Jedro

Iz tretjega odstavka 23. člena ZSRT izhaja, da je zavezanec za plačilo turistične takse tudi tisti, ki je lastnik počitniške hiše oziroma počitniškega stanovanja, in to ne glede na to, ali to stanovanje uporablja oziroma ali je to stanovanje opremljeno za uporabo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je tožniku odmeril turistično takso na treh nepremičninah in sicer na naslovu ..., v znesku 183,60 EUR, na naslovu ..., Piran, v znesku 183,60 EUR in za še eno nepremičnino na naslovu ..., Portorož, v znesku 183,60 EUR. V obrazložitvi odločbe navaja, da 24. člen Zakona o spodbujanju razvoja turizma (v nadaljevanju ZSRT) določa, da občine lahko določijo plačilo turistične takse tudi lastniku počitniške hiše ali počitniškega stanovanja v turističnem območju za prenočevanje zase in za vse druge osebe. Na podlagi tega zakona je bil sprejet Odlok o turistični taksi v občini Piran (v nadaljevanju Odlok), v katerem se urejajo zavezanci za plačilo turistične takse na območju občine Piran, izračun višine turistične takse, oprostitve plačila, postopek pobiranja in odvajanja turistične takse ter rok za nakazovanje takse ter nadzor in prisilna izterjava takse. Skladno z ZSRT in 2. členom Odloka so zavezanci za plačilo turistične takse državljani Republike Slovenije in tujci, ki v turističnem območju izven svojega stalnega prebivališča uporabljajo storitve prenočevanja v nastanitvenem objektu. Zavezanci za plačilo so lastniki počitniških hiš oziroma počitniških stanovanj, za prenočevanje zase in za vse druge osebe. V nadaljevanju prvostopenjski organ pojasnjuje elemente za izračun turistične takse. Ker so izpolnjeni vsi pogoji za odmero turistične takse, je prvostopenjski organ odločil, kot je navedeno v izreku odločbe.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da izpodbija prvostopenjsko odločbo le v delu, ki se nanaša na stanovanji na naslovu ... v Portorožu v skupni višini 367,20 EUR. Nadalje povzema, kaj je navedel v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. Drugostopenjski organ ni izvedel nobenega od predlaganih dokazov, to je zaslišanje tožnika kot priče in lastnika obeh stanovanj, prav tako ni izvedel predlaganega dokaza o preveritvi porabe električne energije in vode, izvedel pa tudi ni dokaza ogleda obeh stanovanj. Nadalje navaja, da se plačilo pavšalne turistične takse nanaša na uporabo počitniškega stanovanja oziroma objekta, to pa pomeni, da je bila odločba izdana v nasprotju z materialnimi določbami zakona, ker njegovi stanovanji nista ne počitniška hišica in ne počitniško stanovanje, ki se ne uporabljata ne sezonsko in ne občasno. Tožnik jih je pridobil na podlagi kompenzacijskega posla kot plačilo za opravljeno delo in sta namenjena prodaji in se ne uporabljata v nobene namene. Bivanje v obeh stanovanjih ni bilo možno in tudi ni možno, ker sta brez stanovanjske opreme in neuporabni za bivanje. To izhaja tudi iz izjave upravnika stanovanjske soseske. Tožnik predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi v delu, ki se nanaša na plačilo zneska turistične takse za stanovanji na naslovu ... v Portorožu, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. Tožnik je zahteval tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se odloži izvršitev akta, vendar je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe s sklepom opr. št. I U 842/2012-6 z dne 5. 7. 2012 zavrnilo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se je postopek vodil po skrajšanem ugotovitvenem postopku, ker se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev, ki so organu znana in zaslišanje stranke ni potrebno. Vsa dejstva, pomembna za odločanje v postopku odmere pavšalne turistične takse, je mogoče pridobiti iz uradnih evidenc in zaradi tega izjave stranke ali ogled v postopku nista potrebna. Tudi če bi drugostopenjski organ ugotovil, da stanovanji v letu 2011 res nista bili koriščeni, se relevantna dejstva, pomembna za odločitev v tej zadevi, ne bi spremenila. Pri tem se tožena stranka sklicuje na tretji odstavek 23. člena ZSRT, ki določa, da so zavezanci za plačilo turistične takse tudi lastniki počitniških hiš in stanovanj. Plačilo turistične takse po tem odstavku ni vezano na uporabo storitve prenočevanja, ampak je vezano na lastništvo počitniške enote in se plačuje v letnem pavšalu ne glede na dejansko uporabo. Ker se taksa plačuje ne glede na uporabo, je nerelevantno, da v stanovanjih ni opreme in da sta namenjeni za prodajo. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 12. 9. 2012 meni, da je potrebno tretji odstavek 23. člena ZSRT, ki določa, da so zavezanci za plačilo takse tudi lastniki, razlagati v povezavi s prvim odstavkom, ki določa, da takso plačujejo državljani Republike Slovenije in tujci, ki uporabljajo storitve prenočevanja v nastanitvenem objektu. Iz navedenega razloga predmetni stanovanji ne moreta biti predmet odmere pavšalne turistične takse, ker sta v stanju, ki ne omogoča uporabe. Turistična taksa ni davek na nepremičnine. Samo lokacija stanovanja pa ne more biti temelj za določanje turistične takse. Predmetni stanovanji nista počitniški stanovanji oziroma enoti.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 24. 9. 2012 opozarja na sodbo Upravnega sodišča opr. št. U 1211/2007, kjer je sodišče opozorilo na določbo 7. točke 4. člena ZSRT, ki pojem počitniškega stanovanja veže na sezonsko ali občasno rabo. Glede na to določbo za pravni položaj stanovanja po ZSRT ni pomembna dejanska frekvenca uporabe stanovanja, temveč le to, da stanovanje ni v stalni uporabi. Turistična taksa je pristojbina za prenočevanje, s katero so zavezancem za plačilo v turističnem območju na voljo določene storitve in ugodnosti, ki se jim ob vsakokratnem koriščenju ne zaračunavajo posebej. Tožniku tako ni bil odmerjen davek na nepremičnine. Tožniku je bila za stanovanje na naslovu ... v Portorožu v izmeri 96,91 m2 že prvič odmerjena turistična taksa od leta 2007 dalje, vendar do sedaj temu ni oporekal z razlogom, da stanovanja ni mogel koristiti.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 16. 10. 2012 navaja, da podatka o uporabi ali neuporabi stanovanja ni možno preveriti v uradnih evidencah, v konkretnem primeru pa ni dilem o sami uporabi stanovanja, ampak, da sta stanovanji sploh ni možno uporabljati, ker nista uporabni in sta v nekem smislu nedokončani gradnji, za kar bi mu lahko naprtili le davek na nepremičnini. Zadeve, na katero se sklicuje tožena stranka, tožeča stranka na spletu ni našla in se zato ne more do nje opredeliti in tudi citirana sodba ji ni bila predložena kot dokaz. Tožnik je do sedaj takso plačeval, ker ni vedel, da plačuje turistično takso, ampak je bil prepričan, da plačuje davek na nepremičnini.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

