Jedro

Konkretno civilno pravno razmerje, ki izhaja iz pogodbe o bančnem depozitu, ni povezano z vprašanjem jamčevanja države za bančne vloge.

LB Glavna filiala Sarajevo je bila kot takšna, torej kot podružnica toženke, registrirana (vpisana v sodni register) leta 1989, zato toženka kot matična družba najmanj od leta 1989 odgovarja za njene obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba in sklep se v IV. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem delu odločitev s sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo pod I. točko izreka (sklep) zaradi umika tožbe ustavilo postopek s tožbo prvega tožnika H. H. in s sodbo pod II. točko izreka toženi stranki naložilo v plačilo drugi tožnici F. D. glavnice v znesku 1.334,73 EUR, 4,19 CHF in 2.318,72 USD, vse s pogodbenimi obrestmi od 17. 02. 1992 do 10. 10. 1994, z zamudnimi obrestmi od 11. 10. 1994 do 31. 12. 2006 po obresti meri za hranilne vloge v DEM oziroma EUR vezane nad eno leto in zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 01. 2007 dalje do prenehanja obveznosti, pod III. točko izreka je višji tožbeni zahtevek druge tožnice kot neutemeljenega zavrnilo in pod IV. točko izreka toženi stranki naložilo v povrnitev drugi tožnici pravdne stroške v višini 1.708,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper odločitev s sodbo in stroškovno odločitev se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in drugi tožeči stranki naloži toženi stranki v povrnitev pravdne stroške, podredno, da sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba nasprotuje stališču sodišča prve stopnje o pristojnosti slovenskega sodišča in uporabi slovenskega prava, pri čemer se sklicuje na določbo 1040. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Pritožnica je prepričana, da ni pasivno legitimirana v tej pravdi, ker gre za posel, ki je bil sklenjen z bančno enoto, kjer je račun, saj je depozit lociran pri podružnici, kjer je odprt račun oziroma kjer je bila sklenjena pogodba o bančnem denarnem depozitu. To pa je bila L. b., glavna filiala Sarajevo (v nadaljevanju LB GF Sarajevo) in le ona oziroma njen pravni naslednik je lahko tu pasivno legitimiran. LB GF Sarajevo je tudi sicer bila samostojna pravna oseba in je sama vse zbrane devize posredovala na račun Narodne banke Jugoslavije (v nadaljevanju NBJ), o čemer pa se sodišče prve stopnje niti ni opredelilo. Ker je za devizne vloge v nekdanji SFRJ jamčila federacija, je vračilo teh vlog predmet sukcesije (nasledstva) in stvar pogajanj na novo nastalih držav na tem območju. Pravna prednica LB GF Sarajevo je bila L. b., Osnovna filiala Sarajevo (v nadaljevanju LB OB Sarajevo), ki je bila samostojna pravna oseba. Zaradi razpada Jugoslavije preoblikovanje LB OB Sarajevo v „glavno podružnico“ tožene stranke nikoli ni bilo dokončano. Če pa bi sodišče že štelo, da je LB GF Sarajevo bila podružnica tožene stranke, bi bilo treba njen položaj razsojati sui generis, saj v nobenem primeru ni šlo za podružnico v današnjem smislu. Pritožba obširno razlaga poslovanje bank v nekdanjem sistemu samoupravnega socializma in v okviru skupne države SFRJ. Sklicuje se na bančno načelo „branch compensating deposit principle“, ki naj bi bilo uporabljeno s strani različnih nacionalnih sodišč v podobnih primerih nasilnih razpadov držav in posledično bančnih mrež (citira več iudikatov tujih sodišč). Toženka za devizne vloge LB GF Sarajevo ne more odgovarjati tudi zato, ker pri njej ni bilo formiranih sredstev za kritje LB OB Sarajevo oziroma pozneje LB GF Sarajevo, ker nobena od njiju na toženo stranko ni prenašala nobenih zbranih sredstev za namene rezerv. Poleg tega so LB GF Sarajevo razlastili organi BiH, zaradi česar toženka prav tako ne more biti odgovorna za njene obveznosti. Pritožba nadalje trdi, da je odločitev sodišča prve stopnje arbitrarna in v nasprotju z načelom pravičnosti. Ker izpodbijana sodba ni obravnavala odločb Zbornice za človekove pravice BiH iz zadeve „M. V.