Jedro

Vezanost organa na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča pri identičnem dejanskem stanju v smislu ZUP ne pomeni, da upravni organ ne bi mogel samostojno in drugače ugotoviti posameznih dejanskih okoliščin obravnavanega primera, od katerih ni odvisna odločitev kazenskega sodišča o obstoju kaznivega dejanja ali kazenske odgovornosti storilca. Takšna dejanska okoliščina je v obravnavanem primeru ravno okoliščina, od kdaj do kdaj je revidentka dejansko živela v Italiji. Naveden časovni okvir (ki mora biti v obravnavanem primeru določen ali vsaj določljiv) njenega dejanskega življenja v Italiji je namreč ključen za ugotavljanje vsebine pojma „dejanskega neprekinjenega življenja v Sloveniji“ kot pogoja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje iz 1. člena ZUSDDD.

S tem, ko je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nepravilno štelo, da je bila tožena stranka pri ugotavljanju relevantnega dejanskega stanja vezana le na ugotovitev, vsebovano v kaznovalnem nalogu, posledično revidentkinih navedb in dokaznih predlogov v tožbi glede pravno pomembnih dejstev za presojo pojma dejanskega neprekinjenega življenja v spornem obdobju sploh ni obravnavalo in se do njih ni opredeljevalo. S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča revidentki nezakonito odreklo možnost obravnavanja pred sodiščem, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kar predstavlja kršitev določbe 51. člena ZUS-1 in s tem povezano kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (pravica do izjavljanja v dokaznem postopku oziroma možnost obravnavanja pred sodiščem).

Izrek

I. Revizija zoper sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, III U 377/2014-10 z dne 19. 11. 2014, se zavrže. II. Reviziji zoper sodbo se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 377/2014-10 z dne 19. 11. 2014, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. IV. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s I. točko izreka zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo tožene stranke, št. 2140-72/2007/21 (1312-05) z dne 28. 8. 2014. Z II. točko izreka je odločilo o stroških postopka, s III. točko izreka pa je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo. Z navedeno odločbo, izdano v obnovljenem postopku, je tožena stranka odločila, da se revidentki razveljavi dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, št. 2140-72/2007, izdano 31. 1. 2008 (1. točka izreka) in da se revidentkina prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zavrne (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo na razloge tožene stranke v njeni odločbi, ki je v obnovljenem postopku kot pravno podlago za svojo odločitev navedla Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD - UPB-1), ker je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-1-246/02 z dne 3. 4. 2003 odločilo, da je ZUSDDD v neskladju z Ustavo Republike Slovenije in so bila ugotovljena neskladja ZUSDDD na ustavno skladen način odpravljena z ZUSDDD-B. Tožena stranka je v obnovljenem postopku ugotovila, da je revidentka v relevantnem obdobju živela tudi v Italiji. Na podlagi te ugotovitve je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da revidentka pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje ne izpolnjuje.

3. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogom iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Sodbo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo določbe ZUSDDD. Odločitev v obravnavani zadevi je v celoti oprlo na sodbo kazenskega sodišča, kljub temu, da v kazenskem postopku revidentka ni imela možnosti sodelovati. Kratena ji je bila pravica do dokazovanja, saj je sodišče ni zaslišalo (zaslišalo pa tudi ni v postopku predlaganih prič), in je napačno oprlo svojo odločitev o dejanskem neprekinjenem življenju revidentke po 1. členu ZUSDDD le na kazensko sodbo. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi (pravilno: reviziji) ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da odločbo tožene stranke odpravi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 84. člena ZUS-1. 4. Tožena stranka v neobrazloženem odgovoru na revizijo predlaga, da se ta kot neutemeljena zavrne.

K I. točki izreka:

5. Revizija zoper sklep o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe ni dovoljena.

6. V skladu s prvim odstavkom 83. člena ZUS-1 je revizijo mogoče vložiti le zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji, zoper sklep sodišča prve stopnje pa le, če je bila z njim ugotovljena ničnost izpodbijanega upravnega akta po 68. členu ZUS-1 (prvi odstavek 95. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče je zato revizijo, v delu, ki se nanaša na III. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa, zavrglo (89. člen ZUS-1).

