskem načrtu določeno za zazidavo in če je ustrezalo občim pogojem, predpisanim z Gradbenim zakonom, z uredbo o izvajanju regulacijskega načrta ali z gradbenim pravilnikom. Zemljišče v širšem gradbenem okolišu se je smelo za stavbišče uporabiti, če ga je občina proglasila za to (paragraf 47 Gradbenega zakona). V Gradbenem zakonu je bilo torej jasno določeno, katera zemljišča izpolnjujejo pogoje za stavbišča. Tako ni mogoče uporabiti Štajerskega gradbenega reda (veljavnega še pred uveljavitvijo Gradbenega zakona), ki bi naj dovoljeval gradnjo v 60-metrskem pasu od ceste. Zgolj zato, ker je del zemljišča ležal ob cesti, ga ni mogoče opredeliti kot stavbno. Lega zemljišča ob cesti je pomembna le za ugotovitev komunalne opremljenosti zemljišča (11. člen Navodila), pri čemer sama komunalna opremljenost zemljišča ne zadošča za zaključek, da je bilo zemljišče v času zaplembe stavbno, saj je to okoliščina, pomembna le za vrednotenje zemljišč, ki so bila po pravnem statusu ob podržavljenju (dokazano) stavbna.8

8. Predlagatelj je kot dokaz za pravni status zemljišč v k.o. K.V. pred zaplembo predložil fotografijo regulacijskega načrta mesta M. (A 55), iz katerega bi naj izhajalo, da so bila sporna zemljišča že v času pred zaplembo v celoti namenjena za pozidavo. Predmetni načrt je predlagatelj predložil v 7. pripravljalni vlogi z dne 8. 8. 2016, preden je sodišče prve stopnje prvič odločilo v zadevi. Tudi po oceni sodišča druge stopnje je zato predlagatelj predmetni načrt predložil pravočasno in ga je potrebno upoštevati. V nepravdnih postopkih se pravilo o prekluziji iz pravdnega postopka uporablja smiselno (37. člen ZNP). V postopku vrnitve zaplenjenega premoženja je prilagojeno naravi tega nepravdnega postopka, katerega namen je odprava krivic neupravičeno obsojenim.9 Predlagatelj v tej zadevi tudi ni bil opozorjen na posledice prekluzije, zato je predložitev fotografije regulacijskega načrta pravočasna.

9. Ni pa pritrditi sodišču prve stopnje, da je navedena fotografija regulacijskega načrta zadosten dokaz, da so bila zemljišča v k.o. K.V. v času zaplembe v celoti stavbna. Nasprotna udeleženka utemeljeno opozarja, da je navedeni načrt nepregleden in da iz njega ni mogoče nedvomno razbrati, da so bile parcele št. 177, 22/52 in 22/64, vse k.o. K.V.(na K., sedaj Č. ulici), v celoti stavbna zemljišča. Predmetne parcele, bi naj sicer po navedbah predlagatelja ležale v vijoličnem območju in bi jih naj za stavbna zemljišča določil že regulacijski načrt iz leta 1885, namreč na načrtu niso označene s parcelnimi številkami, prav tako na načrtu niso označene ulice (razen naknadne pisne oznake predlagatelja, da je K. ulica na vijoličnem območju).

10. Regulacijski načrt mora po določbah Gradbenega zakona pripraviti in sprejeti občina, potrditi pa pristojen minister (paragrafa 10 in 11 Gradbenega zakona). Po navedbah predlagatelja bi naj obravnavani načrt izdal pristojni organ lokalne skupnosti, vendar pa na podlagi predloženega načrta to ni mogoče nedvomno ugotoviti. Iz predloženega načrta tako izhaja, da ga je sestavil L. H., da je investitor M. M., ni pa razvidno, da bi bil predloženi načrt tehnično pregledan in potrjen ter sprejet10 (pri kategorijah tehnično pregledan in osvojen od strokovne komisije zavoda ni razviden datum in parafa).

