Jedro

Ocene, da tožnik za sporno petletno obdobje ni izkazal neprekinjenega dejanskega življenja osebe v RS, ni mogoče izvesti le iz dejstva, da (tožnik) ni določno opredelil žigov v svojih potnih listih in bančnih transakcij. Tožena stranka bi v svojo presojo morala vključiti tudi predložene listine ((1) potrdilo delodajalca, da tožnik v letih 2015 do marca 2021 ni koristil izrednega neplačanega dopusta, ampak le redni dopust, in sicer 27 dni leta 2015, 27 dni leta 2016, 28 dni v letih od 2017 do 2020 in 9 dni do marca 2021, ki ga je tožena stranka sicer povzela v izpodbijani odločbi, vendar ga ni dokazno ocenila, (2) pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 10. 4. 2012, iz katere je razvidno, da tožnik opravlja delo 40 ur tedensko v okviru pet ali šest dnevnega delovnega tedna in da ima pravico do letnega dopusta, (3) da je tožnik sin A. v letu 2014 v RS zaključil osnovno šolo in v šolskem letu 2017/2018 obiskoval 2. letnik programa "Administrator", njegova hči pa v šolskem letu 2017/2018 1. letnik izobraževalnega programa "Srednje poklicno izobraževanje - trgovec", (4) da je tožnikova žena v RS obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana na podlagi sklenjenega delovnega razmerja od 2. 7. 2014 dalje), ki utegnejo biti v prid sicer neprerekanim tožbenim navedbam, da tožnikova družina živi v RS, zato tožnik nima potrebe po pogostem zapuščanju njenega območja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve številka 213-483/2021/12 (133-07) z dne 5. 11. 2021 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 382,47 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

_Povzetek izpodbijane odločbe_

1. Z izpodbijano odločbo v zvezi s popravnim sklepom z dne 30. 11. 2021 je tožena stranka odpravila zagotovilo Upravne enote Ljubljana (UE) št. 213-1274/2019-21 z dne 24. 2. 2021 (1. točka izreka) in zavrnila tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (2. točka izreka). Ugotovila je še, da v postopku ni bilo posebnih stroškov (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je uvodoma razvidno, da je UE z navedenim zagotovilom odločila, da bo tožnik sprejet v državljanstvo na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS), če bo dokazal, da je ali bo odpuščen iz državljanstva Bosne in Hercegovine (BiH) in če bo ob predložitvi tega dokaza izpolnjeval pogoje iz 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Zagotovilo je bilo izdano za obdobje dveh let od soglasja tožene stranke, ki pa je v revizijskem postopku na podlagi 27.b člena ZDRS presodila, da UE ni popolno ugotovila dejanskega stanja glede pogoja dejanskega življenja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.

3. Tožena stranka je najprej pojasnila, da se v zvezi z ugotavljanjem izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja poleg meril iz osmega odstavka 10. člena ZDRS upoštevajo tudi merila iz 2. člena Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (Uradni list RS, št. 51/07 in 12/09, v nadaljevanju Uredba). Nato je ugotovila, da je tožnik vlogo za sprejem v državljanstvo vložil dne 4. 11. 2019 in da ji je v dokaz, da izpolnjuje navedeni pogoj iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, med drugim priložil fotokopijo potnega lista z veljavnostjo od 23. 9. 2019 do 23. 9. 2029, ki vsebuje žige, kar kaže na bivanje v tujini, in bančne izpiske od 1. 1. 2015 do 5. 2. 2021, na podlagi katerih je prav tako mogoče sklepati, da je bil tožnik ob uporabi plačilne kartice v tujini. V pisni izjavi z dne 4. 2. 2021 je tožnik navedel, da nima prejšnjega potnega lista in da ne zna pojasniti žigov v sedanjem potnem listu, zagotavlja pa, da od leta 2009 dalje iz RS ni bil odsoten več kot 60 dni letno ter da je vsa odsotnost povezana z obiskom BiH.

4. Tožena stranka je presodila, da tožnik neprekinjenega bivanja zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje ni v celoti izkazal, saj se ni opredelil do žigov v potnem listu in ni natančneje pojasnil svoje izjave.

5. V dokaznem postopku je tožena stranka od tožnikovega delodajalca R., d. o. o. pridobila podatek, da tožnik v letih 2015 do marca 2021 ni koristil izrednega neplačanega dopusta, ampak le redni dopust, in sicer 27 dni v letih 2015 in 2016, 28 dni v letih od 2017 do 2020 in 9 dni do marca 2021. 6. Dne 27. 9. 2021 je tožena stranka pozvala tožnika, naj se opredeli do žigov v potnem listu za obdobje od 4. 11. 2014 do 24. 2. 2021 tako, da posamezne žige izpiše in, kjer se da, poveže oziroma na njihovi podlagi navede trajanje bivanja v tujini. Če opredelitve ne bo mogel podati, naj za to pojasni razloge in predloži splošno izjavo o tem, kako je po posameznih letih v navedenem obdobju zapuščal RS v času dopusta in praznikov.

7. Tožnik je v odgovoru (z dne 7. 10. 2021) navedel, da žigov, čeprav jih ni veliko, ne zna pojasniti. Vsako leto je praviloma avgusta za teden ali deset dni šel na dopust v BiH, odhajal je tudi ob vikendih za dva do tri dni, redko za prvomajske praznike, občasno za dan mrtvih. V letu 2020 je šel trikrat ali štirikrat, vendar njegove odsotnosti ne presegajo 30 dni na leto.

8. Na tej podlagi je tožena stranka zaključila, da še vedno ni mogoče ugotoviti natančnega števila dni tožnikove odsotnosti. Skladno z Uredbo so relevantna obdobja od 4. 11. 2014 do 3. 11. 2015, od 4. 11. 2015 do 3. 11. 2016, od 4. 11. 2016 do 3. 11. 2017, od 4. 11. 2017 do 3. 11. 2018, od 4. 11. 2018 do 3. 11. 2019, od 4. 11. 2019 do 3. 11. 2020 in od 4. 11. 2020 do 24. 2. 2021 (dan izdaje zagotovila). Iz tožnikove izjave ni razvidno, koliko vikendov je bil v navedenih obdobjih odsoten, koliko vikendov je bil odsoten več kot dva dni (dnevi odhoda in prihoda ne štejejo kot prekinitev), kolikokrat je bil odsoten za prvomajske praznike in dan mrtvih ter za koliko dni in kako dolgo je trajala njegova odsotnost v letu 2020. 9. Glede na navedeno je tožena stranka seznanila tožnika z ugotovitvijo, da ne izpolnjuje pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Posebej je izpostavila, da potni list vsebuje žige z naslednjimi datumi, in sicer: 13. 10. 2019, 31. 10. 2019, 1. 11. 2019, 23. 11. 2019, 24. 11. 2019, 1. 2. 2020, 14. 2. 2020, 16. 2. 2020, 28. 5. 2020 in 24. (brez vidne številke meseca) 2020. Poleg tega so iz predloženih bančnih izpiskov razvidni naslednji datumi bivanja v tujini, iz katerih se prav tako ne da z gotovostjo ugotoviti trajanja bivanja, in sicer: 7. 8. 2016 in 10. 8. 2016 (spremljajoč dogodek v RS 5. 8. 2016 in 11. 8. 2016), 9. 8. 2017 (spremljajoč dogodek v RS 7. 8. 2017 in 14. 8. 2017), 27. 8. 2018 (spremljajoč dogodek v RS 17. 8. 2018 in 12. 9. 2018), 1. 11. 2019 (spremljajoč dogodek v RS 13. 10. 2019 in 3. 11. 2019) in 10. 8. 2019 (spremljajoč dogodek v RS 29. 7. 2019 in 11. 8. 2019). Ob takih okoliščinah ni mogoče nedvoumno ugotoviti, koliko časa je tožnik v petih letih pred vložitvijo vloge bival v tujini. Zato ni jasno, ali je tožnik v tem obdobju skladno z Uredbo prekinil svoje bivanje v RS.

10. Tožnik je v odgovoru pojasnil, da se z navedenim ne strinja. Zato je tožena stranka sprejela stališče, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega in neprekinjenega življenja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.

_Povzetek tožnikovih navedb_

11. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da jo sodišče odpravi in pusti v veljavi zagotovilo UE, podrejeno pa vrne zadevo v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške postopka v upravnem sporu.

