Jedro

Po določbi 76.b člena ZUN je odškodninska odgovornost lastnika subsidiarna glede na odškodninsko odgovornost investitorja nedovoljenega posega v prostor. Le če slednjega ni mogoče ugotoviti, je odškodnino dolžan plačati lastnik oziroma upravljalec zemljišča. Po pravilnem zaključku nižjih sodišč v konkretni zadevi subsidiarna odgovornost toženca kot lastnika zemljišč ni podana, saj tožnica ni zatrjevala, da ni mogoče ugotoviti, kdo je investitor spornega posega.

Tudi ko lastnik ni investitor oziroma naročnik posega, je njegova odškodninska odgovornost lahko podana zaradi njegovih drugih protipravnih ravnanj pri izvajanju nedovoljenih posegov v prostor (prim. drugi odstavek 9. člena ZVO ter 206. člen ZOR). Ob upoštevanju, da toženec ni bil ne naročnik ne izvajalec izkopov ter da zanje tudi ni vedel, njegovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot nedopustnega ali protipravnega.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu njegove revizijske stroške v znesku 391,99 EUR.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnici 7.695.000 SIT (sedaj 31.196,44 EUR) z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti pravdne stroške. Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti tožencu njegove pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložila tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter naloži tožencu v plačilo njene pravdne stroške, podrejeno pa ju razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Poudarja, da je toženec prejel odločbo inšpekcije, ki mu nalaga prenehanje izkopov na sporni parceli in njeno sanacijo ter da se nanjo ni pritožil, tako da je postala pravnomočna. Inšpektor je tožencu z odločbo z dne 30.5.2000 izdal ukrep kot lastniku zemljišča. Iz izreka te odločbe jasno izhaja, kdo je investitor in lastnik zemljišča spornih parcel. Odločba predstavlja javno listino, saj je bila izdana v upravnem postopku in dokazuje resničnost tistega, ker je v njej določeno. Varuje jo tudi institut pravnomočnosti. Zato civilno sodišče ne more podati drugačnih ugotovitev, kot jih je dal upravni organ na matičnem področju. Samo bi lahko rešilo predhodno vprašanje le, če ga ne bi rešil že drug pristojni organ. Javna listina je dokazna listina, za katero velja izjema od proste presoje dokazov. Zaradi neupoštevanja pravil ZPP o javni listini je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP. Trdi, da je uporaba 76.b člena ZUN v konkretnem primeru nepravilna in da podlago za odškodninsko odgovornost toženca predstavljajo določbe ZVO in ZOR. Toženec odgovarja na podlagi drugega odstavka 9. člena ZVO. Po 10. točki 5. člena ZVO je povzročitelj obremenitve vsaka pravna ali fizična oseba. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča jasno izhaja, da je oseba, ki jo je inšpektor na kraju samem zalotil pri nakladanju in odvažanju gramoza, navedla, da prevaža gramoz na Ig za lastnika zemljišča. S tem je bil toženec seznanjen s posegi na njegovem zemljišču. Za toženčevo odškodninsko odgovornost je tako treba uporabiti 154. člen ZOR, podane pa so tudi specialnejše pravne podlage v ZUN in ZVO, ki omogočajo uveljavljanje odgovornosti tudi proti lastniku zemljišča in ne nujno le zoper investitorja. Lastnik zemljišča je odškodninsko odgovoren, če dovoli, da se škoda povzroča v škodo tožnice na njegovem zemljišču, ker je ni poskušal preprečiti oziroma jo je dopustil. Tudi sodna praksa je že zavzela stališče, da je lastnik kriv za škodo, ki jo povzroči tretja oseba, ker ni preprečil škodnega dejanja na svojem zemljišču. 4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki v odgovoru nanjo obrazloženo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na revizijo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči sta ugotovili: - da iz zapisnikov inšpekcijskega ogleda z dne 28. 4. 2000 in 29. 3. 2000 izhaja, da je bil na parc. št. 1193/2, 1193/4 in 1191 k.o. ..., katerih izključni lastnik je toženec, izkopan gramoz, - da je bila pri ogledu na kraju samem 28. 4. 2000 prisotna oseba, ki svojih podatkov ni dala, povedala pa je, da vozi gramoz na I., kjer gradi gospodarsko poslopje lastnik, katerega imena ni navedla, - da se je inšpektorici, ki je opravljala ogled na kraju 29. 4. 2000, tam navzoča oseba predstavila kot lastnik, vendar to ni bil toženec, ki ga je spoznala kasneje v pisarni, - da so se izkopavanja nadaljevala tudi kasneje, kar izhaja iz zapisnikov o ogledu z dne 9 .5. 2000 in 30. 8 .2000, - da je bil z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 30. 5. 2000 tožencu kot investitorju in lastniku izrečen ukrep opustitve nadaljnjega črpanja gramoza in vrnitev izkopanega materiala podobne vrste in kakovosti, - da inšpektor ni ugotavljal, kdo je bil investitor posega investitorja, čeprav je imel registrske številke vozil, ki so odvažala gramoz in da tudi ni ugotavljal istovetnosti na kraju samem navzočih oseb, - da je bilo ob ogledu 6. 12. 2000 črpanje gramoza opuščeno, jama pa zasuta z odpadnim gradbenim materialom, - da je bil toženec v kazenskem postopku oproščen obtožbe, da je v času od marca do septembra 2000 na navedenih zemljiščih izkopal in vzel 4000 m3 mineralnih agregatov, - da ni moč zaključiti, da je bil ravno toženec tisti, ki je opravil sporni poseg.