ZSRT v prvem odstavku 23. člena določa, da turistično takso plačujejo državljani Republike Slovenije in tujci, ki v turističnem območju izven svojega stalnega prebivališča uporabljajo storitve prenočevanja v nastanitvenem objektu. Tretji odstavek 23. člena ZSRT pa določa, da so zavezanci za plačilo tudi lastniki počitniških hiš oziroma počitniških stanovanj in lastniki plovil. Med strankama je sporno to, ali je zgolj z lastništvom nad stanovanji, ne da bi tožnik stanovanji tudi uporabljal, izpolnjen pogoj za to, da se mu lahko odmeri turistična taksa. Sodišče meni, da iz tretjega odstavka 23. člena ZSRT nedvomno izhaja, da je zavezanec za plačilo turistične takse tudi tisti, ki je zgolj lastnik počitniške hiše oziroma počitniškega stanovanja, in to ne glede na to, ali to stanovanje uporablja oziroma ali je to stanovanje opremljeno za uporabo. Tretji odstavek 23. člena ZSRT je potrebno razlagati povsem ločeno od prvega odstavka 23. člena ZSRT, kajti prvi odstavek se nanaša zgolj na tiste zavezance, ki izven svojega stalnega prebivališča dejansko uporabljajo storitve prenočevanja, medtem ko se tretji odstavek 23. člena ZSRT nanaša na vse tiste, ki so lastniki počitniških stanovanj ali hiš, pri čemer ni bistveno, ali jih uporabljajo. Iz navedenega razloga je tožena stranka materialno pravo pravilno uporabila.

Sodišče meni, da drugostopenjski organ ni naredil nobene kršitve, ker ni zaslišal tožnika kot priče in izvedel predlaganega dokaza o preveritvi porabe električne energije in vode ter izvedel dokaza z ogledom obeh stanovanj. Drugostopenjski organ je v svoji odločbi pojasnil, da dokazov ni izvajal zato, ker neuporaba stanovanj ne bi pripeljala do drugačnega zaključka. Turistično takso se plačuje pavšalno in je vezana na lastništvo počitniškega objekta oziroma počitniškega stanovanja ne glede na to, ali lastnik to stanovanje uporablja ali ne. Sodišče se torej ne strinja s tožbeno navedbo, da je plačilo turistične takse vezano zgolj na uporabo počitniškega stanovanja, temveč meni, da je pogoj za odmero takse izpolnjen tudi, če je nekdo le lastnik tega stanovanja in ga ne uporablja za stalno prebivanje. Prav tako ni bistveno, ali je lastnik pridobil stanovanje na podlagi kompenzacijskega posla, saj to še ne pomeni, da tako stanovanje ne bi moglo biti počitniško stanovanje. Torej ni bistveno, ali je tako stanovanje pripravljeno za uporabo oziroma ali ga lastnik uporablja, ali pa ga ima namen prodati, bistveno je le to, da je lastnik. Iz izpodbijane odločbe tudi ne izhaja, da bi tožena stranka turistično takso štela kot davek na nepremičnine.

Upravno sodišče je že tudi v sodbi opr. št. U 1211/2007-8 z dne 2. 10. 2008, na katero se sklicuje tudi tožena stranka, zavzelo stališče, da za pravni položaj stanovanja po ZSRT ni pomembna dejanska frekvenca uporabe stanovanja, temveč le to, da stanovanje ni v stalni uporabi. Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZSRT se za taka stanovanja plačuje turistična taksa v pavšalnem znesku, torej prav tako ne glede na dejansko rabo stanovanja. Sodišče še pojasnjuje, da sklicevanje na sodno prakso ni stvar dokaznega postopka, ampak gre pri tem za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s predlogi za zaslišanje, ker je sodišče ocenilo, da izvedba predlaganih dokazov glede na obrazložitev te sodbe ne bi mogla privesti do drugačne odločitve. Iz tega razloga je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tožeči stranki skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 ni prisodilo stroškov upravnega spora, saj v tem primeru vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.