Jedro

Tudi če gre za pravno napako, samo zaradi tega pogodbe ni mogoče razdreti. Tudi prodaja tuje stvari zavezuje (460. člen ZOR). Kupec, ki ni vedel, da je stvar tuja in tega tudi ni bil dolžan vedeti, lahko razdre pogodbo le takrat, če ne more doseči njenega namena. Če je prodajalec pripravljen pravno napako odpraviti (510. člen ZOR), kupec tega ne more storiti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da se prodajna pogodba, ki jo je dne 22.2.1992 sklenil s tožencem za motorno kolo Kawasaki, razveže, in da je toženec proti sočasni vrnitvi motornega kolesa tožniku dolžan plačati protivrednost 5000,00 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.2.1992 dalje do plačila. Tožnika je zato obvezalo, da mora tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 51.950,00 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik iz vseh revizijskih razlogov. Sodišču druge stopnje očita, da v sodbi nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. da so si ti v nasprotju (13.točka 2. odstavka 354. člena ZPP). Trdi, da se je sodišče druge stopnje, tako kot sodišče prve stopnje, zadovoljilo s pavšalnimi ugotovitvami, ki nimajo osnove v izvedenih dokazih. Tožnik povzema pričevanja zaslišanih prič in toženca, in ponuja svojo dokazno oceno, po kateri naj bi se toženec zavezal, da bo plačal carino. Sodišču druge stopnje nadalje očita, da ni razumelo navedb toženca v odgovoru na tožbo tako, kot jih obrazlaga tožnik oz. jih tudi ni natančno prečitalo. Meni, da ni stvar razumevanja sodišča, ali bo nek dokaz ocenilo ali ne, temveč je njegova dolžnost, da v skladu z 8. členom ZPP oceni vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka o zahtevku odloči. Tožnik v podkrepitev svojih trditev navaja še izpoved toženca, ki naj bi v zvezi s svojim odgovorom na tožbo ugotovil, da ga je "polomil". Trdi še, da je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik ni mogel postati lastnik motorja zato, ker toženec ni bil njegov lastnik. Toženec je razpolagal s stvarjo, katere lastnik je AMD Domžale in tožnika zavedel, da bo uredil vse formalnosti. V konkretnem primeru torej gre za pravno napako. Končno še trdi, da je v nasprotju s tem, kar trdi sodišče druge stopnje, ravnal v skladu s 124. členom ZOR. Toženca je v začetku marca pozval, da mu predloži potrebne listine, mu nato dal dodatni rok in šele nato ukrepal pred sodiščem. Zaradi vsega navedenega predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena). Formalno uveljavljan razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne odvezuje presoje, ali je ugovor procesne, ali pa le dejanske narave. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik s procesnimi ugovori vsebinsko graja dokazno oceno o tem, kdo se je zavezal plačati carinske dajatve. Tako ni mogoče govoriti o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 13. točki 354. člena ZPP, če tožeča stranka sodišču očita, da določene trditve ni razumelo tako, kot jo razume ona. Sodišče pa tudi ne stori nobene kršitve ZPP, če ne izvede vseh predlaganih dokazov. Če bi bilo res, da sodišče nima pravice ravnati v skladu s tem, kako samo razume trditve ene ali druge stranke, temveč, da mora izvesti vse dokaze, ki jih stranke predlagajo, bi to pomenilo, da je njegova pravica (in dolžnost), da sodi, omejena. Bistveno pri sojenju je prav to, da sodišče na podlagi navedb obeh strank ugotovi, kaj je pravno odločilno in kaj ne, in nato izvede le tiste dokaze, za katere meni, da so pomembni za ugotovitev, ali zatrjevana pravno odločilna dejstva obstajajo ali ne (220. člen ZPP). Če ne izvede vseh, gre lahko za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ali zmotno uporabo materialnega prava. Le slednjo pa sme preizkušati tudi revizijsko sodišče. Sicer pa tožeča stranka tudi zmotno trdi, da je odgovor na tožbo dokaz. Sodišče prve stopnje je trditve v odgovoru na tožbo v skladu s procesnimi pravili preizkusilo z zaslišanjem toženca in ostalimi dokazi (tudi pričo). Rezultat dokazovanja pa, kot je že bilo navedeno, ni stvar revizijskega preizkusa. Enako bi veljalo tudi, če bi sodišče štelo, da je toženec v odgovoru na tožbo sporno dejstvo priznal (čeprav ga tako ne razume niti tožnik, ker zahteva drugačno dokazno oceno izpovedi priče). Sodišče bi v tem primeru imelo pravico drugače presoditi, če bi tožena stranka pozneje priznano dejstvo zanikala (1. in 2. odstavek 221. člena ZPP).

Sodišči prve in druge stopnje pa tudi nista zmotno uporabili materialnega prava, ko sta odločili, da zahtevek ni utemeljen. Ali je tožnik postal lastnik motornega kolesa, za odločitev v tem sporu ni pomembno. Tožnik izpodbija pogodbo z dne 22.2.1992. S tem ko jo izpodbija, priznava, da je bila sklenjena. Da njen obstoj priznava, izhaja tudi iz tega, da uveljavlja pravno napako te pogodbe. Toda tudi če gre za pravno napako, samo zaradi tega pogodbe ni mogoče razdreti. Tudi prodaja tuje stvari zavezuje (460. člen ZOR). Kupec, ki ni vedel, da je stvar tuja in tega tudi ni bil dolžan vedeti, lahko razdre pogodbo le takrat, če ne more doseči njenega namena. Če je prodajalec pripravljen pravno napako odpraviti (510. člen ZOR), kupec tega ne more storiti. Tudi če bi imel tožnik prav (revizijsko sodišče sicer sprejema drugačno pravno presojo sodišča druge stopnje), z zahtevkom ne bi mogel uspeti, ker ni dokazal, da namena pogodbe ne bi mogel doseči. Obratno, sodišči sta ugotovili, da bi bilo registracijo s pomočjo toženca in AMD Slovenije mogoče izpeljati in da je tožnik tisti, ki ni storil vsega, kar bi moral (plačal carinske dajatve), da bi do registracije in zahtevanega prenosa lastništva lahko prišlo. Če pa je tako, tudi niso več pomembne določbe 124. do 126. člena ZOR, saj do zamude toženca še sploh ni prišlo. Drugačne trditve v reviziji iz že uvodoma navedenih razlogov niso predmet revizijskega preizkusa. Revizija tako tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava ne more biti utemeljena.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).