7. Revizija nižjima sodiščema neutemeljeno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Nižji sodišči sta pravilno zaključili, da z odločbo urbanističnega inšpektorja z dne 30.5.2000 ni bilo odločeno o pravnem vprašanju, ki bi v tej pravdni zadevi predstavljalo predhodno vprašanje. Pravdno sodišče zato na to odločbo ni bilo vezano v smislu 13. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prav tako ni bilo po 224. členu ZPP vezano na dejanske ugotovitve iz te odločbe (prim. odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 12/2007). Domneva iz prvega odstavka 224. člena ZPP, da javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, je izpodbojna. Po ugotovitvah nižjih sodišč pa so bila dejstva, ki naj bi izhajala iz odločbe z dne 30.5.2000 - da je bil tožnik investitor spornega posega - v tej pravdni zadevi ovržena. Poleg tega je treba tudi upoštevati, da iz druge pravnomočne odločbe, ki se nahaja v spisu - oprostilne kazenske sodbe - izhajajo dejstva, nasprotna tistim, ki jih zatrjuje tožnica in ki naj bi izhajala iz odločbe z dne 30. 5. 2000. 8. Nižji sodišči sta ugotovili, da je bil gramoz izkopan (tudi) na toženčevih parcelah in da je bil izkopan protipravno oziroma brez ustreznih dovoljenj toženke, ki je lastnica teh mineralnih snovi (prvi odstavek 17. člena Zakonu o varstvu okolja, v nadaljevanju ZVO, Uradni list RS, št. 32/93 in nasl., in prvi odstavek 11. člena Zakona o rudarstvu). Revizija neutemeljeno zatrjuje zmotno uporabo 76.b člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN), saj ta določba predstavlja ustrezno pravno podlago odškodninske odgovornosti zaradi nedovoljenih posegov v prostor (prim. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 49/2004, III Ips 12/2007, III Ips 81/2007, II Ips 292/2008 in II Ips 31/2009). Ob tem pa ni izključena odgovornost lastnika za take posege po splošnih pravilih odškodninskega prava iz Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma iz prejšnjega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena OZ). Splošna pravila odškodninskega prava iz OZ oziroma ZOR se uporabljajo tudi za odškodninsko odgovornost po ZVO, na katerega se sklicuje revizija, saj ta posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti podrobneje ne ureja (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 140/2009).

9. Po določbi 76.b člena ZUN je odškodninska odgovornost lastnika subsidiarna glede na odškodninsko odgovornost investitorja nedovoljenega posega v prostor. Le če slednjega ni mogoče ugotoviti, je odškodnino dolžan plačati lastnik oziroma upravljalec zemljišča. Po pravilnem zaključku nižjih sodišč v konkretni zadevi subsidiarna odgovornost toženca kot lastnika zemljišč ni podana, saj tožnica ni zatrjevala, da ni mogoče ugotoviti, kdo je investitor spornega posega. Vendar ta določba po presoji revizijskega sodišča ne izključuje uporabe splošnih pravil odškodninskega prava. Zato tudi v primeru, ko je mogoče ugotoviti, kdo je bil investitor, odškodninska (so)odgovornost lastnika ni nujno izključena. Tudi ko lastnik ni investitor oziroma naročnik posega, je njegova odškodninska odgovornost lahko podana zaradi njegovih drugih protipravnih ravnanj pri izvajanju nedovoljenih posegov v prostor (prim. drugi odstavek 9. člena ZVO ter 206. člen ZOR). Tožnica je v tožbi sicer zatrjevala, da mora lastnik poskrbeti, da se na njegovem zemljišču ne povzroča škoda. Vendar pa razen trditev, ki so se v postopku pred nižjima sodiščema izkazale za neresnične - da je toženec tisti, ki je izkopaval oziroma naročil izkop gramoza, tožnica ni podala drugih trditev, s katerimi bi konkretno opredelila njegovo nedopustno ravnanje. Tožničine trditve v reviziji, da je toženec za posege na njegovem zemljišču vedel, so namreč neupoštevne. Že pritožbeno sodišče je tožnici pojasnilo in tega zaključka v reviziji ne izpodbija, da je trditve o toženčevi vednosti za posege podala šele v pritožbi in zato prepozno. Ob upoštevanju, da toženec ni bil ne naročnik ne izvajalec izkopov ter da zanje tudi ni vedel, njegovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot nedopustnega ali protipravnega. Ker toženec ni odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih odškodninskega prava (prvi odstavek 154. člena ZOR), ne po 76.b členu ZUN, je odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

10. Na podlagi 378. člena ZPP je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.

11. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je odločilo, da mora tožnica povrniti tožencu stroške odgovora na revizijo. Tožencu je priznalo 700 točk za sestavo odgovora na revizijo, 20% DDV (140 točk) na odvetniške storitve ter 14 točk za materialne stroške, skupaj 854 točk oziroma 391,99 EUR. Ni mu priznalo odvetniške nagrade za razgovor s stranko, ker je ta vključena v nagrado za sestavo odgovora na revizijo.