12. Iz tožbenih navedb je uvodoma razvidno, da sta UE in tožena stranka prekoračili rok za odločitev. Zato sta bili kršeni tožnikovi pravici do enakega varstva iz 22. člena in do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave.

13. V nadaljevanju tožnik trdi, da se je ustrezno odzval na poziv za dopolnitev svoje vloge, da ni bil v celoti seznanjen z vsebinskimi ugotovitvami ter da se tožena stranka ni opredelila do predloženega potnega lista in izpisa iz transakcijskega računa.

14. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da je tožnik v pisni izjavi pojasnil svoje odsotnosti. Iz podatkov spisa izhaja, da tožnik nima potrebe po pogostem zapuščanju RS, saj tu živi njegova celotna družina. Tožnikova žena je zaposlena, zato mora z njo usklajevati teden dopusta, ki ga preživi v tujini. Iz predloženega bančnega izpisa je razvidno, da tožnik avgusta v BiH preživi teden dopusta, ostale transakcije pa so praviloma opravljene v RS. Za to, da tožnik ni znal razložiti žigov v potnem listu, so odgovorni uslužbenci mejnih organov, ki vstopno izstopne žige izvajajo na nepregleden in včasih nečitljiv način. Zato tožnik ne ve, kateri podatki se nanašajo na prihod in kateri na izhod iz Republike Slovenije, saj jih vpisujejo le hrvaški mejni organi, slovenski pa skoraj nikoli.

15. Tožnik še opozarja, da je pogoj dejanskega življenja dokazoval s številnimi listinskimi dokazi, do katerih se tožena stranka ni opredelila.

16. V pripravljalnih vlogah tožnik poudarja, da je njegova pisna izjava dovolj natančna glede na vsebino poziva tožene stranke, da so žigi v potnem listu čitljivi in da je iz izpisa iz transakcijskega računa razvidno, da je bančno kartico v tujini uporabljal pet dni v letu 2016 in šest dni v letu 2017, kar je skladno s tožnikovo pisno izjavo. Upoštevati je treba, da je tožnik od leta 2007 neprekinjeno zaposlen v RS, pri čemer od aprila 2010 opravlja naloge v zvezi z odvozom komunalnih odpadkov in čiščenjem javnih površin, in sicer 40 ur tedensko v okviru pet ali šest dnevnega delovnega tedna, kar pomeni, da ni bil odsoten vsak konec tedna. Tudi iz pisne izjave je razvidno, da je tožnik RS zapuščal le nekajkrat na leto, na kar prav tako kažejo bančne transakcije v RS obdobju od 4. 11. 2018 do 3. 11. 2019, ki so bile opravljene tudi med koncem tedna. Poleg tega bi bila opremljenost potnega lista z vstopno izstopnimi evidencami bistveno drugačna, če bi tožnik res zapuščal RS ob vsakem koncu tedna.

_Povzetek navedb tožene stranke_

17. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe. V zvezi s tožbenimi navedbami glede dolgotrajnosti postopka pojasnjuje, da je imel tožnik možnost pritožbe po četrtem odstavku 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

18. Iz nadaljnjih navedb tožene stranke je razvidno, da tožnik v pisni izjavi ni izkazal svojega neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji pet let pred vložitvijo prošnje.

19. V pripravljalni vlogi tožena stranka ponavlja svoja stališča. **K I. točki izreka:** _Dosedanji potek postopka_

20. Tožnik je 4. 11. 2019 pri pristojni UE vložil prošnjo za pridobitev državljanstva z naturalizacijo na podlagi 10. člena ZDRS. Ta organ je po ugotovitvi, da so za to izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka navedenega člena, 24. 2. 2021 izdal zagotovilo, da bo tožnik sprejet v državljanstvo RS, če bo dokazal, da je ali da bo odpuščen iz dosedanjega državljanstva BiH, in če bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjeval pogoja iz 6. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS (da ni bil pravnomočno obsojen na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh mesecev, ali da mu ni bila izrečena pogojna obsodba na zaporno kazen s preizkusno dobo, daljšo od enega leta) ter 8. točke iste določbe (da njegov sprejem v državljanstvo RS ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države).

21. Zagotovilo je bilo predloženo v revizijo toženi stranki, ki je ugotovila neizpolnjevanje pogoja dejanskega življenja v RS deset let pred vložitvijo prošnje iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Presodila je namreč, da tožnik ni dokazal, da je v obdobju od 4. 11. 2014 do 4. 11. 2019 (pet let pred vložitvijo vloge) neprekinjeno živel v RS.

_Presoja tožbe_

22. Tožba je utemeljena.

23. ZDRS kot enega od načinov pridobitve državljanstva RS določa naturalizacijo, to je sprejem v državljanstvo na podlagi prošnje (3. točka 3. člena). V skladu s prvim odstavkom 10. člena ZDRS lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, sprejme v državljanstvo RS po prostem preudarku, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati pogoje, naštete v 1. do 10. točki prvega odstavka navedenega člena. Le v primeru, ko jih izpolnjuje, ima možnost, da bo naturalizirana.1

24. ZDRS med drugim kot pogoj v prvem odstavku 10. člena določa, da mora oseba, ki prosi za naturalizacijo, dejansko živeti v RS 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje, in da ima urejen status tujca (3. točka).

25. Merila za ugotavljanje pogoja iz navedene 3. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona določa Vlada Republike Slovenije (28. člen ZDRS2). Na tej podlagi je bila sprejeta Uredba, ki v skladu s 1. členom določa merila za ugotavljanje pogoja dejanskega življenja ter pogoja iz 4. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, okoliščine, zaradi katerih je kljub odsotnosti prosilca iz tretjega odstavka 12. člena zakona izpolnjen pogoj neprekinjenega prebivanja, in okoliščine iz četrtega odstavka 12. člena zakona, ki vplivajo na soglasje Vlade Republike Slovenije.3 Iz šeste alineje prvega odstavka 2. člena Uredbe je razvidno, da se kot prekinitev dejanskega življenja iz 10. člena zakona šteje večkratna krajša odsotnost, ki v enem letu presega 60 dni.

26. Ob takih izhodiščih je pojem neprekinjenega dejanskega življenja nedoločen pravni pojem.4 Taki pravni pojmi na področju upravnega prava so po svoji pravni naravi oblika zakonskega urejanja, s katero zakonodajalec upravi prepusti vsebinsko opredelitev pomena omenjenega pojma. Sodišče glede na svojo funkcijo zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic v navedeno lahko poseže samo, če je pri tem uprava prestopila meje dovoljenega, torej prekoračila zakonski okvir razlage nedoločenega pravnega pojma.5

27. V obravnavani zadevi je sporno ravno to, ali je tožena stranka navedenemu nedoločenemu pravnemu pojmu glede na ustaljene metode razlage dala vsebino, ki izhaja iz določb ZDRS. Presodila je namreč, da tožnik za obdobje zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje ni izkazal neprekinjenega dejanskega življenja osebe v RS, saj za to obdobje ni določno opredelil žigov v svojih potnih listih in bančnih transakcij.

28. Po presoji sodišča tožena stranka navedenega nedoločenega pravnega pojma v obravnavani zadevi ni razlagala skladno z ustaljenimi metodami razlage prava, saj je pravilno tožbeno stališče, da ocene, da tožnik za sporno petletno obdobje ni izkazal neprekinjenega dejanskega življenja osebe v RS, ni mogoče izvesti le iz dejstva, da (tožnik) ni določno opredelil žigov v svojih potnih listih in bančnih transakcij. Pri vsebinski opredelitvi tega nedoločnega pravnega pojma je namreč treba upoštevati tudi druge tožnikove okoliščine, razvidne iz njegovih izjav in listin v upravnem postopku, saj podlage za drugačno stališče, torej da bi ob več različnih okoliščinah v zvezi s presojo tožnikovega neprekinjenega dejanskega življenja, tožena stranka pri odločitvi upoštevala le navedeni okoliščini, ne dajeta ne jezikovna ne teleološka razlaga tega pojma. Navedeno je tudi v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča, da je breme trditve in dokazovanja obstoja upravičenega razloga za prekinitev bivanja na prosilcu, saj je ta znan le njemu, in ne na toženi stranki.6