11. Poleg tega pa je opozoriti, da je bil predmetni načrt izdelan v letu 1949 (čeprav prikazuje regulacijske osnove do leta 1941), kot to izhaja iz predložene listine, premoženje v k.o. K.V. pa je bilo upravičencu zaplenjeno že v letu 1947. Predlagatelj bi moral predložiti regulacijski načrt, sprejet s strani pristojnega organa pred letom 1947, iz katerega bi bilo nedvomno mogoče razbrati, da so bile parcele v k.o. K.V. v celoti namenjene za stavbišča, česar pa do sedaj ni storil. 12. Zemljišča, za katera predlagatelj ni uspel dokazati, da so bila že v času zaplembe namenjena za gradnjo, je glede na obrazloženo potrebno vrednotiti po njihovih katastrskih podatkih. Tako v 3. odstavku 44. člena ZDen določa, da se vrednost kmetijskih zemljišč, ki so predmet tega postopka, določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi Odloka.11 Tudi iz 1. in 2. člena Odloka izhaja, da je za določitev vrednosti relevantno katastrsko stanje kmetijskih zemljišč ob podržavljenju (zaplembi). Kmetijska zemljišča se torej vrednotijo na način, določen z Odlokom, ne glede na to, ali jim je bila po podržavljenju spremenjena namembnost, vrednost zemljišč pa se določa glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj v času podržavljenja (zaplembe).

Določitev vrednosti nepremičnin v k.o. K.V. 13. V k.o. K.V. so bile upravičencu zaplenjene ½ parc. št. 177 (hiša v izmeri 157 m2-fundus, dvorišče v izmeri 500 m2 in vrt v izmeri 516 m2) parc. št. 22/52 (vrt v izmeri 554 m2) in parc. št. 22/64 (vrt v izmeri 888 m2).

14. Uvodoma je opozoriti, da ne drži navedba sodišča prve stopnje, da je bilo v ponovnem odločanju glede parcelne številke 177 k.o. K.V. sporna le še cenitev dela te parcele v površini 141 m2 (po katastrskih podatkih vrt). Vrhovno sodišče je namreč v celoti ugodilo reviziji nasprotne udeleženke in sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavilo glede zneska 53.244,98 EUR, pri čemer je bilo za nasprotno udeleženko glede parcele št. 177 k.o. K.V. v reviziji sporna cenitev dvorišča v izmeri 186 m2 in tudi vrta v izmeri 141 m2. Ni pa (več) sporno, da vrednost vseh zemljišč v k.o. K.V., ki presega trikratno površino fundusa, znaša najmanj 2.381,32 DEM, v deležu ½ 1.190,66 DEM oziroma 608,78 EUR (o tem je že bilo pravnomočno odločeno, saj revizija v tem delu ni bila vložena).

15. V razlogih sodišča prve stopnje glede določitve vrednosti za parcele št. 177, 22/52 in 22/64, vse k.o. K.V., je nasprotje (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč navedlo, da so vsa navedena zemljišča nezazidana stavbna zemljišča, odškodnino pa nato določilo kot za zazidana stavbna zemljišča, in sicer za del parcele št. 177 v izmeri 141 m2 in za parceli št. 22/52 in 22/64, obe k.o. K.V., v izmeri 1.442 m2, skupaj 1.583 m2, vse po ceni 3,94 DEM, pomnoženi s faktorjem 17, torej po 13. členu Navodila, ki določa vrednost zazidanega stavbnega zemljišča.12

16. Pritrditi je pritožbi, da je mogoče le trikratno površino pri parcelni številki 177 k.o. K.V. v skupni izmeri 471,00 m2 (157 m2×3) vrednotiti kot zazidano stavbno zemljišče.13 Kot stavbno zemljišče po Navodilu je nadalje mogoče vrednotiti preostanek dvorišča v izmeri 186,00 m2 (657 m214 - 417 m2). V tem delu gre za nezazidano stavbno zemljišče, zato njegove vrednosti ni mogoče izračunati po 13. členu Navodila. Vrednosti tega dela parcele tudi ni moglo izračunati sodišče druge stopnje. Nezazidana stavbna zemljišča se namreč delijo na komunalno opremljena in komunalno neopremljena (11. člen Navodila). Vrednost komunalno opremljenega stavbnega zemljišča znaša 40 % odstotkov vrednosti zazidanega stavbnega zemljišča (14. člen Navodila). Vrednost nezazidanega stavbnega zemljišča, ki komunalno ni bilo opremljeno in ga ni bilo mogoče opremiti brez večjih stroškov, se določi kot za kmetijsko zemljišče po Odloku (prvi odstavek 15. člena Navodila). Vrednost ostalih (komunalno neopremljenih nezazidanih stavbnih) zemljišč, ki niso obravnavana v 13., 14. in 15. členu navodila in ki jih ni mogoče obravnavati kot kmetijska zemljišča, pa se ugotavlja po tabeli, ki je priloga 4 Navodila (tretji odstavek 15. člena Navodila). Pri nezazidanih stavbnih zemljiščih je torej potrebno ugotoviti, ali so komunalno opremljena. Kriterije, kdaj se določeno zemljišče šteje za komunalno opremljeno, določa 11. člen Navodila. Sodišče prve stopnje, ki je vrednost zemljišč določilo kot za zazidana stavbna zemljišča, komunalne opremljenosti zemljišč, ki je bila med udeležencema sporna, ni ugotavljalo.

