Jedro

Tožeča stranka za izvajanje dejavnosti, ki bi jo lahko zaračunavala toženi stranki, do podpisa Aneksa št. 1 še ni imela pravne podlage. Iz zapisnika arbitraže je razvidno, da je tožeča stranka izpolnjevala vse pogoje za pričetek opravljanja dejavnosti še pred spornim datumom 1. 8. 2011. Interpretacija, ki jo ponuja tožena stranka, da naj tožeča stranka ne bi bila upravičena do nobenega plačila do podpisa aneksa, bi razvrednotila pogodbeno določilo, da se pogodba uporablja od 1. 8. 2011. Zato takšni razlagi ni mogoče nuditi pravnega varstva. To pogodbeno določilo je zato mogoče razlagati samo v smeri, kot je obrazložilo prvostopenjsko sodišče, to je, da je tožeča stranka upravičena do dneva podpisa Aneksa št. 1, ko je pridobila formalne pogoje za izvajanje dejavnosti, v breme tožene stranke zaračunavati tožeči stranki tiste obveznosti, ki niso vezane na obseg opravljene dejavnosti, med katere spadajo tudi količniki iz glavarine. Zato se izkaže kot nerelevanten ugovor tožene stranke, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati le opravljene storitve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka delno spremeni, tako da se pravilno glasi:

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.787,65 EUR, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nespremenjeni del izpodbijane sodbe potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 986,73 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi prvi in tretji odstavek izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 147583/2012 z dne 9. 10. 2012 (I. točka izreka izpodbijane sodbe) in s tem toženi stranki naložilo plačilo 29.207,24 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2012 in plačilo izvršilnih stroškov v višini 268,48 EUR. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.827,18 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. V pritožbenem roku je zoper sodbo prvostopenjskega sodišča tožena stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Izrecno pa je izpodbijala tudi odločitev o stroških postopka in zatrjevala, da je sodišče tožeči stranki priznalo previsoko nagrado za odvetniške storitve glede na vrednost spora.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne ter toženi stranki naloži povrnitev nadaljnjih pritožbenih stroškov tožeče stranke.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo premalo obračunanih in plačanih zdravstvenih storitev za obdobje od 1. 8. 2011 do aprila 2012. Zahtevek je utemeljevala na sklenjeni Pogodbi o izvajanju koncesijskih zdravstvenih storitev za obdobje 2010 do 2014 in na sklenjenem Aneksu št. 1 z dne 16. 11. 2011, s katerim se je tožena stranka zavezala plačati povečan del programa glede na osnovno pogodbo za novo dejavnost splošne ambulante od 1. 8. 2011 dalje.

6. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala s sklicevanjem, da je bil Aneks št. 1 sklenjen šele 16. 11. 2011, zato ni bilo podlage, da bi tožeča stranka lahko obračunavala storitve pred tem. Zatrjevala je, da tožeča stranka storitev splošne ambulante do novembra 2011 ni opravljala, zato ni upravičena do plačila. Nasprotovala je tudi uporabi 1. točke 7. člena ZDZAS/II Oblikovanje in financiranje programov za zdravstvene domove in zasebno zdravniško dejavnost. 7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na naslednjih nespornih dejstvih: - tožeča stranka kot koncesionar opravlja javno službo v osnovni zdravstveni dejavnosti na podlagi koncesijske pogodbe, sklenjene z Mestno občino ... z dne 24. 12. 2010 in Aneksa št. 1 in 2 z dne 14. 2. 2010; - pravdni stranki sta 30. 3. 2011 sklenili pogodbo o izvajanju koncesijskih zdravstvenih storitev za obdobje 2010 do 2014 in dne 16. 11. 2011 Aneks št. 1 zaradi izvajanja nove dejavnosti splošne ambulante od 1. 8. 2011 dalje; - pravdni stranki sta Aneks št. 1 sklenili na podlagi sklepa arbitraže Ministrstva za zdravje z dne 14. 10. 2011; - 3. 8. 2011 je tožeča stranka zaposlila dr. A. A., specialista družinske medicine, kateremu je ob zaposlitvi prenehalo delovno razmerje v Zdravstvenem domu B. - v bremepisu BMP/001-2012, ki je podlaga tožbenemu zahtevku, je tožeča stranka premalo plačane zdravstvene storitve obračunala ob uporabi prvega odstavka 7. člena Priloge ZD ZAS II/a k splošnemu dogovoru za pogodbeno leto 2011 (priloga B16).

