Jedro

Ker je investitor predložil izjavo, da je bil izveden postopek sporazumevanja z lastnikom v skladu z določbami ZUDVGA in potrdilo, da je bil uveden postopek razlastitve, so izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 359/2000-10 z dne 28.3.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 21.2.2000. Z njo je tožena stranka investitorju D. izdala delno enotno dovoljenje za gradnjo deviacij in objektov na avtocesti A2 K. - O., na odseku V.g. - B., s katerim je dopolnila delno enotno dovoljenje za gradnjo deviacij in objektov za avtocesti A2 K. - O., na odseku V.g. - B. z dne 24.2.1999, z zemljišči in v obsegu navedenem v točki II. 1, ter ob pogojih, ki so vsebovani v delnem enotnem dovoljenju z dne 9.12.1998. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v zadevi sporno, ali je investitor v skladu z Zakonom o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (ZUDVGA, Uradni list RS, št. 35/95) podal predlog za razlastitev po predhodnem poskusu sporazuma s tožnico kot lastnico zemljišč, in ali je z izdajo dopolnilnega delnega enotnega dovoljenja za gradnjo kršen ZUDVGA. Po določbi 13. člena ZUDVGA se za dokaz po 1. alinei 36. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO), to je kot dokaz, da ima pravico graditi na določenem zemljišču, šteje tudi izjava DARS d.d., da je bil izveden postopek sporazumevanja z lastnikom v skladu z ZODVGA, in potrdilo pristojnega organa, da je uveden postopek razlastitve. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je bil s tožnico izveden postopek sporazumevanja, kot določa 8. člen ZUDVGA. Tožnici sta bila posredovana cenilni zapisnik in osnutek pogodbe v obliki notarskega zapisa, kar je potrdila z osebno vročitvijo 6.12.1997. Preveritev cenitve pa je bila vročena njenemu pooblaščencu P.M., kar je potrdil s podpisom na vročilnici 24.3.1998. Kot izhaja iz predloženega sklepa o uvedbi razlastitve N 51/99 Okrajnega sodišča v Grosupljem, je bil predlog za razlastitev vložen 14.7.1999. To je več kot šest mesecev od dneva, ko je bila lastnici vročena prva ponudba (4. odstavek 8. člena ZUDVGA). Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da je investitor preskočil sporazumevanje s tožnico in podal takojšnji predlog za uvedbo razlastitve, ki je bil podlaga za izdajo izpodbijanega dopolnilnega enotnega dovoljenja. Neutemeljen je tudi ugovor, da izgradnja deviacij ne predstavlja odvisne gradnje za izgradnjo avtoceste. ZUDVGA v 4. členu določa, da območje lokacijskega načrta obsega tudi nepremičnine, ki so v zvezi z avtocesto. Sporna deviacija je v obsegu izpodbijanega gradbenega dovoljenja predvidena v Uredbi o lokacijskem načrtu za odsek avtomobilske ceste V.g. - B. (Uradni list RS, št. 35/96 in 29/99, dalje uredba). V tem upravnem sporu sodišče presoja skladnost enotnega gradbenega dovoljenja z uredbo, glede na določila 33.a in 36. člena ZGO. V okviru te presoje je glede na to, da so tožničine parcele vključene v uredbi, izpodbijana odločba pravilna. Tožničin ugovor, ki kaže na neizkazanost javnega interesa na njenih parcelah, ki so vključene v gradnjo deviacije po uredbi, ni predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu. 2. odstavek 22. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97) določa, da je javna korist izkazana, če je razlastitev nepremičnine potrebna zaradi gradnje objektov javne infrastrukture ali objektov za potrebo obrambe, kadar tako gradnjo določa prostorski izvedbeni načrt. Tak prostorski izvedbeni načrt predstavlja citirana uredba. To pa je lahko predmet izpodbijanja le pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe zakona. Navaja, da je ves čas zahtevala nadomestna zemljišča, vendar investitor na takšne zahteve ni odgovoril. Res ji je bila vročena ponudba za "prenos lastninske pravice", vendar se s tem ni strinjala. Zahtevala je nadomestno zemljišče. Opravljene cenitve ne predstavljajo odmeno za prenos lastninske pravice. Sicer pa je bil poseg v njene parcele nepotreben.

Tožena stranka in stranka z interesom (investitor) na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse tožbene ugovore tožnice. Razlogi, s katerimi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugovore zavrača in utemeljuje zavrnitev tožbe, so skladni s podatki spisa in imajo podlago v določbah materialnih predpisov, na katere se sklicuje. Zato se pritožbeno sodišče strinja tako z odločitvijo kot z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, sklicujoč se pri tem na določbo 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), po kateri se tožba zavrne, če sodišče ugotovi, da je bil postopek pred izdajo upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in zakonita.

Glede na pogoje, ki jih za izdajo enotnega dovoljenja zahtevajo določbe ZUDVGA, na katerih temeljita odločba tožene stranke in presoja sodišča prve stopnje, tožničina zahteva po nadomestnem zemljišču ne more imeti vpliva na zakonitost odločbe tožene stranke in sodbo sodišče prve stopnje. To velja tudi za v pritožbi ponovljeni ugovor o nepotrebnosti dovoljenega gradbenega posega in s tem posega tudi v parcele tožnice. Že sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ta ugovor, ko je navedlo, da gre za poseg, predviden v Uredbi in da je lahko predmet sodne presoje v upravnem sporu le skladnost enotnega dovoljenja z Uredbo. Zaradi navedenega in ker je investitor predložil obe zahtevani listini (tako izjavo kot potrdilo, da je bil uveden postopek razlastitve), tožnica pa v pritožbi ne navaja ničesar, kar bi kazalo na to, da vsebina navedenih listin ni resnična, pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Glede na navedeno, in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.