17. Del parcele št. 177 k.o. K.V. v izmeri 141 m2, in celotni parceli št. 22/52 in 22/64, obe k.o. K.V., so po katastrski kulturi opredeljeni kot vrt, pri čemer je predlagatelj zatrjeval, da gre za vrt I. katastrskega razreda, za nasprotno udeleženko pa je bilo že v postopku na prvi stopnji sporno, ali je navedeno parcelo mogoče vrednotiti po Odloku kot vrt. Pri vrednotenju parcele, ki je bila v času podržavljenja po katastrski kulturi opredeljena kot vrt, zgolj podatek o katastrski kulturi, namreč ni zadosten. Pravilnik za katastrsko klasifikacijo zemljišč, ki je veljal v času uveljavitve Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije s Prilogo 1, je v 2. točki prvega odstavka 7. člena (namreč) določil, da se v vrtove uvrščajo zemljišča, na katerih se gojijo vrtnine ali cvetje za prodajo, in na katerih je urejeno redno namakanje. Glede na to je po določbah zgoraj navedenega Odloka v postopku denacionalizacije mogoče vrednotiti zemljišča s katastrsko kulturo vrt le v primeru, če se ugotovi, da je v času podržavljenja šlo za zemljišča, na katerih so se gojile vrtnine ali cvetje za prodajo, in na katerih je bilo urejeno redno namakanje.15 Za pravilno določitev vrednosti tega dela zemljišč po Odloku je tako potrebno ugotoviti tudi prej navedena dejstva, ki pa jih sodišče prve stopnje glede na materialnopravno izhodišče, da predstavljajo parcele v k.o. K.V. v celoti stavbna zemljišča, ni ugotavljalo.

Določitev vrednosti nepremičnin v k.o. Č.

18. Glede nepremičnin v Č.16 med udeležencema ni sporno, da je parc. št. 846/23 k.o. Č. obsegala hišo s površino 135 m2, vrt v izmeri 516 m2 in dvorišče v izmeri 500 m2. Parceli št. 846/14 in 846/15, obe k.o. Č. sta obsegali vrt v skupni izmeri 672 m2. Ker za nepremičnine v Č. ni izkazano, da bi bile v v času zaplembe v celoti namenjene za gradnjo oziroma, da bi šlo za stavbna zemljišča, jih je potrebno v delu, ki po katastrskih podatkih predstavlja kmetijska zemljišča, tudi vrednotiti kot kmetijska zemljišča. Glede predmetnih nepremičnin ne obstaja podzakonski predpis, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njihovo vrednost. Odlok namreč za kmetijska zemljišča določa vrednost zemljišč tudi ob upoštevanju katastrskega okraja v času podržavljenja (zaplembe). Ker so zaplenjene nepremičnine v tujini, količnik za katastrski okraj za te nepremičnine v Odloku ni določen. Ob povedanem je po oceni sodišča druge stopnje mogoče odškodnino za te nepremičnine določiti le na podlagi zakonskega pravila za določitev odškodnine iz 44. člena ZDen in ob upoštevanju Navodila (šesti odstavek 44. člena ZDen v zvezi s prvim odstavkom 85. člena ZDen). Ni slediti pritožbi, da je za te nepremičnine potrebno uporabiti količnike iz katastrskega okraja L. (za kar se nasprotna udeleženka nepravilno zavzema tudi pri nepremičninah v k.o. K.V.), saj se zaplenjene nepremičnine niso nahajale v tem okraju. Sodišče druge stopnje tako ni moglo samo izračunati vrednosti teh zemljišča, saj bo njihovo vrednost potrebno ugotoviti z izvedencem kmetijske stroke.

