Jedro

Toženka je zavrnila tožnikovo vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, ker naj ne bi izkazal zadostnih sredstev za preživljanje. Odločitev je utemeljila zgolj na ugotovitvi, da prilivi iz naslova poslovodenja njegove družbe niso bili izvedeni redno-mesečno. Pogoja, da bi morali biti prilivi izplačani mesečno pa niti ZTuj-2, niti Pravilnik o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje ne določata, zato je toženka nepravilno uporabila materialno pravo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Koper št. 214-2363/2013-16 z dne 18. 3. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 259,86 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od dokončnosti te odločbe (2. točka izreka). Ugotovila je še, da posebni stroški v postopku niso nastali (3. točka izreka).

V obrazložitvi navaja, da je tožnik 25. 11. 2013 vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela na podlagi 37. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Z vpogledom v ustrezne evidence je ugotovila, da se tožnik ne nahaja v policijskih evidencah in Schengenskem informacijskem sistemu, da ima urejeno zavarovanje do 17. 11. 2014, da ima izdano osebno delovno dovoljenje z veljavnostjo od 18. 11. 2011 do 17. 11. 2014, da je v poslovnem registru Slovenije od 26. 9. 2011 vpisan pri registrskem organu kot direktor poslovnega subjekta A., d.o.o. s 100% deležem osnovnega vložka v enoosebni družbi in da zoper tožnika ni vložen obtožni predlog, izdana obsodilna sodba in ni uvedena preiskava. Na podlagi podatkov Davčnega urada Koper je ugotovila, da ima tožnikova družba A. d.o.o. poravnane vse evidentirane davke in prispevke, ki jim je potekel rok plačila.

Iz izpisa prometa na osebnem računu, ki ga je predložil tožnik, je ugotovila, da je bilo 28. 11. 2013 tožniku nakazano izplačilo za poslovodenje za avgust, september in oktober 2013 v skupnem znesku 1.331,40 EUR. Iz bančnega izpisa prometa družbe za mesec oktober in december ni razvidno, da bi bilo nakazano izplačilo za poslovodenje tožniku. Glede na to, da je bila vloga za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje vložena 25. 11. 2013 in so bila nakazila preteklih treh plač na transakcijski račun izvedena 28. 11. 2013, za mesec december pa ni bilo izvedenega nakazila za poslovodenje, tožnik ne izkazuje zadostnih sredstev za preživljanje, kot to določa tretji odstavek 22. člena ZTuj-2, in sicer mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji (265,22 EUR). Pri načinu ugotavljanja sredstev se sklicuje na določbe Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje (v nadaljevanju Pravilnik).

