Jedro

V primeru, ko je denacionalizacijski postopek končan za stranke, ki so sodelovale v postopku, je potrebno vlogo stranke, ki ji ni bila dana možnost sodelovati v postopku, obravnavati kot predlog za obnovo postopka in ne kot pritožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 204/2000-9 z dne 31.1.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbi tožnikov, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 16.12.1999 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožnikov zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 30.9.1999, s katero je ta zavrgla pritožbo tožnikov zoper svojo odločbo z dne 7.12.1998, o vrnitvi parcele št. 1460/1 k.o. V. v last in posest. Tožena stranka v svoji odločbi navaja, da v postopku, kjer je denacionalizacijski upravičenec C.B., zavezanec za vrnitev premoženja pa M. občina L., krajani kot fizične osebe niso nosilci pravic, obveznosti ali pravnih koristi, o katerih odloča upravni organ v postopku denacionalizacije, če niso imetniki pravice uporabe na tem zemljišču. Posamezni krajani kot tudi skupina krajanov to niso, zato ne morejo uveljavljati v postopku denacionalizacije svojega interesa, da se parcelna št. 1460/1 ne vrne upravičencu.

Uvrstitev parcele v zeleni pas ni ovira za vračanje po 19. členu ZDen, saj s tem ni izvzeta iz pravnega prometa in sprememba lastništva na ta status ne vpliva. Tožniki zato niso legitimirani za vložitev pritožbe zoper odločbo o denacionalizaciji, saj ima po 223. členu ZUP/86 pravico do pritožbe le stranka, lahko pa pritožbo vloži tudi državni tožilec, državni pravobranilec ali drugi državni organ, če so z zakonom za to pooblaščeni. To velja tudi za predlaganje obnove postopka, ki jo lahko po 250. členu ZUP/86 predlaga le stranka, ali državni tožilec ter oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, pa ji ta možnost ni bila dana. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe navaja, da se je upravni postopek vodil o zahtevi z dne 26.7.1999, ki so jo tožniki označili kot "pritožba na denacionalizacijo parcel 1460/1 in 1460/2 k.o. V., zahtevek B.C. in zahteva za obnovo tega postopka denacionalizacije" z dopolnilno vlogo z dne 24.8.1999. Upravni organ prve stopnje je vlogo obravnaval kot pritožbo, saj je z odločbo z dne 30.9.1999 odločil, da se zavrže pritožba zoper odločbo pod isto št. z dne 7.12.1998. ZUP/86 je v 223. členu določal, da ima zoper odločbo izdano na prvi stopnji, pravico do pritožbe stranka. Ta določba se je nanašala tudi na tiste osebe, ki so v upravni postopek vstopale šele s pritožbo, ker so zatrjevale, da je z odločbo poseženo v njihove pravice ali pravne koristi. Rok za pritožbo je določal 230. člen navedenega zakona, ki pa ni posebej urejal situacije, ko je pritožbo vložila stranka, ki ni bila že prej udeležena v postopku. V upravno sodni praksi se je izoblikovalo stališče, po katerem se je pritožba take osebe, če je bila vložena potem, ko se je pritožbeni rok za stranke, ki so sodelovale v postopku, že iztekel, obravnavala kot predlog za obnovo postopka. Upravni organ prve stopnje ni pojasnil, ali so tožniki pritožbo vložili še v pritožbenem roku, v kar pa sodišče prve stopnje glede na spisovne podatke dvomi. Iz njih je mogoče sklepati, da je bila v času odločanja na prvi stopnji odločba o denacionalizaciji že pravnomočna. Glede na navedeno bi upravni organ prve stopnje moral vlogo tožnikov obravnavati kot predlog za obnovo postopka. Tožniki so vlogo z dne 26.7.1999 vložili kot pritožbo in kot zahtevo za obnovo postopka, zato je njihovo opozorilo v tožbi, da o zahtevi za obnovo postopka še ni bilo odločeno, upravičeno. Sodišče prve stopnje se sicer strinja z razlogovanjem tožene stranke o tem, kdo je lahko stranka v upravnem postopku. Vlagatelj pravnega sredstva mora izkazati, da izpodbijana odločba neposredno posega v njegove pravice in pravne koristi oziroma da bi s spremembo odločitve prišlo tudi do spremembe njegovega pravnega položaja. Tega pa tožniki niso dokazali. Ker pa tožena stranka postopkovne kršitve upravnega organa prve stopnje ni odpravila, je sodišče prve stopnje moralo odpraviti izpodbijano upravno odločbo in zadevo vrniti ponovno v postopek toženi stranki.

Prizadeta stranka, denacionalizacijski upravičenec C.B., vlaga pritožbo zaradi zmotne in napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka ter predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in tožba tožnikov zavrže. Navaja, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, s kakšnimi dokazi so tožniki utemeljevali svoj zahtevek, razbrati je samo, da gre za mejaše vrnjenega zemljišča. Tožniki tudi niso dokazali, da so predhodno kadarkoli in v kakršnemkoli postopku vplačali kupnino oziroma odškodnino za odvzeta zemljišča. Ponudili niso nobene listine, bančnega izpiska ali blagajniškega prejemka, s katerim bi izkazovali svoj pravni interes. Sploh pa ni mogoče določiti, kakšno pravno sredstvo so tožniki vložili v upravnem postopku na prvi stopnji, še manj pa je mogoče ugotoviti plekludiranost tožnikov samih. Gre za številne procesne nejasnosti, ki so bistvenega pomena in jih izpodbijana sodba v ničemer ne obrazlaga.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru so tožniki vložili vlogo označeno kot pritožba na denacionalizacijo in zahteva za obnovo tega postopka. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tisti, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka, a dejansko ni sodeloval v postopku, ker mu ni bila dana možnost udeležbe, lahko vloži pritožbo, dokler ni končan postopek za stranke, ki so sodelovale v postopku na prvi stopnji. Če vloži pritožbo po tem roku, je treba njegovo pritožbo obravnavati kot predlog za obnovo postopka iz razloga, ker mu ni bila dana možnost udeležbe v postopku, v katerem bi moral biti udeležen kot stranka.

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bil denacionalizacijski postopek v zvezi s predmetno parcelo končan z odločbo z dne 7.12.1998. Ker je bil postopek končan za stranke, ki so sodelovale v postopku, je bilo potrebno obravnavati vlogo tožeče stranke kot predlog za obnovo postopka in ne kot pritožbo. Po določbi 2. odstavka 255. člena ZUP/86 odloča o obnovi postopka tisti organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan. Tega pa v tem primeru upravni organ prve stopnje ni storil. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo, saj tožena stranka, glede na navedena določila upravnega postopka, ne bi smela zavrniti pritožbe zaradi takega zvrženja vloge tožene stranke oziroma ne bi smela sama odločati o izpolnjevanju pogojev za obnovo postopka.

Na drugačno odločitev o tem ne more vplivati ugotovitev tožene stranke, da tožeča stranke ne more biti stranka v denacionalizacijskem postopku, s čimer se strinja tudi sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.