8. Očitno je med pravdnima strankama sporno predvsem vprašanje, ali je tožeča stranka ob sklenjeni Pogodbi o izvajanju koncesijskih zdravstvenih storitev in Aneksa št. 1 z dne 16. 11. 2011 upravičena obračunavati svoje storitve od 1. 8. 2011 dalje, ob uporabi prvega odstavka 7. člena Priloge ZD ZAS II/a. Pritožnica v pritožbi ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da sta pravdni stranki v Aneksu št. 1, ki sta ga podpisali 16. 11. 2011, v 6. členu povsem jasno določili, da se aneks uporablja od 1. 8. 2011 za program splošne ambulante. Na ta program se tudi nanaša sporni obračun tožeče stranke. Ta določba Aneksa št. 1 je skladna s sklepom arbitraže pri Ministrstvu za zdravje z dne 14. 10. 2011 (priloga A23). V arbitražnem postopku je bil skladno z drugim odstavkom 63. člena ZZZZ razrešen spor med pravdnima strankama, potem ko je tožena stranka zavrnila ponudbo tožeče stranke, oddane na razpis programov zdravstvenih storitev, objavljenega 19. 2. 2011. Pritožbeno sodišče pritrjuje sklepanju prvostopenjskega sodišča, da navedene določbe aneksa o uporabi od 1. 8. 2011 ni mogoče razlagati drugače, kot da je tožena stranka prevzela obveznost, da bo tožeči stranki poravnavala pripadajoče obveznosti od tega datuma dalje. Zato je pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka upravičena zaračunavati glavarino za opravljanje programa splošne ambulante od sporazumno določenega datuma 1. 8. 2011 dalje.

