Jedro

Toženka se ni konkretno opredelila do tožnikovih osebnih izkušenj, ki bi skupaj s podatki iz člankov, na katere se tožnik sklicuje, smiselno lahko pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v primeru predaje Republiki Bolgariji. Prav tako se ni konkretno opredelila do člankov, ki jih je tožnik predložil, katerih vsebine niti ni povzela niti se ne nahajajo v upravnem spisu. Navedla je zgolj to, da članki govorijo negativno glede stanja prosilcev in ne nakazujejo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite. Zgolj navedba, da je toženka pridobila informacije s strani Državne agencije za begunce v Bolgariji, očitno ne pomeni toženkine opredelitve do vseh okoliščin, pomembnih za odločitev. Toženka se na ta način ni niti formalno opredelila do vseh predloženih listinskih dokazov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2831/2018/16 (1312-08) z dne 5. 2. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (prva točka izreka) in odločila, da Republika Slovenije te prošnje ne bo obravnavala, ker bo tožnik predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU (Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (druga točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 17. 1. 2019 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, tožnica pa je po preveritvi njegovih prstnih odtisov v centralni bazi Eurodac ugotovila, da je bil 20. 11. 2018 že vnesen to v bazo kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji. V skladu z 18. členom Uredbe Dublin III je toženka zaprosila Bolgarijo za sprejem tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito in 18. 1. 2019 prejela odgovor, da je Republika Bolgarija po Uredbi Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

3. Toženka je v skladu s prvim odstavkom 5. člena Dublinske uredbe III s tožnikom opravila ustni razgovor, kjer je tožnik podrobno opisal razmere v Bolgariji in ravnanje z njim, navedel razloge za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in izrecno izjavil, da se v Bolgarijo ne želi vrniti. Tožnikov pooblaščenec je posredoval informacije o stanju v Republiki Bolgariji (članke), vendar toženka meni, da iz teh člankov ne izhaja obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o človekovih pravicah, zaradi česar se tožnika ne bi smelo vrniti v Republiko Bolgarijo. Glede na informacije s strani Državne agencije za begunce v Republiki Bolgariji je v Bolgariji uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci pa imajo podobne pravice kot v Sloveniji, zato vrnitev v to državo, ki je tudi članica EU, ne more biti sporna. Prezasedenost nastanitvenih kapacitet v času masovnega prihoda beguncev ne pomeni razpada azilnega sistema, saj so bili posamezni nastanitveni objekti polno zasedeni tudi v Sloveniji, pa to ni pripeljalo do razpada sistema. Kot pravno podlago za svojo odločitev je navedla četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi z devetim odstavkom 49. člena istega zakona.

4. Tožnik v tožbi navaja, da je že v postopku zatrjeval obstoj takih sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Bolgariji, ki pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil v primeru vrnitve izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (LTP) oziroma 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Zato njegova vrnitev v Bolgarijo ni v skladu z drugim in tretjim odstavkom 3. člena Dublinske uredbe III, sodišče EU pa je v svoji praksi že večkrat poudarilo, da je treba upoštevati tudi varstvo, ki ga nudita Ženevska konvencija in EKČP. Pri oceni pojma mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja je treba uporabiti minimalno stopnjo strogosti, sprejem ocene pa je relativen, saj je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera, kot so spol, starost in zdravstveno stanje posameznika. Iz prakse ESČP izhaja, da je treba prosilcem za azil posvetiti posebno pozornost, saj spadajo v skupino ranljivih posameznikov, ki potrebujejo še posebno zaščito.

