Jedro

Pritožnik izvorne države ni zapustil zaradi diskriminacije na podlagi svoje narodnosti, ampak zaradi želje po izboljšanju ekonomskega stanja, zato njegovih navedb ni mogoče povezati z utemeljenim strahom pred preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke, št. 2142-435/2023/5 (1222-16) z dne 8. 3. 2023, s katero je zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod. Hkrati je odločila, da če ne bo zapustil območja Republike Slovenije, držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da sta podana razloga za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države (61. člen tega zakona). Glede obstoja teh razlogov se je na podlagi 71. člena ZUS-1 sklicevalo na utemeljitev v odločbi toženke. Pojasnilo je, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo, saj je izvorno državo zapustil zaradi slabih ekonomskih razmer oziroma želje po izboljšanju življenjskih razmer, rekoč, da so njegove težave v 90 % ekonomske in v 10 % družinske narave. Tudi glede tožnikovih izjav o medvrstniškem nasilju zaradi uporabe berberskega jezika v času šolanja, zaključenega v letu 2019, je pritrdilo toženki, da jih ni mogoče povezovati z utemeljenih strahom pred preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Ugotovilo je tudi, da tožnik v postopku ni zatrjeval, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ne bi bila varna izvorna država, zato je toženka pravilno zavrnila njegovo prošnjo kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. 3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je med razlogi za mednarodno zaščito navajal tudi diskriminacijo Berberov s strani Arabcev na podlagi narodnosti (včasih je doživljal rasizem), zato ne drži, da njegovih navedb ne gre povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja. Meni, da bi bilo zato treba njegovo prošnjo obravnavati v rednem postopku, saj ne gre za dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Trdi, da iz navedenega razloga Maroka tudi ni mogoče avtomatično šteti za varno izvorno državo zanj, čeprav jo Slovenija na splošno šteje za varno. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožnikovi tožbi ugodi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po 20. členu ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. 7. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

8. Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik pravni presoji sodišča prve stopnje, da je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, vsebinsko ne oporeka.

10. Glede pritožbene navedbe, da je pritožnik navajal tudi diskriminacijo na podlagi berberske narodnosti, ki je lahko razlog za mednarodno zaščito, pa Vrhovno sodišče poudarja, da iz pritožnikovih izjav na glavni obravnavi, ki jih je v sodbi povzelo sodišče prve stopnje, izhaja, da zatrjevano diskriminacijo lahko tolerira, zanj je neodpravljiva le ekonomska stiska. Izpovedal je, da iz Maroka ne bi odšel, če bi bil finančno preskrbljen, iz česar izhaja, da pritožnik izvorne države ni zapustil zaradi diskriminacije na podlagi svoje narodnosti, ampak zaradi želje po izboljšanju ekonomskega stanja. Vrhovno sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da pritožnikovih navedb ni mogoče povezati z utemeljenim strahom pred preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da Maroka ni mogoče šteti za zanj varno izvorno državo, ker naj bi navajal enega od zakonsko določenih razlogov preganjanja. Zavrnitev prošnje kot očitno utemeljene na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1, je namreč samostojen, alternativno določen razlog za zavrnitev prošnje kot očitno utemeljene.

12. Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).