Jedro

Transakcije iz naslova neposlovnih obveznosti (plačilo odškodnine, neupravičene obogatitve ali civilne kazni), niso predmet obdavčitve z davkom na dodano vrednost, saj plačilo ni v nobeni zvezi z morebitno novo ustvarjeno vrednostjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 91731/2010 z dne 5. 7. 2010 v prvem odstavku izreka v veljavi za znesek 597,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 432,47 EUR od 14. 11. 2008 dalje do plačila in od 164,68 EUR od 15. 10. 2008 dalje do plačila, v preostalem delu, za znesek 346,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Navedeni sklep o izvršbi je razveljavilo tudi v tretjem odstavku izreka glede izvršilnih stroškov in tudi v tem delu zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in predlaga pritožbenemu sodišču, da jo v tem delu razveljavi oziroma spremeni. Navaja, da je tožena stranka v šesti pripravljalni vlogi pripoznala tožbeni zahtevek v višini 603,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, sodišče pa je vzdržalo sklep o izvršbi v veljavi le za 597,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je tako tožeči stranki priznalo manj, kot je tožena stranka pripoznala. Opozarja, da sodišče tudi ni odločilo o 8,5% DDV-ju, ki izhaja iz računov in ga vtožuje tožeča stranka. V sodbi se ne opredeli do tega, ali tožeči stranki priznava DDV ali ne. Tožeča stranka poudarja, da je zavezanka za DDV in ga mora odvesti v proračun države, kar ne pomeni, da mora sama tudi nositi strošek DDV-ja. Poudarja tudi, da tožena stranka nikoli ni nasprotovala plačilu tega davka. Nadalje še opozarja, da je obrazložitev sodbe sama s sabo v nasprotju in v nasprotju z izrekom v delu, kjer ugotavlja kot nesporno, da je tožena stranka plačala avtorski honorar za relevantno obdobje po tarifi iz leta 1998. Tožena stranka je zahtevek zgolj pripoznala, ne pa plačala, kar izhaja iz izreka sodbe na podlagi pripoznave, ki toženi stranki šele nalaga plačilo pripoznanega zneska. Tožeča stranka vlaga pritožbo tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče bi moralo upoštevati, da je uspela po temelju 100% in po višini 63%, to je skupaj 81,5%, ob pravilni prisoji DDV pa bi bil ta procent še višji. Sodišče bi tako moralo toženi stranki naložiti povrnitev vseh tožeči stranki nastalih pravdnih stroškov.

3. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba neutemeljeno očita sodbi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 15. 11. 2013 res navedla, da delno pripoznava tožbeni zahtevek v višini 603,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vendar je na glavni obravnavi, torej pred izdajo delne sodbe na podlagi pripoznave, višino pripoznanega zneska znižala za 6,02 EUR, torej na 597,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je temu utemeljeno sledilo, saj lahko tožena stranka tudi brez privolitve tožeče stranke do izdaje sodbe pripoznavo tožbenega zahtevka na naroku ali pisni vlogi prekliče (četrti odstavek 316. člena ZPP). V 11. točki obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje res netočno zapisalo, da med strankama po delni pripoznavi zahtevka ni več sporno, da je tožena stranka plačala avtorski honorar po tarifi 1998, pravilno pa bi moralo zapisati, da je dolžna plačati avtorski honorar. Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo je zato le navidezno in posledica očitne pomote v izražanju. Iz obrazložitve kot celote in izreka sodbe namreč izhaja, da je tožena stranka zgolj pripoznala in ne že plačala tožeči stranki avtorskega honorarja.

6. Pritožba tožeče stranke se tudi neutemeljeno sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava v tistem delu, ko zahteva plačilo 8,5% davka na dodano vrednost od posameznih prisojenih zneskov nadomestila za izkoriščanje malih avtorskih pravic. Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča med pravdnima strankama v relevantnem obdobju predvajanja mehanične glasbe ni bila sklenjena pogodba o javni priobčitvi glasbenih del. Po njenih ugotovitvah je zato pravna podlaga tožbenega zahtevka v določbah o neupravičeni pridobitvi (198. člen Obligacijskega zakonika), kar pomeni, da je tožeča stranka upravičena zgolj do tistega zneska, za katerega je tožena stranka obogatena. Ker pa povrnitev zahtevka zaradi neupravičene obogatitve ni nadomestilo niti za dobavo blaga, niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), tožeča stranka ne more zahtevati od posameznih zneskov nadomestila še DDV. ZDDV-1 določa, katere transakcije so predmet obdavčitve z davkom na dodano vrednost. Predmet obdavčitve so lahko le dobave blaga (vključno z uvozom blaga) ali opravljene storitve (med njimi tudi odstop od premoženjskih pravic). Transakcije iz naslova neposlovnih obveznosti (plačilo odškodnine, neupravičene obogatitve ali civilne kazni), niso predmet obdavčitve z davkom na dodano vrednost, saj plačilo ni v nobeni zvezi z morebitno novo ustvarjeno vrednostjo.

7. V ostalem pa pritožba tožeče stranke izpodbija pravilnost odločitve o povrnitvi nadaljnjih pravdnih stroškov. Pri tem nima prav, ko zahteva izračun končnega uspeha ob upoštevanju aritmetične sredine uspeha po temelju in po višini, saj za takšen izračun ni nobene podlage. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške. Ta odločitev temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP in je po presoji pritožbenega sodišča glede na vse okoliščine primera (delni uspeh zaradi delne pripoznave zahtevka, primerljiva višina stroškov, vztrajanje tožeče stranke pri celotnem zahtevku kljub izoblikovani sodni praksi), razumna in zato pravilna.

8. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).