Jedro

Tožnik je od tožene stranke prejel delovno knjižico, kar nedvomno pomeni, da se je mogel in moral zavedati, da je tožena stranka štela, da mu je prenehalo delovno razmerje. To pomeni, da bi moral v nadaljnjih 30-ih dneh od prenehanja delovnega razmerja (prejete in zaključene delovne knjižice) to izpodbijati pred sodiščem. Ker tega ni storil, se šteje, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo in njegov tožbeni zahtevek za plačilo plač po tem ne more biti utemeljen.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni: v prvem odstavku I. točke izreka tako, da je dolžna tožena stranka tožniku obračunati regres za letni dopust za 2009 v višini 277,08 EUR, od tega zneska obračunati pripadajoče davke in tožeči stranki izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje, do plačila.

Višji zahtevek za obračun in izplačilo regresa za letni dopust za 2009 (v višini 387,92 EUR) in za obračun in izplačilo regresa za letni dopust za 2010 v bruto znesku 734,15 EUR ter po obračunu davkov in plačilu neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse z roku 15 dni pod izvršbo, pa se zavrne.

V prvem odstavku II. točke izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika, da je tožena stranka dolžna za čas od 11. 6. 2009 do 4. 8. 2010 obračunati nadomestilo bruto plače v skupnem znesku 8.101,3 7 EUR in za izplačilo neto mesečnih zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi .

V IV. točki izreka tako, da je dolžan tožnik toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.112,52 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne, pritožba tožnika pa se zavrne v celoti in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za leto 2009 obračunati regres za letni dopust v bruto znesku 665,00 EUR, za tožnika plačati pripadajoče davke in mu izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila in regres za leto 2010 v bruto znesku 734,15 EUR ter tožniku po plačilu davkov izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti, da ne bo izvršbe. Kar je zahteval tožnik več iz naslova zakonitih zamudnih obresti za regres, to je plačilo obresti od neto zneska za 1. 7. 2009 in 1. 7. 2010, je zavrnilo (I. točka). V nadaljevanju je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 11. 6. 2009 do 4. 8. 2010 obračunati nadomestilo bruto plače v skupnem znesku 8.101,37 EUR, za tožnika plačati vse davke in prispevke, nato pa tožniku plačati mesečne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 15. dne v mesecu dalje do plačila, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe pod izvršbo. Kar je zahteval tožnik več, to je razliko v znesku 3.312,34 EUR s pp, je sodišče zavrnilo (II. točka). Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo stroškov nastanitve tožnika v skupnem znesku 2.828,57 EUR s pp (III. točka). Toženi stranki je naložilo v plačilo povrnitev stroškov postopka v višini 336,30 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča št. ..., sklic na št. …, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila pod izvršbo (IV. točka).

Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP, kršitev določil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter odmere stroškov postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani zavrnilni del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenem sodiščem. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik sicer ni podal odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 18. 6. 2009, kar je tožena stranka ves čas ugovarjala, sodišče pa je ugotovilo drugače. V zvezi s stroški nastanitve je sodišče štelo, da je zahtevek neutemeljen, ker naj bi za tožnika plačevala stanarino firma P.. d.o.o.. Sodba opr. št. I Pd 185/2009 je bila sicer res pravnomočna dne 19. 1. 2011, kot navaja sodišče. Tožnik je po prejemu pravnomočne sodbe I Pd 185/2009, vsekakor pa v roku, ki je določen v ZIZ za izvršitev sodbe, vložil pri naslovnem sodišču tožbo za izplačilo plač. Tožnik ni bil pasiven v zvezi z izvršitvijo sodbe opr. št. I Pd 185/2009, ki se je nanašala na reintegracijo, saj je zoper toženo stranko pred pristojnim organom podal kazensko ovadbo. Z navedenim ravnanjem tožnik meni, da je zahteval izvršitev pravnomočne sodbe, ki jo je tožena stranka zavračala iz razloga, ker naj bi tožnik dne 18. 6. 2009 podal enostransko odpoved pogodbe o zaposlitvi – delovnega razmerja. V zvezi s povračilom stroškov bivanja, je sodišče napačno ugotovilo, da tožena stranka za tožnika ni poravnavala stroške bivanja. V zadevi opr. št. I Pd 1338/2009 je sodišče že odločalo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške nastanitve. Sedmi člen pogodbe o zaposlitvi namreč določa, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške malice, samskega doma (stroške nastanitve in tudi druge dodatke). Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo v delu, v katerem je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožnika v celoti kot neutemeljen oziroma, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter odloči o stroških pritožbenega postopka. Navaja, da je sodba sodišča prve stopnje nepravilna in nezakonita, pri čemer je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in posledično nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe (točka 6 obrazložitve) pravilno ugotovilo, da je bila v postopku opr. št. I Pd 689/2009 nesporno ugotovljeno, da je bila tožniku dne 10. 6. 2009 zaključena delovna knjižica, kot je razvidno iz zapisnika o zaslišanju z dne 2. 9. 2009 v navedenem spisu. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo (točka 8 obrazložitve), da je v tem postopku pomembna ugotovitev, ali je tožnik dne 18. 6. 2009 podal odpoved pogodbe o zaposlitvi ali pa je tega dne le prevzel delovno knjižico kot sam zatrjuje. Sodišče je res izvedlo obširen dokazni postopek, vendar sodba glede tega razlogov sploh ne vsebuje. Sodišče pojasnjuje, da je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik sicer podpisal izjavo z dne 18. 6. 2009, vendar pa je pri tem mislil, da podpisuje prevzem delovne knjižice, ne pa da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa naj bi izjavo očitno razumela kot odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je kot datum prenehanja delovnega razmerja štela 10. 6. 2009. Sodišče v obrazložitvi navaja le še svojo ugotovitev, da izjave z dne 18. 6. 2009 ni mogoče šteti kot odpoved pogodbe o zaposlitvi ter da takšne odpovedi s strani tožnika ni bilo. Sodišče prve stopnje ne navaja nikakršnih konkretnih razlogov za takšno ugotovitev (ocene dokazov v smislu določila 8. člena ZPP), zato ima sodba bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev sodišča, da izjava z dne 18. 6. 2009 ne predstavlja odpovedi, je pravno zmotna. Tožena stranka je predložila vse dokaze, da je tožnik dne 18. 6. 2009 v resnici podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar mu je delovno razmerje prenehalo, s tem pa je odpadla tudi podlaga za vtoževane predmetne denarne terjatve. Tožnika je ves čas zastopal isti pooblaščenec, ki je v pripravljalni vlogi tudi navedel, da je tožniku prenehalo delovno razmerje 10. 6. 2009 (zatrjevano dejstvo) in je posledično razširil svoj tožbeni zahtevek na plačilo plač le do navedenega datuma. Če bi tožnik menil, da do prenehanja delovnega razmerja iz kateregakoli razloga ni prišlo, bi moral uveljavljati pravno varstvo skladno z določili ZDR, česar pa seveda ni storil, saj je na svojo željo podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik pri toženi stranki ni želel več delati, kar je rezultiralo v njegovi odpovedi, to pa izhaja tudi iz dejstva, ker je tožniku za stanovanje plačevalo v nadaljevanju drugo gradbeno podjetje (P. d.o.o.), za kar sicer ne bi obstajal nikakršen utemeljen oziroma racionalen razlog. Tožena stranka je predložila dokaz o zaslišanju tožnika v predkazenskem postopku opr. št. I Kpd 11988/2011 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani dne 22. 4. 2011, iz katerega jasno izhaja popolno sprenevedanje tožnika o dejstvih in okoliščinah glede podpisa izjave – odpovedi z dne 18. 6. 2009. Takšnemu postopanju ni mogoče dati pravnega varstva.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da če tožnik ni uveljavljal reintegracije ne le v roku, ki ga določa 231. člen ZIZ, ni zahteval tudi prisilne izvršitve pravnomočne sodbe, niti tožene stranke sploh ni pozval k izvršitvi navedene sodbe, potem je to pravico izgubil, oziroma nima več pravne podlage za njeno uveljavljanje. Glede stroškov bivanja oziroma samskega doma navaja, da gre v tem delu za dokazno breme tožnika. Tožnik ni upravičen do povračila nekih stroškov, ki jih nikoli ni plačal, iz izpovedi priče M.O. (lastnika in direktorja družbe P. d.o.o.) pa izhaja, da tožniku nič več ne dolguje, kot je sicer tožnik zatrjeval. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem je ugotovilo, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in se je sodišče opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze, je pa pri tem zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z zaslišanjem prič H.S., M.O., tožnika in zastopnika tožene stranke Š.K., delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo plače in regresov za letni dopust, pri čemer pa je zavrnilo zahtevek za plačilo stroškov nastanitve tožnika v samskem domu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik uspel v predhodnem sodnem postopku, ki je bil voden pod opr. št. I Pd 185/2009, kjer je sodišče ugotovilo, da mu je tožena stranka nezakonito podala odpoved pogodbe o zaposlitvi ter je tožniku ugodilo tudi z zahtevkom za reintegracijo in reparacijo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, navedeno sodbo je potrdilo Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 749/2009 z dne 3. 12. 2009. Sodba sodišča je postala dne 19. 1. 2010 pravnomočna in izvršljiva dne 4. 2. 2010. V nadaljevanju sodnega postopka je tožena stranka pripoznala tožbene zahtevke za plačilo plače za čas od 1. 1. 2009 do 10. 6. 2009. Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku kot nesporno med strankama ugotovilo, da je bila tožniku dne 10. 6. 2009 zaključena delovna knjižica, kar je vse razvidno iz zapisnika o zaslišanju z dne 2. 9. 2009 v citiranem spisu. V nadaljevanju sodišče obrazloži svojo odločitev, da je tožena stranka štela, da je tožnik podal enostransko odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 18. 6. 2009 in da ni dolžna izvršiti pravnomočne odločbe v tem delu glede reintegracije in plačila plač po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče tudi jasno navede, da je tožnik podal izjavo dne 18. 6. 2009 (priloga B 2

