Jedro

Pri škodi za prestani strah je potrebno tudi ugotoviti, ali je pri tožeči stranki bil subjektivno podan strah za izid zdravljenja. Za pravni naslov škode zaradi prestanega strahu je namreč značilno, da mora biti subjektivno in objektivno takšen, da je pravno priznan. Ker pa tožeča stranka ni predlagala dokaza s svojim zaslišanjem, izvedenki pa tudi ni tožnik kaj takega povedal objektivno ugotovljena škoda ni dovolj.

Sodna praksa ne opravi primerjave drugih primerljivih primerov na podlagi procenta invalidnosti iz tabel za nezgodno zavarovanje zavarovalnic. Sodna praksa opravi primerjavo po funkcijah, ki so prizadete oziroma, ki jih tožnik ne more ali težje opravlja.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku pod točka II spremeni tako, da se znesek 9.558,00 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 9.138,00 EUR in se tako v celoti zavrne odškodnina iz naslova strahu.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka 22,80 EUR v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 9.558,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov tožene stranke v višini 331,40 EUR s pripadki.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo le tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Tožeča stranka je bila opozorjena, ko je sodišče prve stopnje opravilo materialno vodstvo pravde in tožnika na naroku pozvalo, da predlaga zaslišanje, vendar je tožeča stranka izvedbi tega dokaza nasprotovala. Zato meni pritožba, da tožnik ni uspel dokazati škode. Gre za subjektivno doživljanje bolečin in strahu, saj se vsak človek na situacijo odziva drugače. To lahko izpove le oškodovanec. Ne zadostuje njegova izpoved pri izvedencu, saj se dokazi načeloma izvajajo neposredno. Moral bi tudi povedati, v čem se kaže zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodišče pa je sodilo samo na podlagi tožbenih navedb in mnenja izvedenke. Strah je motnja človekovega dojemanja v psihičnem smislu in pomeni neprijetno človekovo doživljanje. Tožnik ni izpovedal, zakaj je bil v tolikšni meri zaskrbljen in zato sodišče ne more prisoditi odškodnine brez tožnikovega zaslišanja. Enako velja za fizične bolečine. Sodišče je le povzelo izvedeniško mnenje o tem, česa tožnik ne more več delati. Če je desničar, je jasno, da uporablja predvsem desno roko. Katerih inštrumentov tožnik ne more več igrati, sodišče ni ugotavljalo in je v tem delu preseglo trditve, saj tožnik tega prikrajšanja ni zatrjeval. Izvedenka se do zmanjšanja življenjskih aktivnosti procentualno ni opredelila. Ni zanemarljivo dejstvo, da je tožnik zatrjeval 6 % invalidnost po invalidnosti Z. in zato bi morala biti odškodnina nižja. Zahteva je povračilo stroškov.

3. Na vročeno pritožbo je tožeča stranka podala odgovor. Na poziv višjega sodišča, naj pooblaščenec predloži dokazila, da ima opravljen državni pravniški izpit, je tožeča stranka vlogo umaknila. Zato je višje sodišče ni upoštevalo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožena stranka v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje prekršilo načelo neposrednosti postopka, ko je prisodilo tožniku odškodnine za pravne naslove za nepremoženjsko škodo. Trdi, da sodišče ne bi smelo šteti navedbe tožeče stranke kot neprerekane, saj jih je tožena stranka prerekala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje lahko upošteva trditveno podlago tožeče stranke oziroma ni treba dokazovati neprerekanih dejstev in to primerja z izvedenimi dokazi. Tožena stranka je res prerekala zahtevku za odškodnino iz naslova priznanega strahu za izid zdravljenja (list. št. 17). Prerekala je tudi, da ni podana zmanjšana gibljivost dlani, tako kot trdi tožnik, ampak da to ni pustilo zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Na list. št. 17 je v odgovoru na tožbo navedla, da bo tožeča stranka morala z izvedencem medicinske stroke dokazati, kakšno in kolikšno zmanjšanje življenjskih aktivnosti je podano in naj se upoštevajo še drugi listinski dokazi, ker da bi lahko šlo še za druge nesreče ali bolezenska stanja. To pomeni, da je tožena stranka prerekala navedbe v zvezi s strahom zaradi izida zdravljenja in delno prerekala zatrjevano zmanjšano gibljivost roke. Tudi po prejemu izvedeniškega mnenja izvedenke prof. dr. D. M. S., tožena stranka ni imela pripomb na ugotovljeno nepremoženjsko škodo, razen glede strahu, saj je izvedenka ugotavljala celo primarni strah, katerega tožnik ni zahteval. Na zadnji glavni obravnavi pa tožena stranka ni uveljavljala kakšne bistvene kršitve določb ZPP in na prebrano izvedeniško mnenje ni imela več pripomb.