19. Pri tem sodišče druge stopnje tudi glede nepremičnine parc. št. 846/23 k.o. Č. opozarja, da v ponovljenem odločanju ni bila sporna le cenitev dela, ki predstavlja vrt (516 m2), temveč je sporno tudi, kako je potrebno vrednotiti preostanek dvorišča v izmeri 230 m2, ki ne predstavlja funkcionalnega zemljišča (635m217 - 135m2×3). Pravnomočno pa je (med drugim) odločeno, da vrednost vseh nepremičnin v Č., ki ni zajeta v vrednosti objekta, znaša (najmanj) 2.533,08 DEM (1.295,14 EUR), saj revizija v tem delu ni bila vložena (nasprotna udeleženka je v reviziji predlagala znižanje odškodnine za nepremičnine v Č. za 38.985,10 DEM oziroma 19.932,77 EUR).

Določitev vrednosti nepremičnine parc. št. *110 k.o. L. 20. Sodišče prve stopnje je v novem odločanju glede nepremičnine parc. št. *110 k.o. L. v površini 248 m2 navedlo, da gre za kmetijsko zemljišče in ne za nezazidano stavbno zemljišče, kot je to ocenil izvedenec A.V., zato je ta del ocenilo kot kmetijsko zemljišče. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, za kateri del nepremičnine parc. št. *110 k.o. L. v površini 248 m2 gre18, zato sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Izvedenec A.V. je namreč nepremičnino parc. št. *110 k.o. L. ocenil delno kot zazidano stavbno zemljišče (del, ki ni vključen v vrednosti objektov), preostalo površino te parcele pa kot kmetijsko zemljišče. Nobenega dela nepremičnine parc. št. *110 k.o. L. ni cenil kot nezazidano stavbno zemljišče. 21. Nadalje je opozoriti, da v ponovnem odločanju glede nepremičnine parc. št. *110 k.o. L. ni bila sporna le površina v izmeri 248 m2. Sporno je bilo namreč, koliko znaša vrednost te parcele, ki ni zajeta v vrednosti ocenjenih objektov, saj je nasprotna udeleženka v reviziji, ki ji je Vrhovno sodišče v celoti ugodilo, predlagala, da sodišče odškodnino za to parcelo zniža za 7.099,88 DEM (pravnomočno je odločeno le, da vrednost zemljišča, ki presega vrednost ocenjenih objektov znaša 18.086,12 DEM (9.247,29 EUR) oziroma v deležu ½ 9.043,06 DEM (4.623,71 EUR)).

22. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

23. Sodišče druge stopnje tudi v ponovljenem odločanju glede na naravo kršitev izpodbijanega sklepa ni moglo samo spremeniti. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev glede komunalne opremljenosti dela parc. št. 177 k.o. K.V. in parc. št. 846/23 k.o. Č., ki predstavljata dvorišče, in ju je potrebno vrednotiti po 14. in 15. členu Navodila kot (nezazidano) stavbno zemljišče. Prav tako so sporna dejstva glede zemljišč v k.o. K.V., ki so katastrskih podatkih vrt, sodišče prve stopnje pa zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, da gre za stavbna zemljišča, ni ugotavljalo, kakšno je bilo stanje teh nepremičnin v času zaplembe. Nadalje na podlagi Odloka ni mogoče izračunati vrednosti dela zemljišč v Č., ki predstavlja kmetijska zemljišča. Izpodbijanega sklepa glede nepremičnine parc. št. *110 k.o. L. pa ni bilo mogoče preizkusiti. Po oceni sodišča druge stopnje bi lahko bilo z ugotavljanjem celega sklopa pravnih dejstev (glede katastrskih kultur, komunalne opremljenosti...) poseženo v pravico do pravnega sredstva, zato je izpodbijani sklep v celoti razveljavilo, čeprav je sodišče prve stopnje o odškodnini za zaplenjeno premoženje odločalo že drugič.

24. Sodišče druge stopnje je glede na razveljavitev izpodbijanega sklepa v celoti glede odločitve o glavni stvari razveljavilo izpodbijani sklep tudi v stroškovnem delu. Pri tem opozarja, da je bila odločitev sodišča druge stopnje o stroških postopka z odločbo Vrhovnega sodišča v celoti razveljavljena, zato je potrebno v novem postopku odločiti o vseh stroških postopka, ne le o tistih, ki so nastali v postopku z revizijo in v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje.

25. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku ponovno ugotoviti vrednost nepremičnin v k.o. K.V. Glede dela parc. št. 177 k.o. K.V., ki ne predstavlja funkcionalnega zemljišča in je po katastrskih podatkih dvorišče, bo moralo pojasniti, ali je bil komunalno opremljen oziroma, ali bi ga bilo mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov. Pri tem bo moralo upoštevati vse kriterije, ki jih določa 11. člen Navodila (zgrajene dovozne poti, ki so priključene na javno cestno omrežje, ureditev preskrbe s pitno vodo in električno energijo, oddaljenost od javne dovozne poti, javnega vodovoda, možnega priključka na nizkonapetostno električno omrežje itd.). Sodišče druge stopnje v izogib zapletom pri ponovnem odločanju dodaja, da se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju komunalne opremljenosti zemljišč sicer lahko opre na izvedensko mnenje, vendar pa za ugotovitev komunalne opremljenosti zemljišč ne bo zadostoval posplošen zaključek (na podlagi izvedenskega mnenja), da so bila zemljišča komunalno opremljena, temveč je potrebno upoštevati vse prej navedene kriterije. Uporaba materialnega prava (tudi Navodila) je namreč naloga sodišča. Sodišče mora zato na podlagi trditev udeležencev in dokazov (tudi izvedenskega mnenja) ugotoviti, kakšno je bilo dejansko stanje zemljišč glede komunalne opremljenosti (vodovod, cesta, elektrika), nato pa to dejansko stanje subsumirati pod pravno normo.

26. Za preostali del parcele št. 177 k.o. K.V. (141 m2) ter parceli št. 22/52 in 22/64, obe k.o. K.V., ki so po katastrskih podatkih vrt, bo moralo ugotoviti, ali jih je mogoče tudi vrednotiti kot vrt glede na prej navedena materialnopravna izhodišča in dejansko stanje v času podržavljenja ter nato ugotoviti njihovo vrednost na podlagi Odloka.

27. Ko bo sodišče prve stopnje ugotovilo skupno vrednost nepremičnin parc. št. 177, 22/52 in 22/64, vse k.o. K.V., bo od ugotovljene vrednosti odštelo odškodnino, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, in nato predlagatelju priznalo preostali del odškodnine, če bo ugotovljena odškodnina presegala že pravnomočno priznani znesek.

28. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem odločanju ponovno ugotoviti tudi vrednost nepremičnin v Č. Pri tem bo upoštevalo, da je trikratna vrednost fundusa (405 m2) pri nepremičnini parc. št. 846/23 k.o. Č. zajeta v vrednosti objekta, o čemer je že bilo pravnomočno odločeno. Vrednost preostale površine dvorišča (230 m2) bo ugotovilo v skladu s 14. oziroma 15. členom Navodila, pri čemer bo moralo za pravilno ugotovitev vrednosti tega dela zemljišča ugotoviti dejstva glede komunalne opremljenosti (enako kot pri nepremičnini parc. št. 177 k.o. K.V.) in izračun pojasniti tako, da bo mogoč njegov preizkus. Glede dela nepremičnin v Č., ki predstavlja kmetijska zemljišča (del parc. št. 846/23 k.o. Č. v izmeri 516 m2, parceli št. 847/14 in 847/15, obe k.o. Č.) pa bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotoviti njihovo vrednost z izvedencem kmetijske stroke, pri čemer bo izhajalo iz temeljnega načela za določitev vrednosti nepremičnin iz 44. člena ZDen in upoštevalo določbe Navodila (šesti odstavek 44. člena ZDen v zvezi s prvim odstavkom 85. člena ZDen). Nato bo moralo ugotoviti skupno vrednost nepremičnin v Č. in od te vrednosti odšteti v prvem odločanju priznani znesek (če bo ta manjši), pri čemer bo upoštevalo, da znaša v ponovljenem odločanju sporna vrednost v tem delu še 38.985,10 DEM (19.932,77 EUR).

29. Prav tako bo sodišče prve stopnje v novem postopku ponovno ugotovilo vrednost nepremičnine parc. št. *110 k.o. L.. Ob uporabi meril iz 12., 16. in 17. člena Navodil bo moralo pojasniti, kateri del nepremičnine je vrednotilo kot zazidano stavbno zemljišče. Pri tem bo moralo obrazložiti, kateri del predstavlja fundus in funkcionalno zemljišče pri posameznih objektih in v kolikšni površini sta fundus in funkcionalno zemljišče zajeta v vrednosti stanovanjskega, glavnega in pomožnega objekta ter preostanek fundusa in funkcionalnega zemljišča ovrednotiti kot zazidano stavbno zemljišče (pri tej nepremičnini glede na površino objektov funkcionalno zemljišče obsega celotno površino dvorišča, zato glede dvorišča ni potrebno ugotavljati komunalne opremljenosti in ga ceniti po 12. oz. 13. členu Navodila). Tudi tukaj sodišče druge stopnje opozarja, da je uporaba materialnega prava (tudi Navodila) naloga sodišča in ne izvedenca, zato ne zadostuje, da se sodišče v obrazložitvi sklicuje na izračun v izvedenskem mnenju. Del parcele, ki ga ni mogoče vrednotiti kot fundus in funkcionalno zemljišče po 12. in 13. členu Navodila, bo sodišče prve stopnje ovrednotilo kot kmetijsko zemljišče glede na katastrsko kulturo, razred in okraj. Nato bo moralo ugotoviti, koliko je skupna vrednost te nepremičnine, ter upravičencu priznati še odškodnino v višini, ki presega že pravnomočno priznani znesek v prvem odločanju (če bo ugotovljena vrednost nepremičnine ta znesek presegala).

