Jedro

Retroaktivna uporaba določb 2. odstavka 35. člena ZDrž iz leta 1945 ne nasprotuje splošnim pravnim načelom. Vprašanje ustavne dopustnosti uporabe določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž pri današnjem ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva, je presojalo že Ustavno sodišče. Z odločbo št. U-1-23/93 je ugotovilo, da retroaktivna uporaba določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima. Zato je odločilo, da je uporaba takšne določbe z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva ustavno dopustna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 22.6.2005, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Upravne enote Ptuj z dne 24.5.2004. Z njo je bilo ugotovljeno, da se G.G., roj. 29.3.1871 v Guštanju (sedaj Ravne na Koroškem), po predpisih, ki so na območju Slovenije veljali od uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS št. 7/2003 PB), po 28.8.1945 ni štel za državljana LR Slovenije in jugoslovanskega državljana.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da gre v zadevi za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva G.G. (roj. 29.3.1871 v Guštanju, umrl 25.9.1958 na Dunaju) kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije po 3. odstavku 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Upoštevajoč 39. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, ko sta upravna organa upoštevala predpise o državljanstvu, ki so na območju Slovenije veljali od 28.8.1945 do uveljavitve ZDRS, to je 35. člen Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ št. 64/45-ZDrž), ki je pričel veljati 28.8.1945, 35. člen Zakona o potrditvi in spremembah Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ št. 54/46-ZDrž) ter Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDrž (Uradni list FLRJ št. 105/48-ZDrž (1948), s katerim je bil uveljavljen nov 2. odstavek 35. člena, po katerem se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki so živele v tujini in so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Pritrjuje ugotovitvi upravnih organov o nemški narodnosti G.G. (bil je član Kulturbunda ter imetnik rdeče izkaznice Štajerske domovinske zveze) ter ugotovitvi, da je imenovani zapustil ozemlje takratne Jugoslavije še pred uveljavitvijo 2. odstavka 35. člena ZDrž, to je pred 4.12.1948 (listovna št. 12 Upravnega spisa prve stopnje - iz prevoda Magistratnega oddelka 8-Dunajskega mestnega in deželnega arhiva z dne 13.1.1994 izhaja, da je bil G.G.. od 19.2.1946 dalje prijavljen na Dunaju). V zvezi z domnevo nelojalnosti, ki izhaja iz določbe 3. odstavka 63. člena je bilo tožeči stranki njeno izpodbijanje omogočeno. S sklicevanjem na sodbo vrhovnega sodišča I Ips 297/2002 z dne 16.1.2003 tožeča stranka ni izpodbila domneve o nelojalnosti G.G. in ne njegovega članstva o Kulturbundu. Z omenjeno sodbo tudi ni izkazana slovenska narodnost imenovanega, razlogi zaradi katerih se je pred 4.12.1948 nahajal v tujini pa z vidika določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž (1948) tudi niso relevantni.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (2. in 3. točka 1. odstavka 72. člena ZUS) ter navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi upoštevati sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 297/2002 z dne 16.1.2003, s katero je bil G.G. oproščen obtožbe, da naj bi storil dejanje (zločin) po 2A. členu Zakona o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast (ZSNČ). Ne strinja se s stališčem sodišča, da ni pomemben razlog zakaj se je G.G. pred 4.12.1948 nahajal v tujini. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in samo odloči, da je bil G.G vse do svoje smrti 25.9.1958 državljan RS in takratne Jugoslavije oziroma podrejeno, da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi gre za ugotavljanje državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen. Po določbi 39. člena ZDRS je treba pri ugotavljanju državljanstva posamezne osebe uporabiti predpise o državljanstvu od njenega rojstva do dne ugotavljanja državljanstva. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija uporabo 2. odstavka 35. člena ZDrž, ki je bil sprejet z novelo tega zakona in je začel veljati 4.12.1948. Določil je, da se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodom FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Predpisal je torej izjemo od pravila vsebovanega v 1. odstavku 35. člena ZDrž, po katerem veljajo za državljane FLRJ vse osebe, ki so bile na dan 28.8.1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Določba 35. člena ZDrž se je uporabljala retroaktivno, kar je pomenilo, da določene osebe nemške narodnosti, pri katerih sta bila izpolnjena še druga dva pogoja, to sta odsotnost in nelojalno obnašanje, niso pridobile državljanstva FLRJ. Vprašanje uporabe določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž pri današnjem ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva oziroma vprašanja ustavne dopustnosti retroaktivne uporabe 2. odstavka 35. člena ZDrž pri današnjem ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva, je presojalo že Ustavno sodišče. Z odločbo št. U-1-23/93 je ugotovilo, da retroaktivna uporaba določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima. Zato je odločilo, da je uporaba takšne določbe z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva ustavno dopustna (41 - 45 točka obrazložitve odločbe, št. U-1-23/93).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo utemeljeno pritrdilo ugotovitvi upravnih organov, da se je G.G., glede na arhivske podatke o svojem članstvu v Kulturbundu, že sam opredelil za nemško narodnost (to izhaja iz arhivskega gradiva Ministrstva za notranje zadeve - preslikave fonda Kulturbund 118/7, str. 69 in 184 ter gradiva Muzeja narodne osvoboditve Maribor, po katerem je bil imenovani vpisan v knjigi članov Štajerske domovinske zveze za okrožje Ptuj, krajevna skupina Ptuj, levi breg Drave pod št. ... kot imetnik rdeče izkaznice Štajerske domovinske zveze) ter ugotovitvi, da je imenovani že pred uveljavitvijo 2. odstavka 35. člena ZDrž, to je pred 4.12.1948 zapustil ozemlje takratne Jugoslavije (iz dopisa Dunajskega mestnega in deželnega arhiva z dne 13.1.1994 izhaja, da je bil imenovani prijavljen na Dunaju od 19.2.1946). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje oziroma tožene stranke, da je glede omenjenega (zadnjega) pogoja po 2. odstavku 35. člena ZDrž relevantno le dejstvo, da se je oseba na omenjeni dan nahajala v tujini, ne pa tudi razlog odhoda v tujino. Tožeča stranka je v postopku izpodbijala domnevo o nelojalnosti pravnega prednika G.G. s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Ips 297/2002 z dne 16.1.2003, s katero je bila sodba sodišča Slovenske narodni časti z dne 24.7.1945 spremenjena (z njo je bilo razsojeno, da je G.G. storil dejanje po 2. a členu ZSNČ ter mu je bila izrečena kazen šestih let izgube narodne časti in zaplemba vse nepremične imovine s pritiklinami) ter odločeno, da se oprosti omenjene obtožbe. Iz razlogov, ki sta jih navedla že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi oziroma tožena stranka v izpodbijanem upravnem aktu omenjena sodba oziroma okoliščine, ki izhajajo iz nje niso relevantne niti pri ugotavljanju nemške narodnosti G.G., niti njegove lojalnosti (iz obrazložitve omenjene sodbe namreč zgolj izhaja, da članstvo v Kulturbundu ni pomenilo zločina ali prestopka po ZSNČ).

Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato tožeča stranka pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz razloga 5. odstavka 72. člena ZUS ne more z uspehom uveljavljati.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.