5. Tožnik je že v upravnem postopku povedal, da je bil v Bolgariji nastanjen v kampu, kjer je večkrat zmanjkovalo hrane tako, da so bili večkrat lačni. Hrane je bilo količinsko premalo, če si bil lačen, nisi po potrebi dobil dodatnega kosa kruha ali česar drugega. Razmere v kampu so bile tudi sicer zelo slabe. Vse je bilo umazano, zanikrno, glede čistoče je bila v primerjavi s Slovenijo Bolgarija nekje na 10 odstotkih. V Bolgariji je bilo nevarno, kajti ni se počutil varno. Strah ga je bilo druščine, kajti bilo je veliko tihotapcev, mafije, ter se tako s strani nastanjenih ni počutil varnega. V postopku mednarodne zaščite je navedel, da ni pridobil nobene brošure o azilnih postopkih, o njegovih pravicah in dolžnostih. Tudi ustnega informiranja o pravicah in dolžnostih ni bil deležen. Ko je bil nastanjen v zaprtem kampu, tudi ni prejel nobene pisne odločbe o omejitvi gibanja. Ker ni dobil pisne odločbe, mu tudi posledično ni bila zagotovljena pravica do ugovora na odločitev. Policija ga je dvakrat prijela ter ga vrnila nazaj v Grčijo. Imela je velike palice ter ga je pretepla. Doda, da so lahko imeli le hlače in srajce, druge stvari pa so jim vzeli in jih zažgali. Tretjič so bili v neki hiši in v policijskih akciji so jih prijeli. Policisti so jih pretepali. Morali so sesti v neko sobo in odpeljali so jih na policijsko postajo. Šele na policijski postaji so postopek vodili normalno. Doda, da je imel na splošno strah pred policijo, da v primeru pritožbe, te nič ne poslušajo. Zaradi nevzdržnih razmer in slabega odnosa policije in državljanov Bolgarije je azilni dom zapustil. Boji se za svoje življenje, če bo vrnjen v Bolgarijo. Meni, da je vse svoje navedbe dokazal s predložitvijo člankov o stanju v Republiki Bolgariji. Sklicuje se dodatno še na poročilo Bolgarskega Helsinškega komiteja (BHC) z dne 18. 11. 20161, poročilo organizacije ECRE iz februarja 20162, mnenje Komisije OZN za človekove pravice, R.A.A. and Z.M. v. Denmark3, portal Bulgaria bordermonitoring4, portal Novinite5, informacije o sodni praksi Francije, Nizozemske, Italije, Belgije in Švice, ki so vračanje v Bolgarijo ustavile. Meni, da bi njegova predaja Bolgariji pomenila hudo grožnjo njegovemu življenju, fizičnemu in duševnemu zdravju, vrnitve pa se zelo boji. Izpostavljen bi bil kršitvi prepovedi nečloveškega ravnanja in načela nevračanja. Begunci v Bolgariji živijo zelo težko življenje, v strahu za lastno varnost, izpostavljeni so nasilju, brezdomstvu, katastrofalnim sanitarnim razmeram, pomanjkanju hrane in odsotnosti zdravniške pomoči. 6. Tožnik meni, da je s svojimi izjavami izkazal utemeljeno domnevo obstoja navedenih okoliščin, zato je dokazno breme v celoti na toženki (odločbi Vrhovnega sodišča RS I Up 253/2014 in I Up 276/2014). Toženka tožnikove izpovedbe in predloženih dokazov sploh ni ocenila, njeni zaključki pa so v nasprotju z vsebino poročil. Sklicevanje na bolgarsko zakonodajo, ki se v praksi ne udejanja, kar prav tako izkazujejo navedena poročila, ne more utemeljiti izpodbijane odločitve. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, podrejeno, naj sklep razveljavi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

7. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 in sodišču predlaga, naj se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Ker vložitev tožbe ne povzroči odloga izvršitve, bi bil tožnik lahko izročen Bolgariji še pred odločitvijo o glavni stvari, kar pomeni, da bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja, na kakršno se sklicuje v tožbi. Poleg tega ne bi bil več pod jurisdikcijo Republike Slovenije in ne bi več izkazoval pravnega interesa za odločitev v upravnem sporu. To bi pomenilo kršitev 23. in 25. člena Ustave RS, zaradi izročitve državi, v kateri so kršene temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda.

8. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. Po četrti alineji 51. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članice Evropske Unije ali pristopnica k navedeni uredbi. V prvem odstavku 3. člena Dublinske uredbe III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Določba 18(1)(b) Dublinske uredbe III pa določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi dolžna pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava, in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Na podlagi pogojev iz zadnje od navedenih določb je toženka ugotovila, da je odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Bolgarija, ki je odgovornost tudi sprejela.

11. Tožnik v tožbi uveljavlja, da se toženka ni obrazloženo opredelila do tožnikove izpovedbe in do dokazov, iz katerih izhaja, da bi bil v primeru vrnitve izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena LTP oziroma 3. člena EKČP, zato njegova vrnitev v Bolgarijo ni v skladu z drugim in tretjim odstavkom 3. člena Dublinske uredbe III. Meni, da sklep v zvezi s tem nima vseh relevantnih razlogov za odločitev, tako da ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče se v tem pogledu s tožnikom strinja.

12. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka s tožnikom opravila osebni razgovor v skladu s prvim odstavkom 5. člena Dublinske uredbe III, ki ga je v obrazložitvi tudi povzela, v nadaljevanju pa je glede poročil, na katere se tožnik sklicuje kot dokaze o obstoju sistemskih pomanjkljivosti, navedla, da jih je preučila in da „članki govorijo negativno glede stanja prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji, vendar ne nakazujejo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 LTP, zaradi katerega se prosilca ne bi smelo vrniti v Republiko Bolgarijo“, saj si je priskrbela neposredno podatke od Državne agencije za begunce v Republiki Bolgariji v marcu 2017, iz katerih izhaja, da je v Republiki Bolgariji v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite. Dodala je še, da prezasedenost nastanitvenih kapacitet v času masovnega prihoda beguncev ne pomeni razpada azilnega sistema v Republiki Bolgariji.

13. Takšna ugotovitev je tudi po oceni sodišča napačna oziroma vsaj preuranjena. Kot je razvidno iz gornjih povzetkov obrazložitve izpodbijanega sklepa, se toženka namreč ni konkretno opredelila do tožnikovih osebnih izkušenj, ki bi skupaj s podatki iz člankov, na katere se tožnik sklicuje, smiselno lahko pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v primeru predaje Republiki Bolgariji. Prav tako se ni konkretno opredelila do člankov, ki jih je tožnik predložil, katerih vsebine niti ni povzela niti se ne nahajajo v upravnem spisu. Navedla je zgolj to, da članki govorijo negativno glede stanja prosilcev in ne nakazujejo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite. Zgolj navedba, da je toženka pridobila informacije s strani Državne agencije za begunce v Bolgariji (in še to skorajda dve leti pred tožnikovo vložitvijo prošnje, pri čemer teh informacij ni specificirala niti ni zatrdila, da bi jih posredovala v izjavo tožniku pred izdajo izpodbijanega sklepa, navedeno pa ni razvidno niti iz upravnega spisa, kar dodatno pomeni še kršitev tožnikove pravice do izjave v postopku), očitno ne pomeni toženkine opredelitve do vseh okoliščin, pomembnih za odločitev. Toženka se namreč s tem ni niti formalno opredelila do vseh predloženih listinskih dokazov. Glede na vse navedeno je obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva do take mere, da je ni mogoče preizkusiti.

14. Kot je Vrhovno sodišče navedlo v sodbah I Up 253/2014 in I Up 276/2014 (na kateri se tožnik tudi izrecno sklicuje), mora toženka ob takem dejanskem stanju, torej v primeru, ko prosilec za mednarodno zaščito zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede pogojev za sprejem, ki bi lahko zanj pomenile kršitev 4. člena LTP, zaradi obrnjenega dokaznega bremena sama ugotoviti stanje glede teh okoliščin in šele nato odločiti o predaji. To pomeni, da mora opraviti pregled pravnega in dejanskega stanja v državi, čemur pa zgolj povzetek določb materialnega zakona, ki ureja azilno pravo, sklicevanje na (nespecificirane) informacije Državne agencije za begunce v Bolgariji v marcu 2017 ter ugotovitev, da predloženi članki in poročila ne nakazujejo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 LTP, očitno ne zadošča. Že zaradi tega je izpodbijani sklep nezakonit in ga je treba odpraviti.

15. Tožnik v tožbi citira tudi nekatere dodatne vire o stanju prosilcev za azil v Bolgariji, ki jih bo potrebno v ponovljenem postopku upoštevati, če bo tožnik izkazal, da so nastali po izdaji izpodbijanega sklepa (oz. so nastali že pred izdajo le-tega, pa stranka izkaže, da jih upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta), saj je v skladu s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 86/2018 možno v azilnih zadevah upoštevati tudi tožbene novote.

16. Sodišče je iz navedenih razlogov ugotavlja, da so bila v postopku bistveno kršena pravila postopka, kar je vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Zato je tožbi ugodilo, izpodbijani sklep v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Sodišče je v zadevi v skladu z 1. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II točki izreka:

17. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega tožnik opira zahtevo za izdajo začasno odredbe, sodišče na tožnikovo zahtevo lahko odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

18. Ker lahko sodišče izda začasno odredbo, s katero odloži izvršitev izpodbijanega akta, le do izdaje pravnomočne sodne odločbe, v obravnavanem primeru pa je s predmetno sodno odločbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso več izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Tako je sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.

