22. 7. 2013

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus ustavne pritožbe in pobude Dee Temerl, Maribor, na seji 22. julija 2013

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 46206/2010 z dne 20. 12. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. IV Kp 46206/2010 z dne 16. 4. 2012 in s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju št. IV K 46206/2010 z dne 30. 11. 2011 se zavrže.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrže.

3.Pobuda za uvedbo postopka dopolnitve 27. člena Ustave se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Pritožnica, ki je v kazenskem postopku nastopala kot zasebna tožilka, vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bil obdolženi oproščen obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 313. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – KZ). Po vsebini pritožnica izpodbija tudi pravnomočno sodbo, s katero je bil obdolženi delno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja samovoljnosti, delno pa je bila zoper njega izdana zavrnila sodba. V svojih obširnih vlogah opisuje stanje v sodstvu in v Republiki Sloveniji nasploh, glede svoje zadeve pa navaja, da ji sodišče ni priznalo tistih pravic, ki naj bi jih kot zasebna tožilka imela v enakem obsegu kot državni tožilec, saj ji ni pustilo niti do besede, kaj šele da bi uveljavljala druga procesna jamstva. Zatrjuje, da Ustavno sodišče že 15 let povsem nekritično in brez vsebinske presoje zavrača ustavne pritožbe zasebnih tožilcev ter oškodovancev kot tožilcev, kar pritožnica šteje za kršitev 2., 14., 15., 22., 23., 26., 33., 34., 40. in 162. člena Ustave. Zatrjuje, da je stališče Ustavnega sodišča, po katerem naj v postopku pred nižjimi sodišči ne bi moglo priti do kršitev pravic zasebnih tožilcev, zmotno, kar potrjujejo številne sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice.

2.Pritožnica vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), po katerih zasebni tožilec ni izenačen z državnim tožilcem. Zatrjuje, da so zasebni tožilci oziroma oškodovanci kot tožilci neenako obravnavani tako v primerjavi z obdolženci kot tudi s tožilci. Navaja, da se oškodovanec kot stranka težko zastopa sam, saj nima ustreznega pravnega znanja, do zagovornika po uradni dolžnosti pa ni upravičen, čeprav mnogi za najem odvetnika nimajo denarja. Poleg tega naj bi ZKP določal prekratek 8-dnevni rok za prevzem pregona, sodišča pa naj bi posebej pazila le na pravice obdolžencev, ne pa tudi na pravice oškodovancev. Zaradi prakse Ustavnega sodišča, po kateri zasebni tožilec oziroma oškodovanec kot tožilec ni upravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe, pa naj bi bili oškodovanci prikrajšani še za sodno varstvo pred Ustavnim sodiščem.

3.Pritožnica oziroma pobudnica je 29. 5. 2013 svojo vlogo dopolnila še s pobudo za uvedbo postopka dopolnitve 27. člena Ustave.[1] Predlaga, da se 27. člen Ustave dopolni z besedilom: "Kdor obtožuje kaznivo dejanje, velja za oškodovanca, dokler ni s pravnomočno sodbo ugotovljeno drugače.", kar utemeljuje s sklicevanjem na Okvirni sklep Sveta z dne 15. marca 2001 o položaju žrtev v kazenskem postopku (2001/220/PNZ).

4.Ustavno sodišče po šesti alineji prvega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) ustavno pritožbo zavrže, če jo je vložila neupravičena oseba. Pritožnica je v kazenskem postopku, ki se je končal z izpodbijano oprostilno sodbo, nastopala kot zasebna tožilka. Po ustaljeni ustavnosodni presoji, ki jo v pritožbi obširno analizira tudi pritožnica, zasebni tožilec ni upravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe.[2] Ker obravnavani primer ne utemeljuje odstopa od ustaljene ustavnosodne presoje, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo (1. točka izreka).[3]

5.ZUstS v drugem odstavku 24.b člena določa, kaj mora vsebovati pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona ali drugega predpisa. Med drugimi zahtevami je izrecno določeno, da mora pobuda vsebovati navedbo členov predpisa, ki se s pobudo izpodbijajo, ter navedbo številke Uradnega lista Republike Slovenije ali drugega uradnega glasila, v katerem je bil izpodbijani predpis objavljen (drugi odstavek 24.b člena v zvezi s prvo in drugo alinejo prvega odstavka 24.b člena ZUstS). Pobudnik mora torej jasno in konkretizirano navesti, kateri predpis oziroma del predpisa izpodbija, na način, kot ga določa zakon in ki izključuje vsak dvom o obsegu izpodbijanja. Navedbe pobudnice, da izpodbija določbe ZKP, po katerih zasebni tožilec ni izenačen z državnim tožilcem, tej zahtevi ne zadostijo, zato je Ustavno sodišče pobudo zavrglo (2. točka izreka).

6.Pristojnosti Ustavnega sodišča določa prvi odstavek 160. člena Ustave. Sprememba oziroma dopolnitev Ustave ni v pristojnosti Ustavnega sodišča, temveč je za to skladno s 169. členom Ustave pristojen Državni zbor. Glede na navedeno je bilo treba pobudo zaradi nepristojnosti zavreči (3. točka izreka).

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi šeste alineje prvega odstavka 55.b člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Ernest Petrič

Predsednik

Opombe

[1]Dopolnitev vloge se v delu, ki se nanaša na ustavno pritožbo, ni upoštevala pri presoji, saj jo je pritožnica vložila po poteku 60-dnevnega roka za vložitev ustavne pritožbe.

[2]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-168/98 z dne 10. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 52/01, in OdlUS X, 116).

[3]V izjemnih primerih Ustavno sodišče tudi tovrstne ustavne pritožbe obravnava vsebinsko, kot je storilo v odločbi št. Up-555/03, Up-827/04 z dne 6. 7. 2006 (Uradni list RS, št. 78/06, in OdlUS XV, 92).