K II. točki izreka:

7. Revizija je utemeljena.

8. Revizija zoper sodbo je dovoljena iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana odločitev (da se razveljavi že leta 2008 izdano dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in da se zavrne njena prošnja za pridobitev tega dovoljenja) za revidentko pomeni izgubo pravic, vezanih na pogoj stalnega prebivanja (med drugim zdravstveno zavarovanje, denarna socialna pomoč, možnost kandidiranja na razpisu za neprofitna stanovanja), zato so glede na njeno v tem upravnem sporu izkazano težko zdravstveno stanje (zaradi hude bolezni potrebuje stalno zdravniško pomoč in ustrezno oskrbo) posledice izpodbijane odločitve zanjo posebej hude.

9. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

10. Revidentki je bilo (v prejšnjem postopku) 31. 1. 2008 na podlagi 1. člena ZUSDDD izdano dovoljenje za stalno prebivanje, ker je tožena stranka na podlagi v takratnem postopku predlaganih in izvedenih dokazov in na podlagi vpogleda v register stalnega prebivalstva ugotovila, da izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje iz 1. člena ZUSDDD, med drugim tudi pogoj dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 do odločitve o prošnji.

11. Po 1.členu ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli v RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v RS tudi dejansko živeli (v nadaljevanju prva skupina upravičencev), kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki so na dan 25. 6. 1991 prebivali v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živijo (v nadaljevanju druga skupina upravičencev). V obravnavani zadevi ni sporno, da revidentka na dan 23. 12. 1990 v RS ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, zato je v obravnavani zadevi bistveno, ali je revidentka na dan 25. 6. 1991 prebivala v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živela.

12. Iz listin v upravnem in sodnem spisu izhaja, da je v tem upravnem sporu izpodbijana odločba izdana v postopku, ki je bil obnovljen po uradni dolžnosti po 2. točki (če je bila med drugim odločba izdana na podlagi krive izpovedbe priče) prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v delu, ki se nanaša na ugotovitev izpolnjevanja pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje. Iz sklepa o obnovi št. 2140-72/2007/18 (1312-03) z dne 25. 11. 2013 izhaja, da je bila tožena stranka po izdaji dovoljenja za stalno prebivanje obveščena, da je Okrajno sodišče v Mariboru s kaznovalnim nalogom I K 83268/2010 z dne 18. 5. 2012 spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe po 289. členu Kazenskega zakonika Z. K., M. K. in R. F., ki so bili v prejšnjem postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje revidentki zaslišani kot priče. V obnovljenem postopku je tožena stranka na podlagi navedenega kaznovalnega naloga, iz katerega izhaja, da je revidentka v letih 1990 do 2007 „več let prebivala v Italiji,“ ugotovila, da ni podan pogoj neprekinjenega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, in je odločila, kot je to navedeno v 1. točki obrazložitve te sodbe.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu iz drugega odstavka 75. člena ZUS-1, ker je svojo odločitev v obravnavani zadevi napačno oprlo le na ugotovitev, ki je izhajala iz kaznovalnega naloga, oziroma na stališče, da tožena stranka drugačnega dejanskega stanja niti ni mogla ugotavljati.

14. Po določbi 149. člena ZUP je organ, ki vodi postopek, pri ugotavljanju dejanskega stanja, če gre za vprašanje, ali sta podana kaznivo dejanje in storilčeva kazenska odgovornost, vezan na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je obtoženec spoznan za krivega.

15. Vezanost organa na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča pri identičnem dejanskem stanju v smislu ZUP torej pomeni vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. To pa so ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja (kar pomeni ugotovitve glede protipravnosti, vzročne zveze med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice) ter glede kazenske odgovornosti,(1) kar vse je tudi podlaga za izdajo obsodilne sodbe.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča pa to ne pomeni, da upravni organ (glede na vsakokratne specifične okoliščine posameznega primera) ne bi mogel samostojno in drugače ugotoviti posameznih dejanskih okoliščin, od katerih ni odvisna odločitev kazenskega sodišča o obstoju kaznivega dejanja ali kazenske odgovornosti storilca. Takšna dejanska okoliščina je v obravnavanem primeru ravno okoliščina, od kdaj do kdaj je revidentka dejansko živela v Italiji. Naveden časovni okvir (ki mora biti v obravnavanem primeru določen ali vsaj določljiv) njenega dejanskega življenja v Italiji je namreč ključen za ugotavljanje vsebine pojma „dejanskega neprekinjenega življenja v Sloveniji“ kot pogoja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje iz 1. člena ZUSDDD.

17. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče; pri čemer dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo (prvi in drugi odstavek 213. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v upravnem sporu). Predmet dokazovanja so torej le trditve o odločilnih dejstvih (pravno pomembnih dejstvih), zato mora sodišče, preden odloči, katere dokaze bo izvedlo, opraviti začasno pravno diagnozo spora.(2)

18. S tem, ko je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nepravilno štelo, da je bila tožena stranka pri ugotavljanju relevantnega dejanskega stanja vezana le na ugotovitev, vsebovano v kaznovalnem nalogu, posledično revidentkinih navedb in dokaznih predlogov v tožbi glede pravno pomembnih dejstev za presojo pojma dejanskega neprekinjenega življenja v spornem obdobju sploh ni obravnavalo in se do njih opredeljevalo. S tem je po presoji Vrhovnega sodišča kršilo njeno pravico do sodelovanja v dokaznem postopku, kar je eden od elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave. Po ustaljeni ustavnosodni praksi je pravica do sodelovanja v postopku(3) pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Iz te ustavne pravice izhaja tudi obveznost, da sodišče dokazne predloge strank pretehta in izvede predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so pravno relevantna.(4)

19. S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča revidentki nezakonito odreklo možnost obravnavanja pred sodiščem, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kar predstavlja kršitev določbe 51. člena ZUS-1 in s tem povezano kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (pravica do izjavljanja v dokaznem postopku oziroma možnost obravnavanja pred sodiščem), zaradi česar je Vrhovno sodišče (že iz tega razloga) reviziji na podlagi prvega odstavka 93. člena ZUS-1 ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno kršitev določb upravnega spora in o tožbi ponovno odločiti. Ob tem bo moralo upoštevati tudi materialnopravna izhodišča v sodbah Vrhovnega sodišča v primerljivih zadevah X Ips 477/2014, X Ips 478/2014, 476/2014, vse z dne 14. 4. 2014 in X Ips 475/2014 z dne 8. 7. 2015. V navedenih sodbah je namreč Vrhovno sodišče med drugim zavzelo stališče, da je treba za opredelitev pojma „neprekinjenosti“ dejanskega življenja v smislu ZUSDDD smiselno uporabiti določbe ZTuj-1B (ki je veljal tudi v času odločanja o revidentkini prošnji, po vsebini enako določbo pa ima tudi sedaj veljavni ZTuj-2), ki urejajo pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca in tudi neposredno določajo kriterije, kdaj se šteje, da je, kljub odsotnosti tujca, še vedno podan pogoj neprekinjenega bivanja, ne pa določb uredb kot podzakonskih predpisov. Slednje se sicer nanašajo na pojem dejanskega življenja, vendar v zvezi s pogoji za pridobitev državljanstva, ne pa za pridobitev stalnega prebivališča, kot je to določeno v ZTuj-1B.

K III. točki izreka:

20. Revidentka je predlagala tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1. Na podlagi navedene določbe lahko Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ker je po navedeni določbi 84. člena ZUS-1 mogoče začasno odredbo izdati le do odločitve o reviziji, o vloženi reviziji pa je Vrhovno sodišče odločilo s tem sklepom, ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 predlog revidentke za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K IV. točki izreka:

21. Odločitev o stroških postopka se na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridrži za končno odločbo.

(1) Glej Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 323 - 324; primerjaj tudi Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, A. Galič, str. 140 - 141 in 144, GV Založba 2005 in obširno o tem tudi Galič, Obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje v pravdi in identična dejanska stanja, Zbornik znanstvenih razprav - LVII. letnik, 1997; str. 64 - 74. (2) Glej Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, J. Zobec, GV Založba 2005, str. 357. (3) Ustavno sodišče poudarja pomen pravice do izjave v vseh sodnih postopkih, pri čemer pri opredeljevanju njene vsebine upošteva posebnosti posameznih postopkov (Tako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-1352/11 z dne 9. 5. 2013).

(4) Glej Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, J. Zobec, GV Založba 2005, str. 297 in odločbo št. Up-77/01 z dne 4. 3. 2004.