Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Pdp 1021/2015

ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.1021.2015 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

regres za letni dopust odpoved pravicam neveljavnost odpovedi
Višje delovno in socialno sodišče
21. april 2016
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožnik se v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni mogel veljavno odpovedati regresu za letni dopust niti drugim zakonsko določenim pravicam iz delovnega razmerja. Takšna odpoved delavca pravicam iz delovnega razmerja, ki jih kot minimum pravic zagotavlja delovnopravna zakonodaja, ni veljavna. Ker tožena stranka tožniku ni izplačala regresa za letni dopust za obdobje od 2009 do 2013, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 299,63 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku v roku 15 dni iz naslova regresa za letni dopust za obdobje od leta 2009 do leta 2013 obračuna bruto zneske, ki izhajajo iz izreka sodbe, od njih odvede akontacijo dohodnine in tožniku plača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2009 za regres za leto 2009 oziroma od 2. 7. leta, za katerega dolguje regres za letni dopust, do plačila (I. točka izreka). V presežku (za obračun 96,81 EUR regresa za letni dopust za leto 2009 in plačilo neto zneska po odvodu akontacije dohodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2009 do plačila) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da tožniku v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 594,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe v I. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje sodbo izdalo že po zaključku poravnalnega in prvega naroka za glavno obravnavo, ki pa je bil opravljen brez prisotnosti tožene stranke. Tožena stranka je sicer bila vabljena na narok, vendar je njena udeležba dan pred narokom postala neizvedljiva, ker sta morala lastnik in direktor tožene stranke A.A. ter prokurist B.B. nujno oditi v Italijo k eni od pomembnejših strank v zvezi s pomembnim poslom. Odsotnost tožene stranke je bila nujno potrebna. Prilaga elektronsko sporočilo C.C. iz italijanskega podjetja, ki dokazuje, da je bila tožena stranka 20. 8. 2015 v tujini. Takoj, ko je tožena stranka za nujno pot izvedela, tj. 19. 8. 2015 (dan pred narokom), je po telefaksu (še pred zaključkom delovnika ob 15.20 uri) poslala opravičilo in prošnjo za razpis novega termina. Enako opravičilo je tožena stranka poslala tudi po pošti in ga je sodišče prve stopnje prejelo 20. 8. 2015 še pred narokom, razpisanim ob 13.30 uri. Po tem, ko je tožena stranka opravičilo poslala (po telefaksu in po pošti) in prejela tudi potrdilo o prejemu telefaksa s strani sodišča prve stopnje, ni prejela nobenega sporočila, da opravičilo ni sprejeto oziroma da narok ni preklican. Ker ni bila obveščena drugače, je kot pravni laik razumela, da se narok naslednjega dne ne opravi, zato sta direktor in prokurist odšla na službeno pot. Tožena stranka zaradi njene odsotnosti na naroku ni imela možnosti navesti vseh dejstev in predložiti vseh dokazov ter s tem možnosti enake obravnave pred sodiščem. Sodišče prve stopnje v sodbi ne pojasni, da je tožena stranka svoj izostanek opravičila in tudi ne pojasni, kakšno odločitev je v zvezi s tem sprejelo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb tožene stranke, da tožnika ni denarno oškodovala, ker mu ni izplačala vseh obveznosti po ZDR. Iz sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2013 izhaja , da je izpolnila vse obveznosti. Poleg tega pa sta pravdni stranki imeli tudi poseben dogovor o plačilu, ki ga tožena stranka natančno razlaga v pritožbi in navaja, da teh dejstev ni mogla navesti na prvem naroku za glavno obravnavo, saj je ni bilo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik odgovarja na pritožbo tožene stranke in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da s pisnim opravičilom tožena stranka ni uspela opravičiti svojega izostanka z naroka, saj iz njega ne izhaja nujnost oziroma neodložljivost službene poti direktorja in prokurista. Tudi elektronsko sporočilo z dne 9. 9. 2015 ne dokazuje, da je bil direktor v Italiji. Odločitev sodišča prve stopnje glede zahtevanega regresa za letni dopust je pravilna. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je bila sodba v tem individualnem delovnem sporu izdana po prvem naroku za glavno obravnavo, ki pa je bil izveden v njeni nenavzočnosti. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje narok preložiti, saj je bila opravičeno odsotna, kar je sodišču prve stopnje tudi sporočila v poslanem opravičilu. Ker sodišče prve stopnje naroka ni preložilo, ji je po njenem mnenju s tem odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, saj bi na prvem naroku navedla nova dejstva in predlagala nove dokaze. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bila poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo 20. 8. 2015 res izvedena v nenavzočnosti tožene stranke. Tožena stranka je bila na naroka pravilno vabljena, kar izhaja iz zapisnika narokov (list. št. 20) in tudi iz pritožbenih navedb tožene stranke. Iz spisa je razvidno, da je tožena stranka opravičilo svoje odsotnosti poslala po telefaksu 19. 8. 2015 ob 15.18 in 15.20 uri, iz zapisa na opravičilu pa je razvidno, da je bilo sodišče prve stopnje z opravičilom seznanjeno še pred narokom 20. 8. 2015. Kljub temu sodišče prve stopnje ni kršilo določb ZPP, ker naroka zaradi odsotnosti tožene stranke ni preložilo. Iz opravičila tožene stranke namreč ne izhajajo opravičljivi razlogi za izostanek (prvi odstavek 115. člena ZPP), saj je tožena stranka navedla le, da sta zakoniti zastopnik A.A. in prokurist B.B. nujno odsotna, in prosila za preložitev naroka. Ne glede na to, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imela pooblaščenca, ne more biti uspešno njeno sklicevanje na pravno neveščost. Nepoznavanje prava bremeni tistega, ki bi ga moral poznati, zato se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje pravnih predpisov. Tudi prava nevešča stranka se mora zavedati, da golo opravičilo brez navedbe in obrazložitve opravičljivega razloga ne zadostuje za preložitev naroka. Tožena stranka bi morala v opravičilu navesti vsaj razlog za odsotnost zakonitega zastopnika in prokurista ter okoliščine, zaradi katerih je njuna odsotnost nujna oziroma neodložljiva(1). Šele v pritožbi zatrjevanih razlogov, ki iz opravičila ne izhajajo, ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bi sicer kljub neopravičeni odsotnosti poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo lahko preložilo, vendar tega ni bilo dolžno storiti, zato ni kršilo določb ZPP. Neutemeljena in tudi nebistvena pa je pritožbena navedba, da je tožena stranka zaradi neveščosti prava zmotno mislila, da je narok preložen, ker s strani sodišča prve stopnje ni prejela nobenega obvestila. Ker torej sodišče prve stopnje naroka ni bilo dolžno preložiti, ni poseglo niti v pravico tožene stranke do obravnavanja pred sodiščem, ker ta zaradi odsotnosti na prvem naroku ni mogla navesti novih dejstev in predlagati novih dokazov. Poleg tega bi lahko ta dejstva in te dokaze navedla oziroma predlagala tudi v odgovoru na tožbo ali v pripravljalni vlogi. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