29. Poleg tega je tožena stranka pri oceni, da tožnik zaradi nedoločne opredelitve žigov v svojih potnih listih ni dokazal petletnega neprekinjenega dejanskega življenja, izhajala iz prestrogih zahtev, pri čemer ni prerekala niti s tem povezanih tožbenih navedb, da so za tožnikovo nesposobnost razložiti žige odgovorni uslužbenci mejnih organov, ki vstopno izstopne žige izvajajo na nepregleden in včasih nečitljiv način in da tožnik zato ne ve, kateri podatki se nanašajo na prihod in kateri na izhod iz Republike Slovenije, saj jih vpisujejo le hrvaški mejni organi, slovenski pa skoraj nikoli. Glede na navedeno iz razpoložljivih okoliščin primera tako ni videti, da bi tožnik lahko v zvezi s pojasnilom žigov storil še kaj več, kot je storil, torej da je dne 7. 10. 2021 pisno izjavil, da žigov v potnem listu, čeprav jih ni veliko, ne zna pojasniti, da od novembra 2009 dalje iz RS ni bil odsoten več kot 60 dni letno, da je v obdobju od 4. 11. 2014 do 24. 2. 2021 praviloma avgusta za teden ali deset dni šel na dopust v BiH, odhajal je tudi ob vikendih za dva do tri dni, redko za prvomajske praznike, občasno za dan mrtvih. Iz izjave je še razvidno, da je tožnik v letu 2020 šel trikrat ali štirikrat, vendar njegove odsotnosti ne presegajo 30 dni na leto. Iz RS odhaja le nekajkrat na leto.

30. Ob takih okoliščinah, ko je tožena stranka pri dokazni oceni žigov v potnih listih in bančnih transakcijah izhajala iz prestrogih zahtev in upoštevnih tožnikovih navedb v pisni izjavi ni presojala na podlagi vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, pa njena dokazna ocena neprekinjenosti spornega petletnega obdobja ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene7. Tožena stranka bi tako v svojo presojo v skladu z dopustno razlago navedenega pogoja (28. točka obrazložitve te sodbe) poleg tožnikovih navedb v pisni izjavi morala vključiti tudi na to navezujoče se predložene listine ((1) potrdilo delodajalca, da tožnik v letih 2015 do marca 2021 ni koristil izrednega neplačanega dopusta, ampak le redni dopust, in sicer 27 dni leta 2015, 27 dni leta 2016, 28 dni v letih od 2017 do 2020 in 9 dni do marca 2021, ki ga je tožena stranka sicer povzela v izpodbijani odločbi, vendar ga ni dokazno ocenila, (2) pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 10. 4. 2012, iz katere je razvidno, da tožnik opravlja delo 40 ur tedensko v okviru pet ali šest dnevnega delovnega tedna in da ima pravico do letnega dopusta, (3) da je tožnik sin A. v letu 2014 v RS zaključil osnovno šolo in v šolskem letu 2017/2018 obiskoval 2. letnik programa "Administrator", njegova hči pa v šolskem letu 2017/2018 1. letnik izobraževalnega programa "Srednje poklicno izobraževanje - trgovec", (4) da je tožnikova žena v RS obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana na podlagi sklenjenega delovnega razmerja od 2. 7. 2014 dalje), ki utegnejo biti v prid sicer neprerekanim tožbenim navedbam, da tožnikova družina živi v RS, zato tožnik nima potrebe po pogostem zapuščanju njenega območja.

31. Ker tožena stranka ni ravnala skladno z navedenim, je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)). Ob takih okoliščinah pa je bilo dejansko stanje v izpodbijani odločbi zmotno ugotovljeno glede tožnikovega neprekinjenega dejanskega življenja z vidika zgornjih izhodišč in v njegovi pisni izjavi in listinah v upravnem postopku izpostavljenih osebnih okoliščin. Na stališče sodišča ne morejo vplivati navedbe v odgovoru na tožbo, saj tožena stranka v upravnem sporu ob analogni uporabi prepovedi navajanja novot, ki jih določa 52. člen ZUS-1, ne more mimo navedenih zahtev navajati novih dejanskih okoliščin.8