30. Odločitev o stroških pritožbe in odgovora na pritožbo se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

1 Določbe ZPP se v tem postopku uporabljajo smiselno na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). 2 145a. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) napotuje na uporabo določb III. poglavja ZDen. 3 V predmetni zadevi predpis, ki je bil podlaga za zaplembo, pravnega statusa nepremičnin ni spreminjal. 4 Npr. sodbe I Up 749/2006 z dne 30. 8. 2007, I Up 541/2005 z dne 20. 4. 2006, I Up 1474/2005 z dne 25. 4. 2007, I Up 1018/2005 z dne 27. 7. 2006, I Up 1042/2005 z dne 28. 2. 2007, X Ips 387/2007 z dne 8. 5. 2008 in X Ips 43/2009 z dne 9. 4. 2009, sklep II Ips 584/2008 z dne 18. 12. 2008 ter sklep X Ips 222/2015 z dne 18. 6. 2015. 5 Službene novine kraljevine Jugoslavije z dne 16. 6. 1931. 6 Ur. l. LRS, št. 44/53. 7 Ur. l. LRS, št. 13/56. 8 Tako npr. sodba I U 1904/2010 z dne 28. 2. 2012. 9 Prim. VS RS sklep II Ips 68/2014 z dne 9. 10. 2014. 10 Načrti, ki so izdelani v fazi priprav k sprejetju planov stanovanjske in komunalne gradnje, ne predstavljajo aktov, ki spreminjajo status zemljišča. Prim. sodba I U 1297/2010 z dne 21. 12. 2010. 11 Za posamezne vrste premoženja ZDen določa uporabo podzakonskih predpisov. Za vrednotenje kmetijskih zemljišč je treba uporabiti Odlok, za vrednotenje stavbnih zemljišč pa Navodilo. 12 Vrednost zazidanega stavbnega zemljišča se ugotovi po enačbi: v (vrednost) = c (cena) x p (površina). Cena zazidanega stavbnega zemljišča se ugotovi tako, da se izhodiščna vrednost kmetijskega zemljišča 3,94 DEM pomnoži s faktorjem 17. 13 Zazidano stavno zemljišče predstavlja v skladu z 11. členom Navodila stavbno zemljišče, na katerem je zgrajena stavba (fundus) in zemljišče, namenjeno za njihovo redno rabo (funkcionalno zemljišče). Dvakratna površina fundusa se šteje za funkcionalno zemljišče. Stavbno zemljišče, ki je večje od dvakratne površine fundusa pri stanovanjskih objektih, pa se vrednoti po 14. oziroma 15. členu tega navodila (torej kot nezazidano stavbno zemljišče), odvisno od komunalne opremljenosti tega zemljišča (12. člen Navodila). 14 Skupna površina hiše (fundusa) in dvorišča. 15 Glej npr. UPRS sodba I U 53/2014 z dne 11. 11. 2014. 16 Glede nepremičnin v Čačku je pojasniti, da je bila slovenska oblast tista, ki je s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 2. 5. 1947 upravičenca obsodila na zaplembo celotnega premoženja in mu z ustrezno sodno odločbo v kazenskem postopku omogočila vrnitev zaplenjenega premoženja, zato mu je dolžna plačati odškodnino tudi za zaplenjeno premoženje, ki se je nahajalo v tuji državi, čeprav zakonska ureditev te situacije ni izrecno predvidela. Prim. Sklep II Ips 523/2009 z dne 16. 12. 2009. 17 Skupna površina hiše (fundusa) in dvorišča. 18 Predlagatelj v odgovoru na pritožbo meni, da gre za del, ki presega 60-metrski pas ob cesti, vendar to iz izpodbijane odločbe ne izhaja.