7. Podana pa ni niti očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo, da je bil prvi narok za glavno obravnavo izveden v nenavzočnosti tožene stranke in ker ni navedlo razlogov za nepreložitev naroka. Očitana absolutna bistvena kršitev ni podana že zato, ker odsotnost navedenih razlogov ne pomeni odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih, ampak le neobrazložitev procesne odločitve. Z očitanim ravnanjem pa sodišče prve stopnje ni kršilo niti kakšne druge določbe ZPP, saj razlogov za to procesno odločitev v sodbi ni dolžno navajati (čeprav je to sicer dobrodošlo).

8. Odločitev sodišča prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu, v katerem tožnik zahteva plačilo regresa za letni dopust za obdobje od 2009 do 2013, je po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna. Tožena stranka v pritožbi meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2013, iz katerega izhaja ugotovitev pravdnih strank, da so med njima izpolnjene vse obveznosti in da ena do druge nimata nobenih medsebojnih zahtevkov, ki bi izhajali iz delovnega razmerja. Kot je v obrazložitvi sodbe pojasnilo že sodišče prve stopnje, takšna odpoved delavca pravicam iz delovnega razmerja, ki jih kot minimum pravic zagotavlja delovnopravna zakonodaja, ni veljavna. Gre za ustaljeno stališče sodne prakse(2) , ki se je uveljavilo na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005. Tožnik se tako v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni mogel veljavno odpovedati niti regresu za letni dopust niti drugim zakonsko določenim pravicam iz delovnega razmerja, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

9. Ker torej niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. in III. točka izreka).

10. Do pritožbenih navedb, v katerih tožena stranka navaja, kaj bi navedla na prvem naroku in katere dokaze bi še predlagala, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj glede na sprejeto odločitev niso odločilnega pomena za rešitev v obravnavani zadevi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožniku upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl. – ZOdvT) in vrednost izpodbijanega dela sodbe (3.225,19 EUR) priznalo naslednje priglašene stroške odgovora na pritožbo: nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (tar. št. 3210) v višini 225,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR in 22 % DDV (tar. št. 6007), kar skupaj znese 299,63 EUR stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku v 15 dneh od prejema te sodbe.

(1) Primerjaj odločitve pritožbenega sodišča v zadevah, opr. št. Pdp 58/2015, Pdp 1510/2014, Pdp 500/2014 in Pdp 1379/2014. (2) Glej odločitve pritožbenega in Vrhovnega sodišča RS v zadevah, opr. št. VIII Ips 193/2008, VIII Ips 126/2014, Pdp 1247/2012, Pdp 305/2011 in druge.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia