Jedro

Pravica do dodatka za delovno dobo je zakonska pravica delavca, glede katere velja določba 32. člena ZDR-1, ki določa neveljavnost določil pogodbe o zaposlitvi, če so ta v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenih z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca. V takem primeru se namesto določbe pogodbe o zaposlitvi neposredno uporabi določba zakona, kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta delodajalca. Ker gre za zakonsko pravico, se ji delavec ne more odpovedati, niti se stranki v pogodbi o zaposlitvi ne moreta dogovoriti, da mu pravica ne pripada. Zato je sodišče prve stopnje na ugovor tožene stranke zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo nepravilno zavrnilo. Dejstvo, da je bila osnovna plača tožnika višja, ne utemeljuje zaključka, da je bil vanjo vštet tudi dodatek za delovno dobo. Gre zgolj za osnovno plačo, v katero dodatek za delovno dobo ne more biti zajet. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi v I., II., III. in IV. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja terjatev tožnika do tožene stranke v višini 3.451,92 EUR (I. točka izreka) in da obstaja terjatev tožene stranke do tožnika v višini 3.720,00 EUR (II. točka izreka). Terjatev tožnika se pobota s terjatvijo tožene stranke do višine 3.451,92 EUR in se tožbeni zahtevek v celoti zavrne (III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik v delu odločitve, da ni upravičen do plačila dodatka za minulo delo, v odločitvi glede izvedbe pobota iz točke II. in III. izreka sodbe ter glede odločitve o stroških postopka iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku na plačilo dodatka za minulo delo, pri čemer naj ugotovi, da pobot ni zakonit, podrejeno predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je neutemeljen tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo dodatka za delovno dobo, ker naj bi bil ta že vključen v minimalno plačo. Kolektivna pogodba za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu Slovenije določa izhodiščne plače za posamezen tarifni razred tako, da delodajalec delavcu, ki je razporejen v določen tarifni razred, ne sme v pogodbi določiti plače, ki bi bila nižja od tarifnega minimuma iz kolektivne pogodbe, lahko pa določi višjo plačo, kot jo je tudi v konkretnem primeru. V konkretni zadevi sta se stranki dogovorili, da znaša osnovna pogodbena plača delavca 783,66 EUR, kar torej presega minimalne standarde iz kolektivne pogodbe. Glede na navedeno je jasno, da v znesek osnovne pogodbene plače 783,66 EUR ni bil vključen dodatek za delovno dobo, saj ta ne more biti vključen v osnovno plačo, ker gre za dodatek, ki delavcu pripada poleg osnovne plače na podlagi določil četrtega odstavka 127. in 129. člena ZDR-1. V konkretnem primeru ni bila v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena plača v višini 481,19 EUR, kot je izhodišče za tarifni razred dela, ki ga je opravljal tožnik, pri čemer bi bil v izplačano plačo 783,66 EUR vključen tudi dodatek za delovno dobo. Tožnik ni prejemal minimalne plače, ampak osnovno plačo v višini 783,66 EUR, na navedeno osnovno plačo pa je upravičen do vtoževanega dodatka.

Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev v II. in III. točki izpodbijane sodbe, saj izvedba pobota terjatve delavca z morebitno nasprotno terjatvijo delodajalca ni zakonsko dopustna. Iz 136. člena ZDR-1 jasno izhaja, da je pobot mogoč samo v primeru, ko po nastanku terjatve obstaja izrecno pisno soglasje delavca k pobotu posamezne terjatve delodajalca. Ker takšno soglasje ne obstaja, je jasno, da kakršenkoli pobot ni zakonit. Sodišče prve stopnje se do navedb tožnika v zvezi z nedopustnostjo pobota ni obrazloženo opredelilo, izpodbijana sodba je pomanjkljiva, kar onemogoča preizkus sodbe in je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja plačilo neizplačanih plač, dela regresa za letni dopust, dodatek za delovno dobo in neupravičene odtegljaje od plače. 7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke v višini 3.451,92 EUR in terjatev tožene stranke do tožnika v višini 3.720,00 EUR. Po pobotu terjatev je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da tožena stranka tožniku ni izplačala plače za mesec september, oktober in november 2013, da mu ni izplačala stroškov v zvezi z delom za navedene mesece, da mu ni izplačala sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013 ter da mu je neupravičeno odtegnila od plače znesek 362,00 EUR, zato je v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo. Glede zahtevka na izplačilo dodatka za delovno dobo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zahtevek neutemeljen, ker je bila plača v spornem obdobju tožniku obračunana pravilno in da je v plačo, ki je določena kot minimalna plača zajet tudi dodatek na delovno dobo.