“, jih pritožba ponovno izpostavlja. Tudi ureditev iz Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91; v nadaljevanju UZITUL) in Ustavnega zakona o dopolnitvah Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 45/94; v nadaljevanju UZITUL -A) ne predstavlja podlage za odgovornost prve toženke za obveznosti iz devizne vloge druge tožnice. Pritožba večkrat opozarja, da v izpodbijani sodbi ni opredelitev o trditvah tožene stranke (na primer, da je LB GF Sarajevo vse zbrane devize sama posredovala na račun NBJ, glede 25. člena Zveznega zakona o sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in drugih finančnih organizacij iz leta 1989 v zvezi s trditvijo o samostojnosti LB GF Sarajevo, o odločbah Zbornice za človekove pravice BiH), nadalje, da sodišče prve stopnje samovoljno in arbitrarno ugotovi, da naj bi LB GF Sarajevo ustanovila toženka, o čemer sploh ni bilo trditev strank in da ni res, da toženka ne bi dala dokaza o nedokončanju preoblikovanja LB GF Sarajevo, ker je tak dokaz v prilogi B 43. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ker bi bilo potrebno upoštevati, da je bil tožbeni zahtevek prvega tožnika samostojen in se je obravnaval vzporedno z zahtevkom druge tožnice, glede njega pa je toženka zaradi umika tožbe v tem delu uspela.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V tej pravdi gre za splošno znano vprašanje terjatev varčevalcev (deponentov deviznih denarnih sredstev) L. b., ki so svoj denar položili na račun pri eni izmed osnovnih bank oziroma kasneje podružnic v drugih republikah nekdanje Jugoslavije. Osrednje vprašanje te (in mnogih pravd) izvira iz dejanske in pravne teze prve toženke, da bančne enote v drugih republikah nekdanje Jugoslavije, ki so v nazivu (firmi) nosile ime L. b., v resnici niso bile podružnice, marveč samostojni pravni subjekti (subjekt sui generis). Sporni bančni subjekt v obravnavani zadevi se je, kot navedeno, nahajal v Sarajevu ter se je skozi čas predstavljal z različnimi nazivi. Banka, ki se zdaj imenuje L. b., je bila ustanovljena leta 1955 in je kasneje večkrat spremenila status in naziv. Ni sporno, da je kasneje (potrditvah same tožene stranke leta 1978) Sarajevska poslovalnica nastopala kot LB OB Sarajevo ter da je kot takšna, poleg mnogih drugih poslovalnic v nekdanjih republikah Jugoslavije, sklenila samoupravni sporazum o ustanovitvi L. b. – Združene banke. Slednja je bila sestavljena iz temeljnih bank LB in je poslovala v skladu s tedaj veljavnim sistemom socialističnega samoupravljanja. Pritožba utemeljeno trdi, da so bile temeljne banke LB ustanoviteljice združene banke in ne obratno. Vendar je bila 19. 12. 1989 v Ljubljani ustanovljena D. d. LB d.d., sprememba pa vpisana v sodni register. L. b. – Temeljna banka Sarajevo je bila 29. 12. 1989 s sklepom Srg 3286/89 Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, pri registrskem vložku 1/2734/02 (pri LB d.d. Ljubljana) vpisana kot L. b. d.d. Ljubljana, Glavna Filiala (podružnica) Sarajevo (LB GF Sarajevo). To statusno pot na drobno razčlenjuje tudi toženka (tako ga je v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi v pritožbi), v pretežnem delu pa jih povzame tudi izpodbijana sodba.

