Jedro

Ker je tožnica na podlagi določb ZSpo postala lastnica predmetnega zemljišča, so podane ovire za vrnitev predmetnega zemljišča v naravi.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana, št. 351d-804/1993-211 z dne 27. 11. 2009, se odpravi v 1., 2. in 5. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Toženka Republika Slovenija je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 350 EUR, povečani za 20 % DDV, v 15 dneh od vročitve te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahtevek stranke z interesom A.A. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z odločbo, št. 351d-804/1993-211 z dne 27. 11. 2009, odločil, da se upravičencu B.B., s tam navedenimi podatki, vzpostavi lastninska pravica na parc. št. 927/12, v izmeri 1184 m2, vl. št. ..., k.o. ... (1. točka izreka), da je zavezanec za vrnitev v naravi Športno društvo A. dolžno izročiti v posest nepremičnino iz 1. točke skrbnici za poseben primer A.A. (2. točka izreka), odločil, da navedenemu upravičencu pripada odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d. d. za podržavljeno premoženje parc. št. 927/2 v izmeri 128 m2 ter za parc. št. 927/10 v izmeri 6010 m2 in 927/11 v izmeri 367 m2 v vrednosti 9.636,76 DEM (3. točka izreka), določil način in čas izročitve obveznic (4. točka izreka), da je pravnomočna odločba podlaga za vknjižbo lastninske pravice pri denacionalizirani nepremičnini za upravičenca, ki jo izvede Okrajno sodišče v Ljubljani, Zemljiška knjiga po uradni dolžnosti, po predhodni vknjižbi zemljiškokatastrskih sprememb (5. točka izreka), ter da stroški postopka niso zaznamovani (6. točka izreka). Drugostopni organ je z odločbo, št. 4904-45/2007-36 z dne 28. 4. 2010, zavrnil pritožbe tožnice ter strank z interesom A.A., B. in Športnega društva A.. Prvostopni organ je v obrazložitvi navedel, da je predmet postopka parc. št. 927/2 – travnik v izmeri 7.689 m2, k.o. ..., podržavljena na podlagi odločbe Okrajne razlastitvene komisije pri ObLO Ljubljana okolica z dne 23. 10. 1954 pok. upravičencu B.B.. Gre za ponovno odločanje po odločbi drugostopnega organa z dne 1. 6. 2009. Prvostopni organ je v skladu z napotili drugostopnega organa določil geodetsko podjetje za izdelavo elaborata parcelacije za parc. št. 927/6 travnik v izmeri 7561 m2 – odmera dela zemljišča na skrajnem vzhodnem delu parcele, ki sega izven meja nogometnega igrišča. Predmet tega postopka je parc. št. 927/2 – danes v parc. št. 927/6 travnik v izmeri 7561 m2 in 927/7 cesta v izmeri 32 m2 in je last Športnega društva A.. Iz zemljiškoknjižnih izpiskov je razvidno, da je po menjalni pogodbi z dne 31. 10. 1961 zaznamovan nov upravni organ C. – Zveza za telesno vzgojo. Iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča, opr. št. U 1440/2007 z dne 2. 10. 2007, je razvidno, da je v postopku treba šteti za zavezanca Športno društvo A.. Glede na izdelan elaborat je parc. št. 927/6 po parcelaciji: 927/10 igrišče v izmeri 6010 m2, parc. št. 927/11 igrišče v izmeri 367 m2, parc. št. 972/12 travnik v izmeri 1184 m2. Organ je ugotovil, da je možno vračilo v naravi parc. št. 927/12 travnik v izmeri 1184 m2, ki predstavlja travnik izven ograjenega nogometnega igrišča, za preostale dele in še za parc. št. 927/7 - cesta pa so ovire v naravi izkazane. Nepremičnin s parc. št. 927/10 in 927/11, ki v naravi predstavljata nogometno igrišče, ni možno vrniti v naravi po drugem odstavku 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu ZDen), saj gre za zazidano stavbno zemljišče. Nogometno igrišče ... je bilo s sklepom o določitvi športnih objektov leta 1999 določeno kot športni objekt občinskega pomena in last Mestne občine Ljubljana. To igrišče pa je tudi del kompleksa, namenjenega športni dejavnosti in je ovira za vrnitev v naravi po 4. točki 19. člena ZDen. Ob nesporni razglasitvi območja, v okviru katerega se nahaja parc. št. 927/6 (po parcelaciji 927/10 in 927/11), za športni objekt občinskega pomena ter ob tem, da so športni objekti po Zakonu o športu (v nadaljnjem besedilu ZSpo) za športno dejavnost opremljene in urejene površine in prostori, s čimer sta opredeljena namembnost (za športno dejavnost) in kompleksnost območja (športni objekt), je ugotovitev organa, da gre za prostorski kompleks, namenjen športni dejavnosti, ki onemogoča vrnitev v naravi. Zemljišče je ob podržavljenju predstavljalo kmetijsko zemljišče, zato se ga kot takega tudi ovrednoti. Del zemljišča, ki je bil porabljen za železniško progo in pot (v izmeri 128 m2), predstavlja oviro po 19. členu ZDen. Izplačana odškodnina ob podržavljenju v višini 61.512,00 din pa ne presega 30 % vrednosti premoženja glede na 72. člena ZDen.

Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami tožnice še dodal, da je res, da med upravnimi spisi ni pravočasne zahteve za denacionalizacijo te parcele, vendar je prvostopni organ v ta namen izvedel posebni ugotovitveni postopek, ki je po mnenju drugostopnega organa zadostil ugotovitvi, da je bila zahteva pravočasno vložena, da pa se je del upravnega spisa izgubil, kar stranka z interesom A.A. vseskozi zatrjuje. Takratni odvetnik upravičencev se je v dopisu C. z dne 17. 8. 1993 skliceval na vloženo zahtevo za denacionalizacijo te parcele, iz vloge odvetnika ... z dne 12. 2. 1996 pa tudi izhaja, da modificira že vloženi zahtevek za to parcelo. Stranka z interesom A.A. pa je predložila računalniški izpis z dne 5. 7. 1993, ki to parcelo navaja, zaslišani pa so bili tudi nekdanji zaposleni pri upravnem organu. Poleg tega je navedel še druge listine, iz katerih je razvidno, da je bila zahteva pravočasno vložena. Tudi drugostopni organ se strinja z zaključkom prvostopnega organa glede oblike vračila premoženja. V zvezi z delom parc. št. 927/6, ki je bilo odmerjeno kot kmetijsko zemljišče, pa niti tožnica, niti Športno društvo A. in B. niso izkazali, da obstojijo ovire za vračilo v naravi po 4. točki 19. člena ZDen, čeprav je trditveno in dokazno breme na njihovi strani. Pomembno je tudi, da je sporno nogometno igrišče športni objekt v smislu 64. člena ZSpo, kar je tožnica konkretizirala v 18. točki II. člena Sklepa o določitvi športnih objektov občinskega pomena v MOL. Navedel je še, da je v času izdaje izpodbijane odločbe in v času odločanja o pritožbi na parceli vpisana lastninska pravica na Športno društvo A., v predhodnem postopku pa je že bilo pojasnjeno, da je to društvo imelo na nepremičnini zgolj pravico uporabe stvari, ki je bila v družbeni lastnini in ne gre za primer iz tretjega odstavka 16. člena ZDen. V sodbi, opr. št. U 1440/2007 z dne 2. 10. 2007, pa je sodišče tudi navedlo, da je treba za zavezanca šteti Športno društvo A., ki je zemljiškoknjižni lastnik in zato po 51. členu ZDen zavezanec. Zemljiškoknjižna izvedba sprememb bo sicer možna šele po vknjižbi katastrskih sprememb, kar pa ne vpliva na odločitev. Nasprotujoče trditve tožnice in ostalih pritožnikov pa presegajo pomen te zadeve in za odločitev niso relevantne, ampak so lahko predmet razmerja med samimi pritožniki oziroma morebitnih sodnih sporov med njimi v zvezi s tem vprašanjem. Organ je bil dolžan upoštevati zemljiškoknjižno stanje, ne glede na 64. člen ZSpo in citirani sklep tožnice. Zatrjevane kršitve postopka pa tudi niso izkazane.