1 BHC je prejel več poročil v zvezi z ropi, psihičnim nasiljem in ponižujočim ravnanjem nad prosilci za azil, za kar so odgovorni bolgarski policisti. Policisti izvajajo psihično in fizično nasilje, pretepajo prosilce, uporabljajo policijske pse za zastraševanje, v opozorilo streljajo v zrak. V enem takšnem incidentu je bil 19 letnik ubit. Organizacija zaznava, da je država pogosto zaseže denar ali druge materialne dobrine prosilcev. Prejeli so tudi poročila o tem, da so oblasti zažigale dobrine prosilcev in opravljale preiskave v smislu „strip search“, da so prosilce pretepali. 2 Ugotavlja, da v Bolgariji prihaja do sistematičnega izvajanja pridržanja vseh prosilcev za azil, razen tistih, ki so v centru z družino oz. izrazito ranljivih oseb. Bolgarske oblasti prosilce za azil zapirajo in tudi dlje časa zadržujejo v zaprtem centru tudi brez kakršnekoli odredbe. Včasih so nekateri prosilci zaprti tudi za celoten čas vsebinskega odločanja o prošnji za azil. Prosilec nima prave možnosti za sodelovanje v postopku. Od septembra 2015 dalje je bilo relativno malo primerov vračanja v Bolgarijo, in sicer je bilo vrnjenih 178 oseb, postavljenih zahtev za ponovni sprejem pa je bilo 6963. Poročilo navaja, da se v primeru vračanja po Uredbi Dublin III lahko zgodi, da je bila odločba o prošnji izdana v odsotnosti prosilca (ko je ta zapustil Bolgarijo) ali pa je bila zavrnjena in je rok za pritožbo ob vrnitvi prosilca že potekel, zaradi česar ga bo Bolgarija štela kot ilegalnega migranta in bo tako podvržen dolgemu obdobju pridržanja ter obravnavi kot ponovni prosilec z vsemi proceduralnimi pomanjkljivostmi. Poročilo dalje navaja, da je bilo izvajanje sistematičnega pridržanja prosilcev za azil kritizirano s strani nacionalnih sodnikov več članic EU. Nekatera belgijska in nemška sodišča so v svojih sodbah v vmesnem času že navajala, da se je stanje zaradi podpore EASO in UNHCR izboljšala, vendar poročilo navaja, da se je stanje ponovno izredno poslabšalo in ponovno prihaja do pomanjkanja hrane, ponižujočega ravnanja s strani oblasti, katastrofalnih higienskih razmer in ne zagotavljanja dostopa do zdravstvene pomoči. Tako stanje je v vseh sprejemnih centrih. Poročilo navaja tudi, da so transfer v Bolgarijo zaustavile že Belgija, Nemčija, Avstrija, Švica, Češka, Danska in Nizozemska. Iz poročila ECRE nedvomno izhaja, da v Bolgariji obstaja resna nevarnost, da prosilci vrnjeni po Uredbi Dublin III ne bodo imeli učinkovitega dostopa postopka pridobivanja mednarodne zaščite. 3 Komisija OZN je sprejela mnenje, da bi v primeru vračanja v Bolgarijo prišlo do kršitve 7. člena Mednarodnega pakta o državljanskih pravicah. Komisija je sprejela stališče, da obstaja resna nevarnost nehumanega ravnanja. Iz poročil, ki jih je Komisija pregledala, je ugotovila, da Bolgarija nima integracijskega načrta, zadnji tak program se je zaključil leta 2013, kar pomeni, da je vedno več oseb s priznanim statusom brez ustrezne podpore, prepuščeni hudi revščini, brezdomstvu in diskriminaciji. 4 V zvezi s prostovoljnim vračanjem afganistanskih prosilcev poroča, da bolgarske oblasti afganistanskim prosilcem grozijo z zaporom, če se ne odločijo za prostovoljno vrnitev. 5 Bolgarska agencija poroča o izvedeni deportaciji 50 Afganistancev v začetku decembra 2016 in o pričakovanju novih deportacij.