S temi ugotovitvami je toženka seznanila tožnika, ki je v odgovoru potrdil, da si izplačila za poslovodenje ni redno izplačeval, kljub temu pa je imela njegova družba dovolj sredstev na računu. Navedel je, da je družba začela s poslovanjem januarja 2013, na podlagi prvih prilivov v mesecu februarju si je nakazal za poslovodenje za prve tri mesece, maja si je nakazal še 1.500,00 EUR potnih stroškov in stroškov prehrane za obdobje od prvega do četrtega meseca 2013, junija 2013 pa si je nakazal za poslovodenje znesek 443,80 EUR. V mesecu juliju ni bilo izplačil, avgusta si je izplačal znesek v višini 255,00 EUR za potne stroške in prehrano za obdobje od petega do sedmega meseca 2013. Septembra ni bilo izplačila za poslovodenje, novembra pa si je nakazal izplačilo za mesece avgust, september in oktober 2013. Decembra ni bilo izplačila, a si je pa na podlagi posojilne pogodbe, ki jo je sklenil s svojo navedeno družbo, od nje izposodil 1.500,00 EUR za plačilo davkov in za preživetje. Januarja 2014 je bilo izvršeno izplačilo za poslovodenje za november in december 2013, februarja pa za mesec januar 2014. Toženka ugotavlja, da tožnikov odgovor pritrjuje ugotovitvi, da prilivi iz naslova vodenja enoosebne družbe niso bili izvedeni mesečno, kot to določa sklenjena Pogodba o poslovodenju.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka zmotno ugotovila dejansko stanje v zvezi z izpolnjevanjem pogoja zadostnih sredstev za preživljanje. Navaja, da bi morala toženka pri odločanju upoštevati tudi mesec, v katerem je vložil prošnjo, hkrati pa bi morala glede na čas odločanja ugotavljati tudi plačilo za opravljeno delo na podlagi pogodbe o poslovanju za mesec, v katerem je toženka odločala o vlogi. Glede na dejstvo, da je tožnik lastnik 100% poslovnega deleža v družbi A. d.o.o. pa bi morala tudi za navedeno družbo ugotavljati prihodke za zadnje tri mesece pred vložitvijo prošnje oziroma pred odločanjem o prošnji. Teh dejstev toženka ni ugotavljala. Tožnika tudi ni pozvala, naj dostavi dokazila o prejetem plačilu plače v mesecu odločanja o prošnji oziroma da glede enoosebne družbe dostavi dokazila o prometu na njenem transakcijskem računu za zadnje tri mesece pred odločanjem o prošnji. Dodaja, da si je plačo za mesec februar nakazal 18. 3. 2014 in sicer v višini, ki zadostuje za njegovo preživetje. Glede na določilo Pogodbe o poslovodenju, iz katerega izhaja, da tožnik prejema plačo za delo do 20. v mesecu za pretekli mesec, bi morala toženka tožnika pozvati na predložitev dokazil o izvršenem izplačilu plače v mesecu odločanja. Da bi moral biti izpolnjen pogoj plačila plače za vsak mesec posebej, Pravilnik ne določa. Dodaja še, da je prejel plačo za mesec marec že 11. aprila 2014, redna plačila plače pa prejema tudi sedaj. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži, naj v roku 30 dni odloči o tožnikovi vlogi tako, da mu podaljša dovoljenje za začasno prebivanje, drugače bo ta sodba nadomestila odločbo. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Tretji odstavek 33. člena ZTuj-2 določa, da mora imeti tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji.

V zadevi je sporna ugotovitev toženke, na kateri izpodbijana odločba temelji, da tožnik ni izkazal zadostnih sredstev za preživljanje v času prebivanja v državi, saj nakazila iz naslova vodenja enoosebne družbe niso bila nakazana mesečno, kot to določa Pogodba o poslovodenju, ki sta jo sklenila tožnik in družba A. d.o.o., katere lastnik je.

Tretji odstavek 33. člena ZTuj-2 določa tudi, s katerimi dokazi lahko tujec dokazuje izpolnjevanje zadostnih sredstev za preživljanje, in sicer s sredstvi, ki si jih zagotavlja sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, z dohodki iz premoženja, z dohodki iz kapitala in iz drugih virov ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati, s pogodbo, s katero tujcu druga fizična ali pravna oseba izplačuje določen znesek za preživljanje ali na kakršenkoli drug način. Način ugotavljanja izpolnjevanja zadostnih sredstev za preživljanje pa pooblastilu iz osmega odstavka 55. člena ZTuj-2 pa je predpisan s Pravilnikom.