), v kateri je zapisano, da izjavlja, da je na svojo željo dal odpoved pri toženi stranki in da potrjuje prevzem delovne knjižice. Sodišče tudi pravilno navede, da je za odločitev v tem sporu pomembna ugotovitev, ali je tožnik z izjavo dne 18. 6. 2009 podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, ali pa je tega dne le prevzel delovno knjižico kot sam zatrjuje. Sodišče je dejansko izvedlo obširen dokazni postopek, pri čemer pa pritožbeno sodišče navaja, da je za odločitev v predmetni zadevi relevantno le dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo kot nesporno, da je bila tožniku dne 10. 6. 2009 zaključena delovna knjižica, ki jo je tudi prejel dne 18. 6. 2009, pri čemer je tudi takrat podpisal izjavo, da potrjuje, da je prevzel delovno knjižico. Prejem zaključene delovne knjižice je nedvomno podatek, ko je vsakemu zaposlenemu delavcu jasno, da več ni v delovnem razmerju pri delodajalcu, torej mora varovati svoje pravice v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja.

Glede na navedeno je v nadaljevanju sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo, da Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) v 204. členu ureja uveljavljanje pravic pri delodajalcu in sodno varstvo in v tretjem odstavku določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca, lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim sodiščem. Tožnik je prejel delovno knjižico, kar nedvomno pomeni, da se je mogel in moral zavedati, da je tožena stranka štela, da mu je prenehalo delovno razmerje, torej bi moral v nadaljnjih 30-ih dneh prenehanja delovnega razmerja (prejete in zaključene delovne knjižice) to izpodbijati pred sodiščem. Poudariti je tudi, da je tožnik ves čas postopka imel tudi pravnega pooblaščenca – odvetnika, ki je moral skrbeti za njegove pravice, pri čemer je sodišče tudi ugotovilo, da je tožnik neprestano razširjal tožbe glede izplačila plače. Tako ni pomembno navajanje sodišča, da tožnik vodi spor zoper toženo stranko zaradi očitanega kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 2. točki prvega odstavka 252. člena Kazenskega zakonika, kar naj bi zakoniti zastopnik tožene stranke storil tako, da je tožniku predložil tipkano izjavo v podpis, rekoč, da s podpisom na njej potrjuje le prevzem delovne knjižice, ne pa sporazumnega prenehanja delovnega razmerja. Tako je nepomembno navajanje tožnika, da izjave ni prebral in da ni vedel, kaj pomeni odpoved pogodbe o zaposlitvi, sicer tega ne bi nikoli podpisal. Ker tožnik v individualnem delovnem sporu ni izpodbijal prenehanja delovnega razmerja, ki mu je prenehalo z zaključkom delovne knjižice, je tožniku ob pravilni uporabi materialnega prava prenehalo delovno razmerje dne 10. 6. 2009. Tožniku terjatve iz delovnega razmerja iz naslova plače, regresa za letni dopust, stroški nastanitve v samskem domu po prenehanju delovnega razmerja ne pripadajo.

Glede na to, da je tožniku prenehalo delovno razmerje dne 10. 6. 2009, mu za leto 2009 pripada na podlagi določil 162. člena ZDR pravica do sorazmernega dela dopusta in posledično navedenemu pravica na podlagi 131. člena ZDR do delnega regresa, kot to določa četrti odstavek 131. člena ZDR. Celotni regres za leto 2009 je znašal bruto 655,00 EUR, torej pripada tožniku za delovno razmerje do prenehanja 10. 6. 2009 bruto 277,08 EUR, tako da mu je tožena stranka dolžna plačati od tega zneska pripadajoče davke in mu izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe tako tožnika kot tožene stranke ne odgovarja, ker so za rešitev zadeve nerelevantne.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje uspel le z neznatnim delom tožbenega zahtevka, kar pomeni, da mora povrniti toženi stranki stroške postopka, ki jih je sicer sodišče odmerilo v višini 477,10 EUR, nagrado za narok v višini 440,40 EUR, 20,00 EUR za materialne stroške in 20 % DDV na odvetniške storitve, kar skupaj znaša 1.124,52 EUR, pri čemer sam krije svoje stroške.

Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa ni priglasila stroškov pritožbe in stroškov odgovora na pritožbo.