5. Pritožbeno sodišče najprej pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje tako glede slovenske iurisdikcije (19. - 21. točka izpodbijane odločbe) kot glede uporabe slovenskega prava (22. točka izpodbijane sodbe). Takšna odločitev je skladna tudi z odločitvami sodišča druge stopnje v več dejansko identičnih zadevah (primerjaj I Cp 4442/2010, I Cp 3967/2010, I Cp 3603/2010, I Cp 2677/2011, I Cp 2822/2011).

6. Kot bo razvidno iz nadalje podanih navedb pritožbenega sodišča, se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno pomembnih navedb tožene stranke. Iz bistva obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje seznanilo s celotnim procesnim gradivom tožene stranke (ki vsebuje tudi njene izjave) ter nosilne argumente, ki podpirajo ugovorne teze tožene stranke, tudi zavrnilo. Materialnopravna nit obrazložitve sodišča prve stopnje je jasna in sklenjena. Opredeljuje se tako do neposredne materialnopravne podlage, jo umesti v širši kontekst (ki vsebuje problematiko nasledstva, pravne subjektivitete, jamčevanja za bančne vloge, jamčevanja novih držav za bančne vloge) ter jasno razmeji med vprašanji, ki jih šteje za pravno relevantna in vprašanji, ki to za obravnavano zadevo niso (čeravno sodijo v širši, prej opisani kontekst). Torej ni slediti pritožbenim trditvam, da izpodbijana odločba nima potrebnih razlogov, saj se bi ti razlogi nanašali na pravno irelevantna dejstva ali so ti razlogi posredno zaobseženi v drugih razlogih, ki potrjujejo stališče, ki je nasprotno stališču tožene stranke. O očitani samovoljni ugotovitvi sodišča prve stopnje le, da sodišče utemeljeno ni sledilo trditvi tožene stranke, čeprav ta ni bila prerekana, bila pa je nasprotna listinskim dokazom, ki naj bi jo potrjevali. Zakaj naj bi dokaz priloga B43 potrjeval nedokončanje preoblikovanja LB GF Sarajevo, ob prepričljivih razlogih sodišča prve stopnje v tej smeri, pritožbeno sodišče ne ugotovi, niti tega pritožba dovolj argumentirano ne pojasni.

7. Trditvam tožene stranke, da LB GF Sarajevo ni bila podružnica v običajnem pomenu besede (tudi zato, ker naj bi proces ustanovitve podružnice ne bi bil izveden do kraja) ter da gre za pravni subjekt sui generis, ni možno pritrditi. Kot izhaja iz neprerekanih trditev toženke, je bila LB GF Sarajevo kot takšna, torej kot podružnica toženke, registrirana (vpisana v sodni register) leta 1989. Že na podlagi navedenega je moč zaključiti, da je prva toženka kot matična družba najmanj od leta 1989 odgovarjala za njene obveznosti. Razlogi, ki jih navaja pritožba ter se nanašajo na to, kakšna so bila dejanska razmerja med toženko in to podružnico, za jasen obstoj pogodbenega razmerja do tretjih (v tem primeru druge tožnice) ne morejo imeti vpliva. V nasprotju z načelom zaupanja v pravo bi bilo opiranje na kakšno sui generis obliko, katere posledica bi bila, da gospodarska družba ne bi odgovarjala za obveznosti svoje podružnice. V več odločbah pritožbenega sodišča je že bilo pojasnjeno, da je bistvo tovrstnih zadev civilnopravne narave. Druga tožnica je bila deponent toženke, pri čemer ne gre spregledati, da je druga tožnica pri LB GF Sarajevo prvi depozit položila 17. 02. 1992, medtem ko se je RS osamosvojila 25. 06. 1991. Kot pravilno ugotovi sodišče prve stopnje, se je LB GF Sarajevo leta 1989 registrirala kot podružnica tožene stranke, ki pa ni pravna oseba, pri čemer imajo v podružnici vložene devize enake pravne učinke, kot da bi bile vložene v samo toženko oziroma na njenem sedežu v Ljubljani. Poleg tega RS ni sprejela predpisa, ki bi posegel v odgovornost tožene stranke za devize, vložene v njenih podružnicah izven RS.

8. Toženka se ne more razrešiti svoje pasivne legitimacije niti s trditvami, da je vprašanje jamstva nekdanje SFRJ za devizne vloge postalo vprašanje nasledstva nekdanje SFRJ, ki je predmet pogajanj med državami naslednicami nekdanje skupne države. Konkretno civilno pravno razmerje, ki izhaja iz pogodbe o bančnem depozitu, namreč ni povezano z vprašanjem jamčevanja države za bančne vloge. Poleg tega sodišče prve stopnje pravilno ugotovi (glej 27. do 29. točko izpodbijane odločbe), da je druga tožnica obravnavane devize deponirala že po razpadu SFRJ, ko je RS že bila samostojna država. Predmet nasledstva nekdanje SFRJ so namreč lahko le pravice in obveznosti v trenutku razpada SFRJ oziroma osamosvojitve RS.