8. Tožniku je bila v pogodbi o zaposlitvi določena bruto plača v višini 783,66 EUR. Iz obračuna plač tožnika za sporno obdobje ne izhaja, da bi bila delovna doba obračunana. Sodišče prve stopnje je sprejelo ugovor tožene stranke, da je v plačo, ki je določena kot minimalna plača zajet tudi dodatek za delovno dobo, zato je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

9. V 8. členu pogodbe o zaposlitvi je določeno, da znaša osnovna plača tožnika na delovnem mestu voznik (II. stopnja) na dan podpisa pogodbe 783,66 EUR. Delavec je upravičen tudi do dela plače za delovno uspešnost in do dodatkov v skladu s kolektivno pogodbo, ZDR in akti delodajalca, katerih osnova za njihov izračun je osnovna plača delavca za polni delovni čas (drugi odstavek 18. člena pogodbe o zaposlitvi). Definicija osnovne plače je v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS, št. 21/2013) umeščena v poglavje pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, pri čemer pa je minimalna plača za sporno obdobje urejena v Zakonu o minimalni plači (ZMinP, Ur. list RS, št. 13/2010 in naslednji) ter v Zakonu o določitvi minimalne plače (ZDMP, Ur. list RS, št. 114/2006 in naslednji), pri čemer pa so določila glede tega, kaj je minimalna plača, enaka.

10. Na podlagi določbe 129. člena ZDR-1 delavcu pripada dodatek za delovno dobo, pri čemer se njegova višina določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Pravica do dodatka za delovno dobo je torej zakonska pravica delavca, glede katere velja določba 32. člena ZDR-1, ki določa neveljavnost določil pogodbe o zaposlitvi, če so ta v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenih z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca. V takem primeru se namesto določbe pogodbe o zaposlitvi neposredno uporabi določba zakona, kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta delodajalca. Ker gre za zakonsko pravico, se ji delavec ne more odpovedati, niti se stranki v pogodbi o zaposlitvi ne moreta dogovoriti, da mu pravica ne pripada, saj se po določbi drugega odstavka 9. člena ZDR-1 lahko s pogodbo o zaposlitvi določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše od zakonskih. Zato je sodišče prve stopnje na ugovor tožene stranke zahtevek na plačilo dodatka za delovno dobo nepravilno zavrnilo. Dejstvo, da je bila osnovna plača tožnika višja, ne utemeljuje zaključka, da je bil vanjo vštet tudi dodatek za delovno dobo. Gre zgolj za osnovno plačo, v katero dodatek za delovno dobo ne more biti zajet. 11. Glede ugotavljanja nasprotne terjatve tožene stranke do tožnika ter izvedbe pobota vtoževane terjatve tožnika z nasprotno terjatvijo tožene stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljeno sklicevanje tožnika na 136. člen ZDR-1. Procesnega pobotnega ugovora, ki ga tožena stranka uveljavlja kot obrambno sredstvo zoper tožbo tožnika ni mogoče enačiti s pobotom, o katerem govori 136. člen ZDR-1. V skladu z drugim odstavkom 136. člena ZDR-1 delodajalec svoje terjatve do delavca ne sme pobotati s svojo obveznostjo brez delavčevega pisnega soglasja. Procesno pobotanje, ki ga ureja ZPP pa je poseben način uveljavljanja nasprotnega zahtevka v obrambne namene. Čeprav delodajalec svoje terjatve ne more sam pobotati, tako da bi delavcu izplačal dolgovane prejemke, zmanjšane za lastno terjatev, pa določba 136. člena ZDR-1 ni ovira, da delodajalec v sporu ne bi mogel uveljavljati pobotnega ugovora.

12. Pritožbeno sodišče je moralo razveljaviti celotno izpodbijano sodbo, saj tri členska sodba, s katero je odločeno o pobotnem ugovoru, predstavlja celoto in ni možno razveljaviti samo tistega dela, s katerim je sodišče ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke oziroma tožene stranke do tožnika.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaze v zvezi z vtoževano terjatvijo tožnika iz naslova dodatka za delovno dobo glede same višine, saj se sodišče prve stopnje glede na stališče, da tožniku dodatek za delovno dobo ne pripada ni opredelilo do višine dodatka.

15. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških pritožbenega postopka za končno odločbo.