Jedro

Pri tožnici je še naprej podana III. kategorija invalidnosti in je s priznanimi omejitvami zmožna za delo v polnem delovnem času, kot je bilo določeno z dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke. Ker pri njej ni prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi šlo za novo invalidnost, zahtevek za (odpravo odločb tožene stranke in) priznanje novih pravic na podlagi invalidnosti ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba toženca z dne 9. 6. 2010 in prvostopna odločba Območne enote toženca iz K. z dne 4. 2. 2010 in da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti oziroma najmanj v III. kategorijo invalidnosti in ji prizna pravico do dela v skrajšanem delovnem času 4 ure.

Zoper zavrnilno tožbo se pravočasno pritožuje tožnica po svojem pooblaščencu zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnici prizna pravice do I. kategorije invalidnosti oziroma invalidske upokojitve. Meni, da tožnica po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju izpolnjuje vse pogoje za invalidsko upokojitev, saj je iz obširne in temeljite medicinske dokumentacije jasno razvidno, da gre pri tožnici za hudo okvaro zdravja, ki ji onemogoča nadaljnjo opravljanje dela čistilke na Osnovni šoli v K.. Tožnica si je že pred leti, na podlagi odločbe toženke o III. kategoriji invalidnosti, prizadevala, da bi s strani delodajalca bila premeščena na drugo delo, vendar za tožnico ni na razpolago primernega in ustreznega delovnega mesta. Iz navedenega razloga in ker je pri tožnici prišlo do dodatnega poslabšanja zdravstvenega stanja je pričakovala vsaj priznanje II. kategorije invalidnosti z delom po 4 ure.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Predmetni socialni spor se nanaša na presojo pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženke z dne 9. 6. 2010, s katero se je zavrnila pritožba tožnice in delodajalca Osnovne šole K., zoper odločbo Območne enote K. z dne 4. 2. 2010, s katero je bila zavrnjena zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Iz dejanskega stanja kakor je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje in kakor izhaja tudi iz listin v prilogi sodnega spisa izhaja, da je toženka tožnico z odločbo z dne 7. 10. 2008 razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto brez dela na višini, s polnim delovnim časom od 28. 5. 2008 dalje. Navedena odločba je pravnomočna. Osebni zdravnik tožnice je dne 11. 12. 2009 podal predlog za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja, zaradi poslabšanja invalidnosti oziroma kontrolnega pregleda.

Sodišče prve stopnje je imelo v medicinski dokumentaciji, v mnenju invalidske komisije II. stopnje ter invalidske komisije I. stopnje, v dopolnilnem mnenju invalidske komisije II. stopnje z dne 16. 5. 2011 ter v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca psihiatra mag. V.F.R., ki ga je tudi ustno zaslišalo, zadostno podlago za ugotovljeno dejansko stanje, da pri tožnici ni prišlo, po ugotovljeni invalidnosti v letu 2008, do takšnih sprememb, da bi ji pripadale nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Tudi pritožbeno sodišče na podlagi navedene dokumentacije meni, da je pri tožnici še nadalje podana III. kategorija invalidnosti in da je s priznanimi omejitvami zmožna za delo v polnem delovnem času. Pri tožnici ni mogoče ugotoviti objektivnega poslabšanja zdravstvenega stanja gibal niti poslabšanja psihičnega stanja. Tožničine psihične sposobnosti povsem zadoščajo za sprejemanje navodil, ki jih dobi s strani svojih nadrejenih in razumevanja za njihovo izvajanje s sredstvi, ki jih potrebuje za svoje delo. Pri tožnici ne obstaja prava duševna bolezen iz spektra shizofrenije ali čustvene motnje s psihotičnim obeležjem, kar bi spremenilo njeno dojemanje realnosti.

Sodišče prve stopnje je že v svoji obrazložitvi (točka 19. obrazložitve izpodbijane sodbe) poudarilo, da bi tožničin delodajalec že po pravnomočni odločbi z dne 28. 5. 2008 moral tožnici zagotoviti pravico do premestitve v skladu z citirano odločbo.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo pravno podlago za odločitev v tem sporu, to je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), kjer je v 60. členu določeno, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Pogoji za pridobitev invalidske pokojnine so določeni v 67. členu citiranega zakona in teh pogojev tožnica ne izpolnjuje. Pri tožnici tudi ne gre za novo invalidnost, kakor je to določeno v 71. členu ZPIZ-1. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.