6. Tako se izkaže, da je tožena stranka v pravdi substancirano oporekala zahtevku za prestani strah. Sodišče v sodbi zapiše, da res tožeča stranka ni predlagala tega dokaza. Sodišče v sodbi zapiše, da tožena stranka ni prerekala te škode oziroma, da se je sodišče oprlo v celoti na izvedeniško mnenje izvedenke. Vendar pri tem prezre, da je res tožnik bil pri izvedenki, saj ga je pregledala. Vendar izvedenka ni navajala, da bi ji tožnik povedal ali da bi iz zdravstvene dokumentacije sledilo, da je v dogodku utrpel strah. Izvedenka je le v točki 6 izvedeniškega mnenja (list. št. 76) opisala objektivno, kaj bi bilo možno, da se je dogajalo pri tožniku glede strahu v takem škodnem dogodku. Treba je pritrditi pritožbi, da to ni dovolj, da bi sodišče prve stopnje štelo, da je tožeča stranka dokazala škodo iz prestanega sekundarnega strahu. Tožena stranka je prerekala to škodo in izvedenka je le splošno oziroma objektivno podala mnenje. Pri škodi za prestani strah pa je potrebno tudi ugotoviti, ali je pri tožeči stranki bil subjektivno podan strah za izid zdravljenja. Za pravni naslov škode zaradi prestanega strahu je namreč značilno, da mora biti subjektivno in objektivno takšen, da je pravno priznan. Ker pa tožeča stranka ni predlagala dokaza s svojim zaslišanjem, izvedenki pa tudi ni tožnik kaj takega povedal (prim. list. št. 71 – 77), objektivno ugotovljena škoda ni dovolj. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ugotovilo, da tožniku ni uspelo dokazati subjektivnega elementa, ki ga zahteva določba 179. člena OZ. Gre torej za spremembo sodbe na podlagi 358. člena ZPP, kar je narekovalo zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka. Sodišče je prisodilo tožniku iz naslova prestanega strahu 700,00 EUR oziroma 60 % tega zneska, 420,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo spremenilo in jo zavrnilo še za ta del, tako da znaša odškodnina v celoti (ob upoštevanju sokrivde) 9.138,00 EUR.

7. Pritožba graja sodbo v delu, ko je sodišče prisodilo odškodnino iz naslova prestanih fizičnih bolečin. V tem delu pa pritožba nima prav. Tožena stranka ni trdila, da tožnik ni imel prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Trdila je, da je to pretirano (list. št.17). Sodišče pa je na podlagi izvedeniškega mnenja, izvedenka pa je proučila zdravstveno dokumentacijo in pregledala tožnika, ugotovilo, kakšno škodo iz tega naslova je prestal tožnik. V tem delu ne drži trditev v pritožbi, da bi sodišče moralo zahtevek zavrniti, če tožnik ni bil zaslišan. Šlo je le za ugotavljanje objektivno podanih fizičnih bolečin, kar je naredila izvedenka, tožnik pa je že v tožbeni podlagi zatrjeval tovrstno škodo. Tožena stranka obstoju te škode ni ugovarjala; ugovarjala je le višini in ravno o tej škodi zapisala, da jo bo moral objektivizirati izvedenec.

8. Pritožba graja tudi odškodnino za priznano škodo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zmotno metni pritožba, da v tem stanju procesnega gradiva, lahko uspešno zatrjuje, da tožnik ni dokazal te škode, ker ni bil osebno zaslišan. Tožena stranka tudi v pritožbi ne trdi, da te škode ni. Ves čas postopka je le zatrjevala pretiranost tega zahtevka. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, in sicer da je sodišče sodilo prek trditvene podlage in s tem zahtevka, ker tožnik ni zatrjeval, da ne more igrati takšnega inštrumenta. Sodišče je v celoti sprejelo izvedeniško mnenje izvedenke, ki je zapisala, kaj vse objektivno tožnik ne more početi, kar je pred nesrečo lahko. V tem delu je sodišče pravilno primerjalo zatrjevano podlago. Neutemeljeno pa je sledilo (objektivni) oceni izvedenke, da tožnik ne more igrati na določene inštrumente, saj tožnik tudi tega ni zatrjeval, Zato je pritožbeno sodišče presojalo priznano škodo iz tega naslova v povezavi s podanimi trditvenimi podlagami. Preizkus pokaže, da za tožnika, ki je bil v času škode star 33 let in po poklicu delavec, škoda, katere tožnik navaja in tudi pritožba ne graja, je takšna, da je prisojena odškodnina 10.000,00 EUR (ob 100 % temelju), primarna. Sodišče prve stopnje je tudi v sodbi pravilno zapisalo, na katere primere iz sodne prakse se sklicuje, saj je sodna praksa napolnila pravni standard pravične denarne odškodnine iz določbe 179. člena OZ. Pritožbi je treba odgovoriti, da sodna praksa ne opravi primerjave drugih primerljivih primerov na podlagi procenta invalidnosti iz tabel za nezgodno zavarovanje zavarovalnic. Sodna praksa opravi primerjavo po funkcijah, ki so prizadete oziroma, ki jih tožnik ne more ali težje opravlja. Zato pritožbeno sodišče ne more odgovarjati na pritožbeno trditev, da bi bil tožnik po tabeli invalidnosti Z. 6 % invalid. Sodba ima razloge tudi o tem, kaj tožnik ne more delati oziroma dela težje. To so razlogi na strani 7 in 8 obrazložitve. Zato smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka ni podana.

9. Pritožba graja odločitev o stroških. Pri tem prezre, da je sodišče prve stopnje prisodilo stroške na prvi stopnji toženi stranki. Tožeča stranka pa se na to ni pritožila. Če bi pritožbeno sodišče ponovno odmerjalo stroške, bi bila ta odločitev v škodo pritožniku (359. člen ZPP). Pač pa je priglasila tožena stranka stroške pritožbe in sicer plačilo sodne takse, to je 519,00 EUR. Ker je tožena stranka izpodbijala sodbo v celoti, uspela pa je s 4.40 %, ji je pritožbeno sodišče priznalo 22,80 EUR pravdnih stroškov. Tožena stranka ni priglasila zamudnih obresti od tega zahtevka, zato tudi pritožbeni stroški nimajo obrestnega dela zahtevka.

10. V preostalem je tako bilo treba pritožbo zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.