Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče RS v nasprotju s sodno prakso vseh sodišč in v nasprotju z določbo tretjega odstavka 284. člena ZPP štelo, da je tožnica z navedbami v 2. pripravljalni vlogi, kjer se sklicuje na sodno prakso in navaja, da gre za nejasno določbo zakona, ki je v skladu s sodno prakso ni mogoče šteti v škodo stranke, prepozna?

Izrek

I. Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče RS v nasprotju s sodno prakso vseh sodišč in v nasprotju z določbo tretjega odstavka 284. člena ZPP štelo, da je tožnica z navedbami v 2. pripravljalni vlogi, kjer se sklicuje na sodno prakso in navaja, da gre za nejasno določbo zakona, ki je v skladu s sodno prakso ni mogoče šteti v škodo stranke, prepozna?

II. Predlog se zavrže glede 5. vprašanja.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper sklep toženke, s katerim je bila kot prepozna zavržena tožnikova vloga za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo na podlagi Zakona o dodatnih ukrepih za omilitev posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZDUOP).

2. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je tožnik delavca na čakanje napotil 1. 6. 2021, vlogo pa je vložil šele 28. 6. 2021, to je po poteku osemdnevnega roka iz prvega odstavka 45. člena ZDUOP. Določbo drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 45. člena ZDUOP je po presoji Upravnega sodišča treba razlagati tako, da je v primeru podaljšanja ukrepa s sklepom vlade (drugi odstavek 40. člena ZDUOP) vloga vložena pravočasno, če je vložena v roku osem dni od napotitve delavca na začasno čakanje na delo. Skrajni rok pa je bil 30. 6. 2021, po tem datumu pravice ni bilo mogoče uveljavljati, tudi če se osemdnevni rok še ni iztekel. Na drugačno odločitev ne vplivajo tožbene navedbe, da sta bila delavca dejansko napotena na čakanje že 16. 11. 2020, saj je bila tudi v tem primeru tožnikova vloga očitno vložena po izteku materialnega prekluzivnega roka. Ker zakon ne razlikuje med novimi in kontinuiranimi napotitvami na čakanje, je sodišče zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da osemdnevni rok ne velja za dalj časa trajajoče napotitve. Ni pa se opredelilo do navedb v drugi pripravljalni vlogi, saj so bile podane po poteku prekluzivnega roka iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 in so bile torej prepozne.

3. Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil predlog za dopustitev revizije in v njem izpostavil pet pravnih vprašanj, od katerih se 1. vprašanje nanaša na zatrjevano neenotnost sodne prakse glede standarda obrazložitve upravnih aktov, 2. in 3. na razlago določbe 45. člena ZDUOP, 4. na vprašanje prekluzij, 5. vprašanje pa na obstoj izjeme od izvedbe glavne obravnave v upravnem sporu iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1. **K I. točki izreka**

4. Vrhovno sodišče je presodilo, da je glede vprašanja, navedenega v I. točki izreka tega sklepa, izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 5. Stališče, da tožnik po poteku prekluzivnega 30-dnevnega roka iz 28. člena ZUS-1 izgubi pravico do nadaljnjih tožbenih navedb, je bilo v sodni praksi Upravnega sodišča uveljavljeno do novele ZPP-E,1 ki je na novo uredila razmerje med procesnima zakonoma, ki se uporabljata v upravnem sporu, to je ZUS-1 in ZPP. Zato je vprašanje, ali se določbe ZPP o prekluzijah glede na spremenjeno določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabljajo tudi v upravnem sporu, pomembno pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni. Predlagatelj v tem delu zatrjuje tudi odstop od stališč pravdnih sodišč, po katerih omejitve iz 286. člena ZPP za navajanje pravnih stališč in naziranj strank v pripravljalnih vlogah ne veljajo. Zato je zastavljeno vprašanje pomembno tudi z vidika zagotavljanja enotnosti uporabe prava in pravne varnosti strank v sodnih postopkih.

6. Vrhovno sodišče je zato predlogu v navedenem obsegu ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP), glede 1., 3. in 4. zastavljenega vprašanja pa revizije ni dopustilo, saj za to niso izpolnjeni zakonski pogoji.

**K II. točki izreka**

7. Predlog glede 5. vprašanja pa ni popoln.

8. V skladu s četrtim odstavkom 367.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora predlagatelj opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

9. Bistvo zahteve iz 367.b člena ZPP torej je, da predlagatelj jasno izpostavi pravni problem, glede katerega naj se revizija dopusti, in na kratko obrazloži, zakaj je sodišče to vprašanje rešilo nezakonito. Tega predlagatelj ni storil, 5. vprašanje je namreč ostalo povsem neobrazloženo. V predlogu ni pojasnil, zakaj bi Upravno sodišče moralo opraviti glavno obravnavo oziroma zakaj so razlogi za sojenje na seji, navedeni v 18. točki obrazložitve sodbe, napačni. Ker predlog v delu, ki se nanaša na 5. vprašanje, ne vsebuje obveznih sestavin iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP, ga je Vrhovno sodišče v tem delu na podlagi šestega odstavka istega člena zavrglo.

1 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 10/17.