Tožnica v tožbi navaja, da je odločitev upravnih organov materialnopravno napačna in sicer, ker po tretjem odstavku 16. člena ZDen premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica civilnopravnih oseb, kar društvo tudi je, in ker je tožnica po ZSpo postala lastnik parc. št. 927/2, torej tudi oddeljene 927/12. Iz 64. člena ZSpo izhaja, da postanejo objekti, ki so v enem letu od uveljavitve ZSpo s strani lokalne skupnosti določeni kot športni objekti občinskega pomena, last lokalnih skupnosti. Tožnica je 25. 3. 1999 sprejela Sklep o določitvi športnih objektov občinskega pomena v MOL, ki se nanaša na določitev in lastninjenje športnih objektov, med drugim tudi nogometnega igrišča ... s parc. št. 927/2, vl. št. ..., k.o. .... To pomeni, da se lastninska pravica ni pridobila z vpisom v zemljiško knjigo, temveč na podlagi zakona. Tožnica je torej z uveljavitvijo ZSpo ob izpolnitvi v zakonu določenega odložnega pogoja – s sklepom – pridobila lastninsko pravico na nepremičnini že ex lege, zato pridobitev lastninske pravice z odločbo o denacionalizaciji ni več mogoča. Lastninsko pravico je tožnica pridobila ne glede na to, ali je Športno društvo A. vpisano kot imetnik pravice uporabe in tudi če je ta pravica v zemljiški knjigi vpisana na njegovo ime. Vknjižba Športnega društva A. je iz materialnopravnega razloga nepravilna, zaradi česar je tožnica vložila tudi izbrisno tožbo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod II P 2458/2009. Dokler ne bo ugodeno tožbenemu zahtevku, denacionalizacija ni mogoča. Navedla je še, da iz informacije o namembnosti zemljišča izhaja, da je zemljišče s parc. št. 927/2 zazidano stavbno zemljišče, kar pa pomeni, da ima celotno zemljišče takšen status in ga zato v celoti ni mogoče vrniti. Namen lokacijske informacije oziroma potrdila o namenski rabi zemljišča pa je predvsem, da z njo občina daje investitorju določene gradnje, kot tudi kupcu ali prodajalcu možnost, da sam ugotovi, kakšna so merila in pogoji za načrtovanje nameravane investicijske namere, kot jih določajo prostorski akti in ne gre za odločbo, možna pa tudi ni nikakršna interpretacija dejstev, ki jih vsebuje. Vztrajala je tudi pri stališču, da zahteva ni pravočasno vložena. Tožnica je bila prvič pozvana v postopek z dopisom z dne 26. 3. 2008, zato ne ve ničesar o zaslišanju prič, ki naj bi potrdile pravočasnost vložitve zahteve. Na ta način je bila onemogočena v ustavni pravici o seznanitvi z dokazom, kot tudi, da je pri izvajanju dokazov navzoča ter, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, kar pomeni kršitev 22. člena Ustave. Predlagala je, da sodišče odpravi prvostopno in drugostopno odločbo in vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

Toženka je sodišču poslala spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala, predlagala je zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom A.A. je v odgovoru na tožbo navedla, da društvo ni imelo nikoli vpisane lastninske pravice v zemljiški knjigi, temveč le pravico uporabe. Tožnica pa je sklep o določitvi športnih objektov sprejela zelo pomanjkljivo tako, da je navedla samo parcelno številko, ki je predmet denacionalizacije in poleg nje še parcelo, ki je v lasti tretje fizične osebe, o čemer je stranka že zavzela svoje stališče. Tako pomanjkljivo opredeljen športni objekt pa pripelje do zaključka, da je bil sklep v tem delu sprejet samo, da se upravičencu onemogoči oziroma oteži uveljavljanje zahtevka po vračilu v naravi. Tožnica pa se sklicuje na lokacijsko informacijo, ki jo sama izdaja. Dejstvo pa je, da je bila ta parcela v času uveljavitve ZDen travnik in o športnem objektu ni bilo govora. Tožnica pa se tudi ne more sklicevati na neobveščenost o postopku, saj ga mora sprejeti v fazi, v kakršni se nahaja, s pregledom predhodnih procesnih dejanj, spisne dokumentacije in seznanitvijo z vsemi dokazi. Ne gre za kršitev pravic. Predlagala je, da sodišče tožbo zavrne.

Stranke z interesom B., Športno društvo A. in Slovenska odškodninska družba d.d. odgovora na tožbo niso podale.

Tožba je utemeljena.

Tudi po presoji sodišča tožnica utemeljeno ugovarja, da je bila odločitev prvostopnega organa, ko je za zavezanca za vračilo sedaj parc. št. 927/12, vl. št. 580, k.o. ..., v izmeri 1184 m2, določil Športno društvo A., napačna oziroma najmanj preuranjena glede na 51. člen ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US), ki kot zavezanca za vrnitev stvari določa pravno osebo, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem. Naslovno sodišče je že v sodbi, opr. št. U 1440/2007 z dne 2. 10. 2007, navedlo, da vpis Športnega društva A. na parc. št. 927/2, k.o. ..., na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini na odločitve o denacionalizaciji ne vpliva glede na podlagi menjalne pogodbe z dne 31. 10. 1961 pridobljeno pravico uporabe, saj slednje ni moč enačiti z lastninsko pravico po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen. Opozorilo pa je tudi na prehodno določbo ZSpo oziroma natančneje na 64. člen, ki je uredil lastninjenje športnih objektov, oziroma Sklep o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini Ljubljana, s katerim je tožnica to določbo tudi konkretizirala.

