Jedro

Ker je tožnik v tem postopku ves čas zanikal, da bi bil seznanjen s toženkinim odstopom od pogodbe, in torej dejstvo odstopa ni bilo neprerekano oziroma priznano, bi sodišče obstoj ključnega dejstva lahko ugotovilo le z izvedbo predlaganih dokazov (z zaslišanjem tožnika in priče G.) ter njihovo oceno skladno z 8. členom ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 160041/2012 z dne 24. 10. 2012 v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek na plačilo zneska 11.088,00 EUR s pripadki zavrnilo. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 1.060,05 EUR.

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, s predlogom, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot bistveno izpostavlja, da sodišče odločilnega dejstva glede odstopa od pogodbe ni ugotovilo z dokaznim standardom, ki velja za pravdni postopek. Tožeča stranka je ves čas prerekala, da bi tožena stranka odstopila od pogodbe. Tožena o nasprotnem ni predložila nobenega dokaza, kljub temu da bi od pogodbe morala odstopiti pisno (8. člen pogodbe). Toženka je svoje navedbe o domnevnem odstopu tudi spreminjala, na kar je tožeča stranka na naroku 8. 1. 2014 opozorila. Če bi toženka 12. 6. 2012 res odstopila od pogodbe, bi bila nadaljnja komunikacija v zvezi z odstopom nesmiselna. Zgrešeno je stališče sodišča, da odsotnost pisne izjave o odstopu ne pomeni, da do odstopa ni prišlo. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se izpodbijane sodbe v zvezi z odločilnim dejstvom, ali je toženka od pogodbe odstopila, ne da preizkusiti. Ravnanje tožene stranke je bilo samovoljno, saj bi morala sodno zahtevati izročitev predmeta leasinga in je nično pogodbeno določilo, da ima leasingodajalec pravico opraviti vsa dejanja za vzpostavitev posesti nad predmetom leasinga. Še manj je bila toženka upravičena protipravno odvzeti stvari tožeče stranke, ki sploh niso bile predmet leasing pogodbe, in jih protipravno zadrževati. Ne drži, da tožeča stranka ni zatrjevala okoliščin, zaradi katerih je morala stroje najeti do 14. 8. 2012. Zatrjevala je namreč, da je morala to storiti zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke za čas, ko so ji bile njene lastne stvari odvzete. Zgrešeno je stališče sodišča, da bi morala tožeča stranka pojasniti in dokazati dejansko potrebo, da stvari najame drugje. Pravica rabe je eno izmed temeljnih upravičenj, ki izvirajo iz lastninske pravice. Tožena stranka je ravnala protipravno, zato bi morala tožeči povrniti nastalo škodo. To je izkazala na podlagi predloženih pogodb za plačilo najetih strojev, za kar se je njeno premoženje zmanjšalo. Materialno zgrešen je zaključek, da bi morala tožeča stranka dokazati dejansko plačilo, saj je jasno, da se je njeno premoženje zmanjšalo že z nastankom obveznosti, to je povečanjem pasive. Tožeča stranka je predlagala tudi zaslišanje prič N. P. in K. U., kar pa je sodišče neobrazloženo zavrnilo. Enako velja tudi za dokazovanje, kateri predmeti so bili protipravno odvzeti. Dejansko stanje je zaradi opustitve izvedbe dokazov ostalo nepopolno ugotovljeno, sojenje pa je bilo izvedeno arbitrarno.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik v obravnavani zadevi zahteva plačilo odškodnine za škodo zaradi protipravnega odvzema premičnin, ki so se nahajale na tovornem vozilu, odvzetem s strani toženke kot leasingodajalke, zaradi neizpolnjevanja tožnikovih pogodbenih obveznosti iz leasing pogodbe. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek (prvenstveno) zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožnik že pred odvzemom predmeta leasinga vedel, da je toženka od pogodbe odstopila, zato bi moral poskrbeti, da na vozilu ne bi bilo naloženih predmetov. Ker je vozilo še naprej uporabljal v nasprotju s pogodbo, je sam odgovoren za nastalo škodo.

Pritožba utemeljeno opozarja, da so razlogi sodišča glede ključnega dejstva, na katerem temelji izpodbijana sodba, torej seznanjenosti tožnika s toženkinim odstopom od pogodbe ter s tem povezano upravičenostjo do zasega tovornega vozila, pomanjkljivi, saj so sprejeti zgolj na podlagi primerjav trditev obeh pravdnih strank, ne da bi bili izvedeni dokazi, ki bi te trditve podkrepili oziroma ovrgli. Ob tem je bistveno, da mora biti po določilu 8. člena Pogodbe o finančnem leasingu med strankama izjava leasingodajalca, da je od pogodbe odstopil, podana pisno. Takšne izjave tožena stranka ni predložila. Nekonsistentne so tudi njene trditve glede samega odstopa, saj je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da je od pogodbe odstopila 21. 8. 2012, torej že po odvzemu predmeta leasinga, v vlogi z dne 21. 11. 2013 pa, da je predstavnik družbe I., d.o.o., skušal tožniku vročiti odstop od pogodbe 12. 6. 2012, pri čemer ni bil uspešen, med strankama pa so še kasneje potekali dogovori o plačilu zapadlih obrokov. Ker je tožnik v tem postopku ves čas zanikal, da bi bil seznanjen s toženkinim odstopom od pogodbe, in torej dejstvo odstopa ni bilo neprerekano oziroma priznano, bi sodišče obstoj ključnega dejstva lahko ugotovilo le z izvedbo predlaganih dokazov (z zaslišanjem tožnika in priče G.) ter njihovo oceno skladno z 8. členom ZPP. Ker tega ni storilo, zaključkov o upravičenosti toženke do odvzema vozila, ki bi morebiti lahko privedli do soprispevka tožnika k nastali škodi zaradi neskrbnega skladiščenja strojev na vozilu leasingodajalca, ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Preuranjen je zaključek sodišča o neizkazanosti obstoja in višine vtoževane škode, saj je ta sprejet brez izvedbe predlaganih dokazov, ki so bili pavšalno zavrnjeni kot nepotrebni. Trditveno in dokazno breme za nastanek in višino škode je na tožniku. Ta je v postopku zatrjeval, da mu je bila zaradi protipravnega ravnanja toženke onemogočena raba, uporaba in posest njegovih stvari, kar je moral nadomestiti z najemom istovrstnih stvari na trgu za opravljanje svoje dejavnosti. Opisal je, katere stroje je v spornem obdobju najel in za kakšno vrednost, in predlagal svoje zaslišanje, zaslišanje najemodajalca strojev ter vpogled v predračun in cenik za izposojo tovrstne mehanizacije. Tak tožnikov zahtevek je sklepčen, sodišče pa bi moralo z izvedbo dokazov in kasnejšo dokazno oceno preveriti resničnost zatrjevanih dejstev. Ker tega ni storilo, temveč je zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik ni izkazal dejanske višine škode, je slednjemu onemogočilo enakovredno obravnavo pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zaradi opisanih procesnih kršitev je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V nadaljnjem postopku naj sodišče preizkusi podane trditve strank z izvedbo predlaganih dokazov in se nato do tožbenega zahtevka ponovno opredeli. Pri tem naj upošteva, da je dokazno breme za odstop od pogodbe na strani tožene stranke, dokazno breme za obstoj in višino škode pa na strani tožnika. Ta bo moral v postopku tudi izkazati, da je storil vse, kar je lahko, da bi preprečil oziroma zmanjšal nastanek škode, sicer bo zanjo, če jo bo izkazal, soodgovoren.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.