9. Pri tem pritožbeno sodišče šteje kot neutemeljene pritožbene očitke, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali je tožeča stranka v spornem obdobju od 1. 8. 2011 do podpisa Aneksa št. 1 izvajala dejavnost splošne ambulante. Sodišču prve stopnje je v tem delu sledilo navedbam tožeče stranke, da je v spornem obdobju izvajala dejavnost splošne ambulante na začasni lokaciji v splošni ambulanti socialnovarstvenega zavoda Doma za starejše občane D. in da je tam zdravnik dr. A. A. to dejavnost opravljal za neopredeljene zavarovane osebe. Te dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča pritožnica izpodbija s pritožbo in hkrati uveljavlja procesne kršitve, češ da je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanjem dr. A. A. 10. Ob tem, ko v posledici odklonitve tožene stranke med pravdnima strankama ni bila sklenjena pogodba že pred spornim datumom 1. 8. 2011, se tožena stranka svoje obveznosti, ki jih je prevzela s podpisom aneksa, ne more razbremeniti zgolj s sklicevanjem, da tožeča stranka v navedenem času do podpisa aneksa še ni opravljala dejavnosti splošne ambulante. Tožeča stranka za izvajanje dejavnosti, ki bi jo lahko zaračunavala toženi stranki, do podpisa Aneksa št. 1 še ni imela pravne podlage. Iz zapisnika arbitraže z dne 14. 10. 2011 (A23) je razvidno, da je očitno tožeča stranka izpolnjevala vse pogoje za pričetek opravljanja dejavnosti še pred spornim datumom 1. 8. 2011. Interpretacija, ki jo ponuja tožena stranka, da naj tožeča stranka ne bi bila upravičena do nobenega plačila do podpisa aneksa, bi razvrednotila pogodbeno določilo, da se pogodba uporablja od 1. 8. 2011. Zato takšni razlagi ni mogoče nuditi pravnega varstva. To pogodbeno določilo je zato mogoče razlagati samo v smeri, kot je obrazložilo prvostopenjsko sodišče, to je, da je tožeča stranka upravičena do dneva podpisa Aneksa št. 1, ko je pridobila formalne pogoje za izvajanje dejavnosti, v breme tožene stranke zaračunavati tožeči stranki tiste obveznosti, ki niso vezane na obseg opravljene dejavnosti, med katere spadajo tudi količniki iz glavarine. Zato se izkaže kot nerelevanten ugovor tožene stranke, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati le opravljene storitve. V tej posledici se izkaže kot nerelevanten tudi očitek neizvedbe dokaza z zaslišanjem dr. A. A., ki naj bi potrdil trditve tožene stranke, da od 10. 8. 2011 ni obravnaval svojih pacientov. Tudi če bi se izkazalo to dejstvo kot resnično (v posledici neobstoja pravne podlage tožeče stranke za izvajanje te dejavnosti), zgolj iz te ugotovitve ne bi bilo mogoče izpodbiti učinka pogodbenega določila, da se aneks uporablja od 1. 8. 2011. 11. Ob takšnem izhodišču se je potrebno opredeliti le še glede vprašanja, ali je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva pravilno sklepalo na upravičenje tožeče stranke za obračun glavarine na podlagi 7. člena priloge ZD ZAS II/a (B16). Ta določba daje izvajalcu, ki je v pogodbenem letu pričel z delom brez opredeljenih zavarovanih oseb, pravico do obračunavanja 80 % sredstev za glavarino, izračunanih na podlagi povprečnega števila opredeljenih zavarovanih oseb v Republiki Sloveniji v dejavnosti. Tožena stranka je tožeči stranki to upravičenje prerekala s sklicevanjem na okoliščino, da naj bi bil v konkretnem primeru izpolnjen dejanski stan iz 53. člena iste priloge ZD ZAS II/a, po katerem naj bi se pri prehodu nosilca teama iz javnega zavoda v zasebno koncesijsko dejavnost ob sklenitvi pogodbe s koncesionarjem prenesla tudi program in pripadajoča ekipa v skladu s prilogo I in obratno. Posledično je tožena stranka osporavala tožeči stranki pravico do obračuna v smislu prvega odstavka 7. člena priloge, češ da naj bi se v koncesijsko dejavnost tožeče stranke prenesle opredeljene zavarovane osebe na dr. A. A. 12. Dejanske predpostavke, opredeljene v 53. členu priloge ZD ZAS II/a so vezane na sklenitev pogodbe s koncesionarjem, prenosom programa in pripadajoče ekipe. To pomeni, da bi se tožena stranka lahko sklicevala na te okoliščine zgolj ob predpostavki, da bi bile v pogodbi med pravdnima strankama ali v tripartitnem razmerju skupaj z dosedanjim koncesionarjem urejena vprašanja prenosa nosilca teama iz javnega zavoda v zasebno koncesijsko dejavnost. Pravdni stranki v Aneksu št. 1 teh razmerij nista urejali. Na prehod nosilca teama iz javnega zavoda v tožečo stranko zato ni mogoče sklepati zgolj iz okoliščine, da je tožeča stranka sklenila delovno razmerje z zdravnikom, ki je bil predhodno zaposlen v javnem zavodu, v katerem se je opravljala ta dejavnost. Na takšen prenos v smislu 53. člena priloge ZD ZAS II/a tudi ni mogoče sklepati zgolj s sklicevanjem na spreminjanje pogodbenega razmerja tožeče stranke z javnim zavodom. Tožeča stranka namreč v navedeno pogodbeno razmerje ni bila vključena. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da bi tožeča stranka morala od 1. 8. 2011 dalje upoštevati kot njene opredeljene zavarovane osebe paciente, ki so bili opredeljeni za zdravnika dr. A. A., ki naj bi imel na dan 1. 8. 2011 1779 opredeljenih pacientov, na dan 30. 11. 2011 pa naj bi se to število zmanjšalo na 985. Potem, ko tožeča stranka ni mogla pričeti opravljati dejavnosti splošne ambulante zaradi zavrnitve soglasja tožene stranke k sklenitvi pogodbe, se tožena stranka ne more uspešno sklicevati, da naj bi dejansko šlo za zagotavljanje kontinuitete pri prehodu zdravnika iz javnega v zasebni sektor. Ker prenos programa in pripadajoče ekipe ni bil pogodbeno urejen, tožeče stranke ni mogoče obravnavati kot izvajalca, ki je pričel z delom z opredeljenimi zavarovanimi osebami. Tudi v tem primeru ne more biti odločilno, da je tožeča stranka zaposlila zdravnika, ki je bil predhodno zaposlen v javnem zavodu. V pogodbenem razmerju do tožene stranke je namreč kot izvajalec nastopala tožeča stranka in ne zdravnik, ki ga je tožeča stranka zaposlila. Kot opredeljene zavarovane osebe izvajalca ob pričetku dela bi bilo zato mogoče obravnavati samo v primeru prenosa programa v smislu 53. člena priloge. V posledici navedenega je zato materialnopravno pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da ni izkazana kontinuiteta in prenos pacientov iz javnega zavoda na tožečo stranko.