Sodišče ugotavlja, da je prvostopni organ sicer pravilno sledil stališču sodišča, da v postopek vključi Športno društvo A. kot zavezanca, kar pa glede na zgoraj povedano še ne pomeni, da je društvo (ne glede na zemljiškoknjižno stanje v času odločanja prvostopnega organa) tudi dejansko zavezanec za vračilo glede na podatke spisa in materialnopravne določbe, ki so relevantne za obravnavani primer. Po 64. členu ZSpo (Uradni list RS, št. 22/98 in nadaljnji) športni objekti, ki so družbena lastnina ali last razvojnih skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljala dejavnost v športu, postanejo društvena lastnina, razen objektov, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona določi za športne objekte občinskega pomena (prvi odstavek). Objekti, ki so v skladu z navedenim določeni kot objekti občinskega pomena, postanejo lastnina lokalnih skupnosti. Društvo, druga pravna ali fizična oseba lahko uveljavlja lastninsko pravico na objektu, ki je opredeljen kot objekt občinskega pomena, če svoj zahtevek priglasijo pristojnemu organu lokalne skupnosti v roku, določenem v prejšnjem odstavku oziroma najkasneje v šestih mesecih potem, ko pristojni organ lokalne skupnosti opredeli objekte občinskega pomena (drugi odstavek). Če se društvo odreče pravici do lastnine oziroma ne priglasi svojega zahtevka v roku iz drugega odstavka tega člena, postane športni objekt lastnina lokalne skupnosti (četrti odstavek). Iz Sklepa o določitvi športnih objektov lokalnega pomena v Mestni občini Ljubljana (Uradni list RS, št. 22/99) pa izhaja, da je bila parc. št. 927/2, vl. št. ..., k.o. ... (iz katere sta po podržavljenju nastali parc. št. 927/6 in 927/7, po parcelaciji parc. št. 927/6 pa je glede na elaborat nastala med drugim parc. št. 927/12), oziroma nogometno igrišče ... določeno kot športni objekt občinskega pomena (18. točka pod II), pri čemer pa iz podatkov tudi ni razvidno, da bi Športno društvo A. lastninsko pravico na tem objektu uveljavljalo. Glede na povedano že iz tega razloga ni mogoče pritrditi zaključku prvostopnega organa o Športnem društvu A. kot zavezancu za vračilo parc. št. 927/12 v naravi. Tak zaključek pa tudi ne potrjuje (sedaj že izdana) sodba na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 2458/2009 z dne 27. 12. 2010 (v katero je sodišče vpogledalo v spisu pod opr. št. I U 752/2010), ki je postala pravnomočna 21. 1. 2011 (kar izhaja iz vpisnika Okrožnega sodišča v Ljubljani), s katero je Športno društvo A. tožnici pripoznalo lastninsko pravico na parc. št. 927/6 in 927/7. Citirana sodba je bila tudi že posredovana na Okrajno sodišče v Ljubljani, Zemljiško knjigo, saj je pri vl. št. 580, k.o. ..., vpisana plomba za vpis lastninske pravice za parc. št. 927/6 in 927/7 na tožnico. V postopku pred izdajo upravnega akta sicer citirana sodba še ni bila izdana, vendar pa je ob že v tožbi navedenem dejstvu o lastništvu citiranih zemljišč in navedbi o vloženi izbrisni tožbi sodišče glede na določbo 3. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10) sodbo kot dokaz k navedenim dejstvom v tožbi upoštevalo.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta, ne more rešiti spora, ker so v bistvenih točkah dejstva zmotno ali nepopolno ugotovljena, zaradi česar je na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo v 1. in 2. točki izreka ter zaradi vsebinske povezanosti še v 5. točki izreka ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, ki bo moral v ponovnem postopku upoštevati stališča te sodbe in hkrati tudi presoditi ugovore tožnice, ki se nanašajo na uveljavljane ovire za vračilo parc. št. 927/12 v naravi, pri čemer naj organ ustrezno dopolni ugotovitveni postopek ter glede na rezultat tako dopolnjenega ugotovitvenega postopka ponovno odloči. Sodišče pa pri tem še pripominja, da ni sledilo tožbenemu predlogu tožnice na odpravo celotne prvostopne odločbe, saj je bilo v preostalem delu odločeno o vračilu premoženja v obliki odškodnine in kot zavezanec določena Slovenska odškodninska družba d.d., prav tako pa tudi ni sledilo predlogu tožnice na odpravo drugostopne odločbe, saj z njo ni bilo vsebinsko odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice, z odpravo prvostopne odločbe v 1., 2. in 5. točki izreka pa je tudi drugostopna odločba v tem delu postala brezpredmetna.

Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu oziroma natančneje določbama 1. in 2. odstavka 3. člena tega pravilnika, po kateri se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 80 EUR, ob enakem načinu odločitve pa se tožniku, če pa je imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR.

Zahtevek stranke z interesom A.A. za povrnitev stroškov postopka pa je sodišče zavrnilo smiselno določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 ob upoštevanju njenega interesa pri odločitvi v obravnavani zadevi.