9. Svoje odgovornosti za vračilo položenih deviz se tožena stranka ne more razbremeniti niti s sklicevanjem na okoliščino, da je podružnica odvajala devizna sredstva centralni banki in od nje nato prejela dinarska sredstva, ki jih je plasirala v gospodarstvo republike, v kateri je delovala. Način deviznega poslovanja bank in podružnic v SFRJ ni odločilen za depozitno razmerje med pravdnimi strankami, pri čemer tak način deviznega poslovanja sam po sebi tudi ne pomeni, da je bila LB GF Sarajevo samostojna pravna oseba. Ker se pravilo iz 1040. člena ZOR nanaša zgolj na vprašanje kraja vplačil in izplačil, na njegovi podlagi ni mogoče sklepati o pravnem statusu podružnice toženke, kot zmotno meni pritožba. Če toženka ni dobila kritja za obveznosti podružnice v Sarajevu, ne more biti odločilno za rešitev spora pravdnih strank, ki sta v civilnopravnem pogodbenem razmerju. Za njegovo rešitev je treba iskati pravičnostno ravnotežje med strankama, ob upoštevanju pozitivnega prava. Pri tem mora sodišče izhajati najprej iz vsebine pogodbenih zavez in jih v primeru konkretnega spora razlagati v skladu s temeljnimi načeli obligacijskega prava. Upoštevati mora tudi, da sta na obeh straneh pravno varovana interesa pogodbenih strank, dalje, da na težavnost izpolnitve vplivajo dejstva, ki prihajajo iz sfere ene ali druge stranke ter nazadnje, da je v sporu med banko (kot gospodarskim subjektom) in deponentom (kot fizično osebo) slednji šibkejša stranka. Vse navedeno pomeni, da iz razlogov, ki ne prihajajo iz sfere deponenta, temu ni mogoče oporekati sodnega varstva, njegove pravice oziroma te pravice celo zanikati. Takšni razlogi ne bi bili pravni, marveč politični (enako VSL sodba I Cp 2677/2011).

10. Neutemeljeno je sklicevanje na načelo „branch compensating deposit principle“, ki naj bi ga uporabljala sodišča tujih držav v primerih razpada bančne mreže zaradi razpada držav in po katerem matična banka ni odgovorna za depozite, ki so bili vloženi v korist določene podružnice, če zanje na sedežu ni kritja. Pravna praznina, ki bi jo bilo treba zapolniti, namreč po presoji pritožbenega sodišča ne obstoji, saj UZITUL-A v tretji alinei drugega odstavka 22.b člena, ki je bil sprejet leta 1994, torej po razpadu Jugoslavije, jasno predpisuje, da L.b. d.d. obdrži celotne obveznosti za devize na deviznih knjižicah, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu UZITUL – torej za tiste devize, ki so bile vložene v bančne subjekte izven teritorija RS, kakor v konkretnem primeru. Zakonodajalec je torej ne glede na razpad nekdanje države določil, da tožena stranka obdrži obveznosti za devize, vložne v njenih podružnicah izven RS, pri čemer te njene odgovornosti ni z ničemer pogojeval (oziroma omejeval). Pri tem je pomembno ponovno poudariti, da je do tu vtoževane hranilne vloge prišlo že po razpadu Jugoslavije in že samo to je razlog, kar prav tako pravilno ugotovi sodišče prve stopnje (glej 32. točko izpodbijane sodbe), da tu ni možno uporabiti zgoraj citiranega načela.

11. Da zadeva „M.V.“ in razlastitev banke po novo nastali državi BiH ne vpliva na odgovornost toženke, je izčrpno in pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 30. točki izpodbijane odločbe, posledično čemur mu odločb Zbornice za človekove pravice BiH tudi ni bilo potrebno pojasnjevati.

12. Obširno pritožbeno pojasnjevanje zgodovine bančništva je za odločitev o tožbenem zahtevku irelevantno, ker nanjo zgodovinska dejstva o bančništvu na splošno ne morejo vplivati. Pravno relevantna dejstva za odločitev o zahtevku kot je že bilo pojasnjeno, je sodišče prve stopnje v celoti in zlasti pravilno ugotovilo ter se o njih obširno in prepričljivo opredelilo, tako, da pritožbena navajanja teh dejstev, ki obenem dejansko v celoti predstavljajo tudi odgovor na pritožbene navedbe, ne omajajo.

13. Slediti pa je pritožbi zoper stroškovni del odločitve (IV. točka izpodbijane sodbe). Tu je opozoriti na določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), da je stranka, ki v pravdi uspe, upravičena do povračila ji stroškov postopka, in 158. člen ZPP, da je tožeča stranka, ki umakne tožbo, dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila zaradi in takoj po izpolnitvi zahtevka. Dejstvo je, da je prvi tožnik tožbo umaknil in da je toženka zaradi umika zahtevala povračilo stroškov, pri čemer je irelevantno, kakšne stroške bi druga tožnica imela, če prvega tožnika v tej pravdi sploh ne bi bilo.

14. Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj pojasnjeno in ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi tožene stranke glede odločitve o stroških postopka ugodilo in v tem delu odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP), medtem ko je v preostalem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in z njo izpodbijano odločitev s sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o stroških postopka, naj ima v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča. 15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena in bo sodišče prve stopnje odločilo o njih s končno odločbo glede na končni uspeh strank v postopku.