Jedro

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi listin v spisu, zlasti pogodbe namesto razlastitve z dne 05. 10. 1983 ter izpovedbe tožnice utemeljeno zaključilo, da je bil namen, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena, izpolnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 05. 10. 1983, sklenjene med M. P. kot pravno prednico tožnice A. K. in A. K. kot prodajalkama in O. L. M.-P. kot pravnim prednikom tožene stranke M.o. L. in se nanaša na prodajo parc. št. 51/3 njiva 123 m2 in parc. št. 52/2 travnik 4 m2, vpisani v vl. št. 303 k.o. X (točka I izreka) in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki v 15 dneh plačati pravdne stroške v znesku 1.496,89 EUR s pripadki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku 15 dnevnega roka dalje do plačila.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka in navedla, da je sodišče dejansko stanje napačno ugotovilo, ker se namen, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba namesto razlastitve, ni nikoli uresničil v tem smislu, da bi bile izgrajene dostopne ceste do individualnih hiš. Ta namen bi lahko uresničila samo tožena stranka kot investitor, pa tega nikoli ni storila. Posestnik navedenega zemljišča je pričel to zemljišče uporabljati kot svoje in ima na tem zemljišču tudi parkirišče za svoje potrebe. Tožeča stranka tudi ni prejela odškodnine oziroma kupnine, saj tožena stranka ni niti v tem niti v drugem postopku dokazala, da je to odškodnino plačala. Prav tako tožena stranka ni v nobenem postopku zatrjevala, da je izpolnila namen razlastitve oziroma prodaje zemljišča, česar niti ni mogla izpolniti, saj se je kot lastnica vpisala šele pred enim letom, ravnanja trenutnega posestnika pa ni mogoče šteti kot izpolnitev namena po prodajni pogodbi oziroma razlastitvi.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka navedla, da bi bile pravne posledice sklenjene pogodbe namesto razlastitve lahko vprašljive le v okviru določbe 26. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, ki ga je treba v tem primeru uporabiti kot lex specialis do določb ZOR. Tožnica kot razlastitvena zavezanka ni zahtevala razveljavitve pogodbe z utemeljitvijo, da tožena stranka kot razlastitvena upravičenka v dveh letih ni opravila niti pripravljalnih dejanj v skladu z namenom razlastitve. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP).

6. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, višje sodišče se v celoti strinja tudi z logičnimi in prepričljivimi razlogi, razvidnimi iz obrazložitve in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi listin v spisu, zlasti pogodbe namesto razlastitve z dne 05. 10. 1983 (priloga A3) ter izpovedbe tožnice utemeljeno zaključilo, da je bil namen, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena, izpolnjen. Zmotno je stališče pritožnice, da bi ta namen lahko izpolnila le tožena stranka kot investitor in da ga ni mogla, ker se je kot lastnica vpisala v zemljiško knjigo šele pred enim letom. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bila v skladu z določbami Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini kasnejša vknjižba lastninske pravice le deklaratorne narave (prim. tudi sodbo VS RS II Ips 477/2005 z dne 08. 11. 2007), zato trenutek vpisa lastninske v zemljiško knjigo ni pravno pomembno dejstvo. Tudi pritožbene navedbe o neplačani odškodnini oziroma kupnini so za ta postopek nerelevantne, saj tudi če bi bile resnične (kar pa iz podatkov spisa ne izhaja), ne bi mogle biti predmet tega postopka, ampak bi morala tožnica plačilo odškodnine ali kupnine zahtevati v drugem postopku.

7. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo propadla (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi o zadevi na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP).