Jedro

Ker je najemno pogodbo za prostor sklenila toženka kot najemnica, je po preteku časa, za katerega je bila najemna pogodba sklenjena, toženka tista, ki je kot pogodbena stranka dolžna izprazniti prostor, torej mora poskrbeti tudi za izselitev oseb, ki zasedajo prostor. Pasivno legitimirana je tako toženka, ne pa njena hči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se potrdita zamudna sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z zamudno sodbo naložilo toženi stranki, da v roku 15 dni od prejema sodbe izprazni pritlični skupni prostor št. 1 v stavbi na naslovu ..., v izmeri 21,60 m2 in ga izroči v posest etažnim lastnikom te stavbe tako, da ga izroči upravniku stavbe. S sklepom je toženki naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 374,46 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zamudno sodbo in sklep se pritožuje toženka, ki smiselno predlaga razveljavitev zamudne sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da v spornem skupnem prostoru že ves čas živi njena polnoletna hči, ki je invalid. Hči se je v ta prostor vselila v novembru 2014. V pritožbi podrobno opisuje dogajanje v stavbi od hčerkine vselitve v sporni prostor. Večkrat je izrazila željo za podaljšanje pogodbe, vendar se etažni lastniki s tem niso strinjali. Zato sta s hčerko iskali nov prostor s primernim dostopom, vendar ga na žalost nista našli. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prvo sodišče bi moralo navesti trditve in dokaze, na katere se tožeča stranka sklicuje v tožbi. Ker sodba tega ne vsebuje je ni mogoče preizkusiti. Toženka ni prejela tožbe z dokazi. Sodba ni izvršljiva, ker toženka nima posesti spornega prostora in tudi ne poseduje njegovih ključev. Ugovarja pasivni legitimaciji. Sporni prostor poseduje toženkina hči, ki ima tudi ključe prostora. Tožeča stranka je verjetno zamolčala sodišču, da v prostoru živi toženkina hči, saj v sodbi ni nikjer omenjena. Tožeča stranka je potvorila dejansko stanje na zvijačen in goljufiv način, kar je proti prisilnim predpisom in moralnim pravilom. Zahtevek zoper toženko ni utemeljen, ker ne živi v spornem prostoru. Toženka je najela prostor za svojo hčer, ki po težji poškodbi dejansko živi v njem. V zapisniku zbora lastnikov je neresnično napisano, da prostor zaseda toženka. Vsi podpisani niso imeli pooblastil lastnikov stanovanj. Sklep o stroških je preuranjen, ker zamudna sodba še ni pravnomočna.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni pogoji, določeni v prvem odstavku 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe.

6. Toženka ne izpodbija ugotovitve, da ji je bilo 5. 7. 2021 v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, da se pošiljka nahaja na pošti (ker ji tega dne ni bilo mogoče izročiti pisma), kjer jo lahko prevzame v roku 15 dni, in da je obvestilo vsebovalo tudi opozorilo, da se bo pisanje po izteku tega roka štelo za vročeno. Ker toženka v danem roku pošiljke ni prevzela na pošti, njen hišni predalčnik pa je bil neustrezen za to, da bi bilo pismo puščeno v njem, je bilo pismo vrnjeno sodišču, na kar je bila toženka prav tako opozorjena. Ne glede na to, je prvo sodišče toženko še posebej obvestilo z dopisom z dne 23. 7. 2021, da se šteje vročitev za opravljeno 20. 7. 2021, da bo 30-dnevni rok za odgovor na tožbo začel teči 16. 8. 2021 in da toženka lahko prevzame pisanje na sodišču (toženka pisanja ni prevzela niti na sodišču). Glede na povedano je bila tožba pravilno vročena toženki v odgovor.

7. Pravilna je tudi ugotovitev, da tožbeni zahtevek ne predstavlja zahtevka, s katerim stranka ne more razpolagati ter da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi. Toženka je imela sporni prostor v najemu za določen čas. Ker najemna pogodba v letu 2019 ni bila več podaljšana, je bila toženka dolžna izprazniti sporni prostor in ga izročiti tožeči stranki oziroma upravniku stavbe. Nepomembno je, če v prostoru živi toženkina hči, če toženka prostora nima v posesti in če nima ključev prostora (toženka sicer ni prerekala trditve, da ima sporni prostor v posesti brez pravne podlage, saj ni podala odgovora na tožbo; zamudna sodba temelji na domnevi o toženkinem priznanju dejanskih navedb tožeče stranke). Ker je najemno pogodbo za ta prostor sklenila toženka kot najemnica, je po preteku časa, za katerega je bila najemna pogodba sklenjena, toženka tista, ki je kot pogodbena stranka dolžna izprazniti prostor, torej mora poskrbeti tudi za izselitev oseb, ki zasedajo prostor. Pasivno legitimirana je tako toženka, ne pa njena hči. Iz teh dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi in so v izpodbijani sodbi povzeta, izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen.

8. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju s predloženimi dokazi tožeče stranke (ali s splošno znanimi dejstvi). Te ugotovitve pritožba obrazloženo ne izpodbija.

9. S tistimi pritožbenimi navedbami, s katerimi izpodbija dejansko stanje, ki izhaja iz neprerekanih tožbenih trditev, toženka uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog, saj zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano zamudno sodbo (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

11. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je prvo sodišče preuranjeno izdalo sklep o stroških. Tožeča stranka je pravočasno zahtevala povrnitev stroškov, in sicer v 15-tih dneh po prejemu zamudne sodbe (tretji in sedmi odstavek 163. člena ZPP), prvo sodišče pa je izdalo sklep o stroških v skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP. Ker je tožeča stranka uspela v sporu, ji je toženka dolžna povrniti pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odmere stroškov toženka obrazloženo ne izpodbija.

12. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo tudi pritožbo zoper sklep in ga potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).