Jedro

Izpodbijani akt ne vsebuje obrazložitve glede tega, kakšni bi morali biti prostori, namenjeni študentom, da bi se lahko šteli za ustrezne. V obravnavani zadevi gre namreč za primer, ko merila za študentske domove niso določena v zakonu ali podzakonskem aktu, zato mora upravni organ zaradi varstva zakonitosti in enakega obravnavanja strank čim bolj natančno utemeljiti svojo odločitev o (ne)izpolnjevanju pogojev.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Ministra za izobraževanje, znanost in šport št. 430-1/2013/67 z dne 4. 4. 201 se v delu, ki se nanaša na tožečo stranko, odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v nov postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je minister pod I. točko izreka na javnem razpisu za dodelitev subvencije za bivanje študentov za študijsko leto 2013/2014 izbral 11 tam navedenih prijaviteljev, pod II. točko izreka je odločil, da se dve vlogi prijaviteljev, med njimi vloga tožnika, zavrneta, in pod III. točko je odločil, da se pogodbe med Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport ter izbranimi prijavitelji iz I. točke izreka podpišejo najkasneje do 30. 9. 2013 in da se bo subvencija za posameznega študenta, ki izpolnjuje pogoje in merila za subvencioniranje bivanja pričela izplačevati po tem, ko bo izbrani prijavitelj z njim sklenil nastanitveno pogodbo oziroma aneks k pogodbi in bo na seznamu, ki ga bodo v skladu z 32. členom Pravilnika o subvencioniranju bivanja študentov (Pravilnik) ministrstvu pošiljale pisarne za študentske domove ter se bo subvencija izplačevala mesečno.

V svoji obrazložitvi navaja, da je Komisija za vodenje postopka za izbiro študentskih domov za študijsko leto 2013/2014 (Komisija), imenovana s sklepom št. 430-1/2013/3 z dne 10. 1. 2013, dne 11. 3. 2013 opravila odpiranje in pregled vlog. Ugotovila je, da je na Javni razpis prispelo 13 pravočasnih in pravilno označenih vlog. Sklenila je, da se opravi ogled prostorov 7 prijaviteljev, med njimi prostorov tožnika. Na svoji 3. seji dne 27. 3. 2013 je po pregledu zapisnikov o ogledu prostorov ter poročanju članov Komisije o opravljenih ogledih ugotovila, da ima tožnik prostore namenjene bivanju študentov v sklopu hostla A., ki je neposredno povezan s hotelom B., tako da ima z njim skupni vhod in recepcijo, da je skupna kuhinja za 35 sob, namenjenih bivanju študentov, zelo majhna, da ima tožnik 5 triposteljnih sob, v katerih pa niso v vseh sobah razpoložljive po 3 mize in da so skupni prostori, namenjeni študentom, v jedilnici hostla. Tožnik zato ne izpolnjuje pogojev iz prve alineje 1. točke točke III Javnega razpisa. Zato je bilo treba njegovo vlogo zavrniti.

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je pritožbo tožnika (pravilno: zahtevek za preveritev utemeljenosti sklepa) zavrnilo. Ugotavlja, da je bil pri tožniku dne 26. 3. 2013 opravljen ogled bivalnih kapacitet in o ugotovitvah komisije sestavljen zapisnik, pri čemer je ogledu prisostvovala tudi predstavnica tožnika, ki na zapisnik ni imela pripomb. Ob stanju, kot je bilo ugotovljeno z ogledom, se strinja, da tožnik ni izpolnjeval v Javnem razpisu določenih pogojev glede opremljenosti sobe, niti ne glede skupnih in pomožnih prostorov, niti ob oddaji vloge, niti ob dejanskem ogledu prostorov.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja oz. je na podlagi ugotovitev Komisije naredila napačne zaključke. Tožniku očita majhno kuhinjo, ugotavlja, da se skupni prostori, namenjeni študentom, nahajajo v jedilnici hostla, da je na voljo študentom 5 triposteljnih sob, pri čemer v vseh sobah niso na voljo po 3 mize. Takšni očitki pa iz ugotovitev z neposrednega ogleda ponujenih kapacitet, niti iz prijave tožnika na Javni razpis, ne izhajajo. Tožnik je v svoji prijavi jasno označil, da ponuja 4 triposteljne sobe in ne 5 triposteljnih sob, kar pomeni, da je število triposteljnih sob na dan ogleda v celoti ustrezalo kriterijem Javnega razpisa. Skupen vhod hostla in hotela po mnenju tožnika ni okoliščina, ki bi jo tožena stranka lahko posebej izpostavila pri utemeljitvi svoje odločitve, da tožnik ne izpolnjuje zahtevanih pogojev javnega razpisa, saj Javni razpis posebnih pogojev, ki se nanašajo na vhod v ponujene kapacitete, ne vsebuje. Vhod oziroma dostop do sob po mnenju tožnika spada med pomožne prostore, kar pomeni, da je tožnik v tem delu pogojem Javnega razpisa v celoti zadostil. Tudi ostali očitki tožene stranke, skupen vhod z gosti hotela, majhna kuhinja, skupni prostori, namenjeni študentom, locirani v jedilnici hostla, so po mnenju tožnika neutemeljeni. Ugotovljeno dejansko stanje v tem delu z ničemer ne krši pogojev javnega razpisa, tako kot so razpisani v javnem razpisu, saj je v zvezi s kuhinjo zapisano le, da mora biti študentom zagotovljena možnost kuhanja. Velikost kuhinje v pogojih javnega razpisa ni opredeljena, zato tudi ne more biti neustrezna in tudi ne razlog za zavrnitev tožnika kot prijavitelja. Tudi skupne prostore za študente je tožnik zagotovil, saj so skupni prostori študentom zagotovljeni v jedilnici hostla. O tem kakšna mora biti narava, velikost in druge lastnosti skupnih prostorov, iz razpisa ni razvidno. Tožnik zato meni, da je tudi v tem delu v celoti zadostil razpisnim pogojem. Tožnik še izpostavlja, da je v tovrstnem javnem razpisu v preteklosti že sodeloval in je za šolski leti 2010/11 in 2011/12 to pravico tudi pridobil. Njegovi prostori se v tem času niso spremenili, prav tako tudi ne razpisni pogoji za dodelitev subvencije. Zato mu ni jasno, da sedaj pogojev javnega razpisa ne izpolnjuje več. Tožniku pa zaradi nezakonito vodenega javnega razpisa tudi nastaja materialna škoda v obliki izgubljenega zaslužka, kar tudi opredeljuje. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep z dne 4. 4. 2013 odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje pristojnemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da tožnik niti ob oddaji vloge, niti ob ogledu prostorov, študentom ni zagotavljal opremljene sobe ter skupne in pomožne prostore, kot to določajo merila razpisa, s čemer posledično tudi ni izpolnjeval v razpisu določenih pogojev. V zvezi s tožnikovimi navedbami glede pogodb o subvencioniranju bivanja za navedeni študijski leti pa pojasnjuje, da so napačne tožnikove navedbe, da je že sodeloval na razpisu, katerega predmet je bila pridobitev pravice za dodelitev subvencije za bivanje študentov v navedenih letih, saj pravico do subvencije za bivanje pridobijo študenti na podlagi vsakoletnega razpisa za sprejem in podaljšanje bivanja študentov visokošolskega študija v študentskih domovih in zasebnikih za vsako študijsko leto posebej. Dejstvo, da je bil tožnik izbran na razpis za izbiro zasebnih študentskih domov v preteklih letih, samo po sebi še ne zagotavlja izbire za študijsko leto 2013/2014, saj se v visokošolskih središčih vsakoletno spreminjajo potrebe po namestitvenih kapacitetah študentov. Za študijsko leto 2013/2014 za visokošolsko središče v Mariboru sploh ni bila razpisana kvota ležišč za subvencioniranje bivanja pri zasebnikih (kot v preteklih študijskih letih), glede na to, da obstaja dovolj bivalnih kapacitet v javnih študentskih in dijaških domovih. V zvezi z navedbami tožnika, da je šlo za nezakonito voden javni razpis in da tožniku nastaja materialna škoda, tožena stranka poudarja, da namen razpisa za izbiro zasebnih študentskih domov ni zagotavljanje zaslužka zasebnim študentskim domovom oziroma gospodarskim družbam, ki svoje bivalne kapacitete prijavijo na razpis, temveč zagotavljanje bivalnih kapacitet za študente, ki skladno z Zakonom o visokem šolstvu, Pravilnikom in vsakoletnim razpisom pridobijo pravico do subvencioniranega bivanja. Zato tovrstne navedbe tožnika ne morejo biti relevantne.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v predmetni zadevi izpodbijani akt izdal minister. Glede na to, da niti Zakon o visokem šolstvu (ZVis), niti Pravilnik, za obravnavani primer ne predvideva pritožbe, je sodišče štelo, da gre v konkretni situaciji za enostopenjski postopek in da zahtevek za preveritev predstavlja le dodatno preveritev znotraj tega enostopenjskega postopka.

V zadevi je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi tožnikove vloge za dodelitev subvencije za bivanje študentov v hotelu B. (v sklopu hostla A.).

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da se je tožnik prijavil na zgoraj navedeni Javni razpis za izbiro študentskih domov. V javnem razpisu je bilo pod točko III določeno, da lahko na tem razpisu kandidirajo zasebni študentski domovi (prijavitelji), ki morajo izpolnjevati pogoje iz 1. točke, naštete v 10. alinejah.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da tožnik ni izpolnjeval pogoja glede opremljenosti sobe in skupnih in pomožnih prostorov. Po presoji sodišča obrazložitev izpodbijanega sklepa nima vseh obveznih sestavin po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zaradi česar sklepa ni mogoče preizkusiti. Izpodbijani akt kot razlog za zavrnitev tožnikove vloge navaja, da od 5 triposteljnih sob vse niso imele po tri razpoložljive mize. Tožnik s tem v zvezi v tožbi navaja, da se je na razpis prijavil s 4 triposteljnimi sobami in ne s 5 (triposteljnimi sobami), torej zatrjuje, da je s 4 triposteljnimi sobami s po tremi mizami pogoj opremljenosti sobe izpolnjeval. Iz izpodbijanega akta pa razlogi, zaradi katerih tožnik pogoja opremljenosti sobe ni izpolnjeval, niso razvidni. Dalje izpodbijani akt kot razlog za zavrnitev tožnikove vloge navaja, da ima tožnik vhod do prostorov namenjenih študentom skozi skupno recepcijo in hodnik hotela, da so skupni prostori namenjeni študentom v jedilnici hostla in da je kuhinja zelo majhna. Izpodbijani akt pa ne vsebuje obrazložitve glede tega, kakšen bi moral biti vhod do prostorov namenjenih študentom, kakšni bi morali biti skupni prostori namenjeni študentom in kakšna bi morala biti kuhinja, da bi se lahko šteli za ustrezne, glede na to, da Javni razpis o tem nima kriterijev. V obravnavani zadevi gre namreč za primer, ko merila za študentske domove niso določena v zakonu ali podzakonskem aktu, zato mora upravni organ, zaradi varstva zakonitosti in enakega obravnavanja strank, čim bolj natančno utemeljiti svojo odločitev o (ne)izpolnjevanju pogojev.

Po povedanem torej obrazložitev izpodbijanega sklepa nima vseh sestavin po določbi 214. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi v postopkih javnih razpisov, zaradi česar pravilnosti sklepa ni mogoče preizkusiti. Izpodbijani sklep namreč nima razlogov oziroma v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Pomanjkljiva obrazložitev upravnega akta pa onemogoča učinkovito sodno varstvo. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani akt v delu, ki se nanaša na tožnika, odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), ker so bila kršena pravila postopka. V ponovnem postopku bo moral upravni organ svojo odločitev ustrezno utemeljiti. Glede na to, da je bil razlog za ugoditev tožbi in odpravo izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na tožnika, kršitev pravil postopka, se sodišče do drugih tožbenih očitkov ni posebej opredeljevalo.

Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da mu mora tožena stranka v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007 in 107/2013, v nad. Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in je tožnik v postopku imel pooblaščenca.