Jedro

Zemljiškoknjižni izpisek, ki je sicer izdan po izdaji upravne odločbe, izkazuje pa dejansko stanje, ki je obstojalo že ob izdaji odločbe, ni nov dokaz v smislu 1. točke 249. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora z dne 5.1.1993 odpravi.

Obrazložitev

Iz upravnih spisov izhaja, da je Občinski komite za urbanizem, gradbene zadeve, komunalno in stanovanjsko gospodarstvo občine izdal investitorici lokacijsko dovoljenje z dne 22.12.1986, s katerim ji je dovolil postavitev protihrupne ograje na parc. št. 1011/1 s tem, da je pod točko 2 izreka navedel, da to lokacijsko dovoljenje ne velja za postavitev ograje na delu severne posestne meje tangiranega zemljišča od severozahodnega vogala stanovanjske hiše investitorice do severovzhodnega vogala zemljišča parc. št. 1006/3, v dolžini cca 3,50 m. Investitorica je 19.7.1988 vložila predlog za obnovo postopka, želi, da se ji dovoli postavitev protihrupne ograje tudi na mestu, na katerem ji s točko 2 lokacijskega dovoljenja ni bilo dovoljeno. Kot obnovitveni razlog uveljavlja nove dokaze, to sta izpiska iz zemljiške knjige z dne 23.6.1988, iz katerih naj bi izhajalo, da parc. št. 1008/1 do 1008/3 in 1009/1 do 1009/6 niso bile na dan izdaje lokacijskega dovoljenja v solasti tožnika. Prvostopni organ je z odločbo z dne 31.3.1992 ugodil obnovi pod točko 2 izreka lokacijskega dovoljenja in dovolil lokacijo za postavitev protihrupne ograje z vrati, ob celi posestni meji parc. št. 1011/1. Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, vendar je tožena stranka njegovo pritožbo z odločbo z dne 5.1.1993 zavrnila kot neutemeljeno. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da obstoji obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku, saj je to, da tožnik in solastniki v času izdaje predmetne odločbe niso bili solastniki zemljišč parc. št. 1008/1 do 1008/3 in 1009/1 do 1009/6 novo dejstvo, za katero se v času izdaje te odločbe ni vedelo.

Tožnik je 12.2.1993 vložil tožbo, v kateri navaja, da ni sporno, da on in ostali solastniki v času izdaje prvostopne odločbe niso bili lastniki zemljišč parc. št. 1008/1 do 1008/3 in 1009/1 do 1009/6, ampak je imela na njih pravico uporabe "Soseska" in občina, in da bi to dejstvo moralo biti investitorki znano že ob izdaji prve odločbe in bi ga morala že takrat uveljavljati. Meni, da če tega ni storila, je to opustila po svoji krivdi, predlog pa je vložila tudi po preteku subjektivnega zakonskega roka. Dalje ponavlja svoje stališče, da bodo vrata ovirala promet. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi.

Investitorica pa kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je predlog za obnovo vložila pravočasno in da je vprašanje, če je tožnik aktivno legitimiran do tožbe glede na ugotovitev, da v času izdaje prvostopne odločbe ni bil lastnik zemljišč parc. št. 1008/1 do 1008/3 in 1009/1 do 1009/6, ampak sta imeli na njih pravico uporabe "Soseska" in občina.

Tožba je utemeljena.

Tožnik je po vložitvi tožbe umrl, zato je v upravni spor vstopil njegov sin, eden od dedičev.

Sodišče ugotavlja, da je bil predlog za obnovo postopka vložen pravočasno. Izpiska iz zemljiške knjige, ki sta predlagana kot nov dokaz, sta z dne 23.6.1988, predlog pa je bil vložen 19.7.1988, torej v 30 dnevnem roku.

Iz lokacijskega dovoljenja z dne 22.12.1986, s katerim v izreku pod točko 2 investitorici ni bilo dovoljeno postaviti ograje v dolžini cca 3,50 m od vogala zemljišča parc. št. 1006/3, izhaja, da je taka odločitev bila sprejeta, ker je bilo ugotovljeno, da je zahodni del zemljišča parc. št. 1011/1 (kjer naj bi tudi bila postavljena ograja) obremenjen s služnostjo poti v korist zemljišč parc. št. 1009/1, 1009/2, 1009/3, 1009/5, 1009/6, 1007/1, 1007/2, 1006/1, 1006/2 in 1006/3, dr. F.K. in solastnikov. V odločbi z dne 31.3.1992, s katero je bila dovoljena obnova lokacijskega dovoljenja pod točko 2 z dne 22.11.1986, pa se ugotavlja, da so zemljišča parc. št. 1008/1 do 1008/3 in 1009/1 do 1009/6 v družbeni lastnini, ter da njihovi upravljalci ne nasprotujejo postavitvi ograje. Služeče zemljišče pa je še vedno obremenjeno s služnostjo tudi v korist zemljišč parc. št. 1006/1 in 1006/2, ki so v lasti tožnika in solastnikov in parc.št. 1010, vendar pa da je na te parcele možen dostop iz druge strani.

Po 1. točki 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku se postopek obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase, ali v zvezi z že izvedenimi dokazi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. V danem primeru se kot obnovitveni razlog uveljavlja nov dokaz, to sta zemljiškoknjižna izpiska z dne 23.6.1988, iz katerih izhaja, da so zemljišča parc. št. 1008/1 do 1008/3 družbena lastnina, na katerih ima pravico uporabe "Soseska", podjetje za urejanje stavbnih zemljišč, parc. št. 1009/1 do 1009/6 pa prav tako v družbeni lasti, na katerih ima pravico uporabe občina. Zemljiškoknjižna izpiska sta sicer res bila izdana po izdaji lokacijskega dovoljenja z dne 22.12.1986, vendar pa potrjujeta dejstvo, ki je že obstojalo ob izdaji lokacijskega dovoljenja, vknjižba družbene lastnine je bila opravljena znatno pred izdajo lokacijskega dovoljenja. To dejstvo je bilo vpisano v javno knjigo, v katero ima vsakdo pravico vpogleda, zato sodišče meni, da predložena izpiska iz zemljiške knjige ni mogoče šteti za nov dokaz v smislu 1. točke 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Razen tega pa je parc. št. 1011/1 še vedno ostala obremenjena s služnostno pravico v korist zemljišča v lasti tožnika, kot ugotavljata upravna organa, tožnik pa ni dal soglasja za postavitev ograje oziroma vrat do parc. št. 1006/3. Ugotavljanje ali je služnost potrebna ali ne, pa ni v pristojnosti upravnega organa.

Glede na ugotovitev, da obnovitveni razlog ni podan, se sodišče z ostalimi tožbenimi navedbami ni ukvarjalo.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih odpravilo. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).