Prvi odstavek 2. člena Pravilnika določa, da tujec, ki je v Republiki Sloveniji že zaposlen, izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje s plačo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, plačo, nadomestilom plače, povračilom stroškov v zvezi z delom, bonitetami in regresom za letni dopust. Plačo, nadomestilo plače, povračilo stroškov v zvezi z delom izkaže s plačilnimi listinami za pretekle tri mesece in za mesec, v katerem se vlaga prošnja oziroma mesecem odločanja pristojnega organa o prošnji. Po šestem odstavku 3. člena Pravilnika se za tujca, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravlja dejavnost kot poklic ter dobiček ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje z dohodki, prejetimi v preteklih treh mesecih in v mesecu, v katerem se vlaga prošnja oziroma mesecu odločanja pristojnega organa o prošnji.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik v postopku dokazoval, da kljub temu, da tožnikova družba A. d.o.o. tožniku izplačil za poslovodenje ni redno izplačevala, je imela na računu dovolj sredstev. Navajal in dokazoval je, da je družba začela s poslovanjem januarja 2013. Na podlagi prvih prilivov je meseca februarja 2013 tožniku nakazala za poslovodenje za prve tri mesece. Maja 2013 mu je nakazala 1.500,00 EUR za potne stroške in prehrano od januarja do aprila 2013, junija 2013 pa mu je nakazala 433,80 EUR za poslovodenje. V mesecu juniju ni bilo izplačil, avgusta pa mu je izplačala 255,00 EUR za potne stroške in prehrano od maja do julija 2013. Za poslovodenje v mesecu avgustu, septembru in oktobru 2013 je bilo izvedeno plačilo v mesecu novembru 2013 v višini 1331,40 EUR. Nadalje je dokazoval, da si je od navedene družbe v mesecu januarju izposodil 1500,00 EUR, januarja 2014 je prejel izplačilo za poslovodenje za meseca november 2013 in december 2013, februarja 2014 pa za mesec februar 2014. Toženka se v izpodbijani odločbi do teh navedb in dokazov ni opredelila, kljub temu, da so v tretjem odstavku 33. člena ZTuj-2 izrecno navedeni med dokazi, s katerimi se dokazuje izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje. Zakon v navedeni določbi celo določa, da se navedeni pogoj lahko dokazuje tudi na kakršnikoli drug način. To celo pomeni, da tujec pri dokazovanju pogoja razpolaganja z zadostnimi sredstvi za preživljanje v času bivanja v Sloveniji ni omejen zgolj na načine, ki izhajajo iz Pravilnika, saj Pravilnik kot podzakonski predpis ne more krčiti pravic, ki izhajajo iz zakona.

Kot rečeno, je toženka odločitev utemeljila zgolj na ugotovitvi, da prilivi iz naslova poslovodenja njegove družbe niso bili izvedeni redno-mesečno. Pogoja, da bi morali biti prilivi izplačani mesečno, pa niti zakon, niti Pravilnik ne določata. Toženka je zato materialno pravo nepravilno uporabila. Zakaj prilivi, ki jih je tožnik oziroma njegova družba prejela, ne dokazujejo razpolaganja z zadostnimi sredstvi za preživljanje, pa, kot rečeno, iz izpodbijane odločbe ne izhaja.

Poleg tega Pravilnik v prvem odstavku 2. člena izrecno določa, da se izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje pri tujcu, ki je v Republiki Sloveniji že zaposlen, dokazuje tudi s plačo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. V zadevi ni sporno, da je tožnik na podlagi Pogodbe o poslovodenju, ki jo je sklenil s svojo družbo A. d.o.o., upravičen do plače, ki presega znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. Tudi tega dokaza toženka ni presodila.

Glede na navedeno izpodbijane odločbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka. Sodišče je zato na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka materialno pravo pravilno uporabiti, se opredeliti do vseh dokazov, s katerimi tožnik dokazuje izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje ter o zadevi ponovno odločiti. Tožnik je sicer predlagal, naj sodišče toženki naloži, da v roku 30 dni odloči o tožnikovi vlogi tako, da se ji ugodi, sicer bo sodba nadomestila odločbo, vendar sodišče za takšno odločitev nima ne dejanske, ne pravne podlage.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik) v višini 285 EUR. Ker pa je v tožbi priglasil nagrado za postopek (183,30 EUR), pavšalni strošek za listine (10 EUR) in pavšalni znesek za plačilo PTT storitev (20 EUR) in 22% DDV v skupni višini 259,86 EUR, mu je sodišče priznalo stroške v tej višini, saj bi v nasprotnem primeru odločilo preko zahtevka. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).