32. Glede na navedeno izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita, zato jo je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala odpraviti ugotovljeno pomanjkljivost. V njem bo morala tožena stranka ugotavljati dejansko stanje in izvajati dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, tudi o tistih, ki v postopku še niso bila navedena (prvi odstavek 139. člena ZUP). Pri tem bo morala uporabiti navedeno načelo proste presoje dokazov, ki pomeni tudi, da organ, ki vodi upravni postopek, pri presoji, ali je podano oziroma resnično neko dejstvo, ni omejen in vezan na nobena posebna formalna dokazna pravila ali pogoje, ob katerih bi moral šteti neko dejstvo za dokazano.9 Omejevanje možnosti dokazovanja določene vrste dejstev je namreč poseg v ustavno določbo o enakem varstvu pravic strank v vseh postopkih pred državnimi organi (22. člen Ustave), zato je omejevanje možnosti dokazovanja določenih dejstev zgolj na določene vrste dokazov mogoče le na podlagi zakona, če je tak poseg ustavno dopusten, torej skladen z načelom sorazmernosti, kar pomeni tri pogoje za dopustnost takih omejitev ali posegov (nujnost, primernost in sorazmernost v ožjem smislu).10 Če se ista okoliščina dokazuje npr. z listinami, pričami in drugimi dokazili, imajo vse vrste dokaznih sredstev po zakonu enako moč.11 _Glede zahteve za odločanje v sporu polne jurisdikcije_

33. Ob upoštevanju izhodišč o presoji pravilnosti zapolnitve nedoločenih pravnih pojmov, iz katerih je razvidno, da je skladno z zakonom ocena, ali je v tožnikovem primeru izpolnjen pogoj neprekinjenega dejanskega življenja, primarno prepuščena organu, ki odloča o sprejemu v državljanstvo, sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. Poleg tega je treba upoštevati, da je prosilec lahko sprejet v državljanstvo RS le po prostem preudarku (26. točka obrazložitve te sodbe), glede katerega pa lahko sodišče preveri le ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena ZUS-1). Navsezadnje pa je treba vzeti v obzir tudi, da tožnik ne utemeljuje, zakaj bi mu nov postopek pri pristojnem organu prizadel težko popravljivo škodo (prva točka prvega odstavka 65. člena ZUS-1).

34. Sodišče je odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov na seji, saj sta se stranki pisno odpovedali glavni obravnavi (279.a člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

35. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ker pa je moral v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se mu priznajo še stroški v višini 10% od navedenega zneska, torej 28,50 EUR (4. člen Pravilnika). Skupaj z zahtevanim 22 % DDV (v višini 68,97 EUR) tožnikovi stroški znašajo 382,47 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 37/2022 z dne 7. 12. 2022 (14. točka obrazložitve). 2 Glasi se: "Merila za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije po 10., 12. in 13. členu tega zakona ter za zavrnitev vloge za odpust iz državljanstva Republike Slovenije po četrtem odstavku 18. člena tega zakona določa Vlada Republike Slovenije. Vlada Republike Slovenije določa tudi merila za ugotavljanje pogoja iz 3., 4. in 8. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona." 3 Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 13/2019 v 9. točka obrazložitve pojasnilo, da Uredba z določitvijo meril za ugotavljanje pogoja dejanskega življenja in okoliščin, v primeru katerih je kljub odsotnosti prosilca izpolnjen pogoj neprekinjenega prebivanja, daje zadostno podlago za razlago pojma dejanskega življenja. 4 Sklep X Ips 37/2022 (16. točka obrazložitve). 5 Sodba X Ips 182/2017 (21. in 22. točka obrazložitve) in sklep I Up 59/2019 (7. in 8. točka obrazložitve), oba z dne 9. 10. 2019, sodba X Ips 9/2018 z dne 4. 12. 2019 (11. in 12. točka obrazložitve), sklep X Ips 37/2022 z dne 7. 12. 2022 (16. točka obrazložitve). 6 Sklep X Ips 37/2022 z dne 7. 12. 2022 (26. točka obrazložitve). 7 Določa jo 10. člen ZUP, ki se glasi: "O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka." 8 Glej tudi E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 570, drugi odstavek. 9 Prav tam, str. 93, drugi odstavek. 10 Navedeno delo, str. 94, prvi odstavek. 11 Prav tam.