13. Hkrati pa to pomeni, da je tožeča stranka na podlagi pogodbenega določila o uporabi pogodbe od 1. 8. 2011 dalje imela izkazano upravičenje za zaračunavanje pavšala glavarine, kot je opredeljena v prvem odstavku 7. člena priloge ZD ZAS II/a. 14. Tožena stranka v pritožbe konkretizirano ne izpodbija obračuna tožeče stranke, s katerim je utemeljilo razliko neplačanih obveznosti tožene stranke, upoštevaje kriterije pavšala glavarine iz 7. člena priloge ZD ZAS II/a. Upoštevaje navedene materialnopravne razloge se tako izkaže, da je odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku, materialnopravno pravilna. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zoper odločitev o tožbenem zahtevku (I. točka izreka izpodbijane sodbe) zavrnilo in ta del izpodbijane sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

15. Pritožba pa je utemeljena v tistem delu, s katerim izpodbija odločitev o stroških pravdnega postopka. Pritožnica namreč utemeljeno opozarja, da je prvostopenjsko sodišče pri obračunu stroškov, ki jih je priznalo kot potrebne pravdne stroške tožeči stranki, le-te odmerilo v nasprotju z Zakonom o odvetniški tarifi. Glede na vrednost spora znaša nagrada za postopek (tarifna št. 3100) 640,90 EUR, nagrada za narok (tarifna št. 3100) 591,60 EUR in pripadajoči 22 % DDV 271,15 EUR in ne v višini, kot jih je opredelilo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Upoštevaje neizpodbijane stroške sodne takse, izvedenine in priznane kilometrine je tožeča stranka dejansko upravičena namesto 2.827,18 EUR le do povrnitve 2.787,65 EUR pravdnih stroškov. Upoštevaje navedene materialnopravne razloge je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in odločitev o stroških postopka skladno s 3. točko 365. člena ZPP ustrezno spremenilo (I. točka izreka te sodbe).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka (III. točka izreka te sodbe) temelji na prvem in drugem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo v pretežnem delu ni uspela, saj je uspela zgolj glede nesorazmerno majhnega dela odločitve o stroških postopka. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, medtem ko je dolžna tožeči stranki povrniti potrebne stroške postopka v zvezi z obrazloženim odgovorom na pritožbo Tožeča stranka je tako upravičena do povrnitve nagrade za postopek (tarifna št. 3210) v višini 788,80 EUR in materialnih stroškov (tarifna št. 6002) v višini 20,00 EUR, ter pripadajočega 22 % DDV.