Jedro

Plačilo za trajno travinje je vezano na travojede živali, ki so vključene v kontrolo ekološke pridelave oziroma predelave in se obračuna za površino trajnega travinja, ki dosega povprečno letno obtežbo najmanj 0,5 GVŽ na ha trajnega travinja. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da tožnik tako postavljenega pogoja ne izpolnjuje. Tožnik se s takim zaključkom ne strinja in v tožbi, enako kot v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, trdi, da tožena stranka pri izračunu povprečne letne obtežbe ni upoštevala živali, ki so se v času pregledov na presečne datume pasle na planini. Sodišče ugotavlja, da se tožena stranka do teh tožnikovih navedb ni opredelila, pač pa tako v drugostopenjski odločbi kot tudi v odgovoru na tožbo le pojasnila način izračuna, pri tem pa se sklicevala na podatke iz Centralnega registra govedi po stanju na dan 1. februar tekočega leta in štiri reprezentativne naključno izbrane datume. Glede na tako obrazložitev ni jasno, ali je pri izračunu povprečne letne obtežbe upoštevala le tiste živali, ki so se nahajale znotraj meja kmetijskega gospodarstva ali tudi tiste, ki so se, kot trdi tožnik, v času pregledov na presečne datume pasle na planini (in kolikor teh ni upoštevala, zakaj tega ni storila).

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33101-48019/2015/8 z dne 24. 5. 2016 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je kot lastnik kmetijskega gospodarstva pri Agenciji RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski organ) vložil zbirno vlogo, s katero je uveljavljal zahtevke za kmetijsko okoljska podnebna plačila za leto 2015 (v nadaljevanju KOPOP). Prvostopenjski organ je ugodil njegovim zahtevkom za podpore gnojenja z organskimi gnojili z nizkimi izpusti v zrak, za nepokošen pas, ki se pokosi naslednje leto in za opustitev silaže, vse v skupnem znesku 1.625,87 EUR (1. točka izreka). Tako odmerjeno plačilo je nato znižal za enak znesek in to iz naslova kataloga kršitev in kazni (2. točka izreka). Odločil je tudi, da pritožba ne zadrži izvršitve in da v postopku niso nastali posebni stroški. V obrazložitvi svoje odločitve je prvostopenjski organ pojasnil, da po uveljavljanih zahtevkih odstopa povprečna minimalna obtežba z glavami velike živine (v nadaljevanju GVŽ) na tožnikovem kmetijskem gospodarstvu za več kot 0,1 od spodnje meje povprečne obtežbe, ki je 0,5 GVŽ na hektar kmetijskih površin in je zato zahtevke tožnika znižal. Opisana kršitev je bila ugotovljena z upravnim pregledom na kraju samem. Ob tem je še ugotovljeno, da tožnik tudi ni opravil letnega usposabljanja za ukrep KOPOP in da se mu lahko zato tudi iz tega razloga uveljavljani zahtevki zmanjšajo za 5 %.

2. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, v kateri je predvsem izpostavil, da je bilo nekaj njegovih živali v času pregledov na paši na planini in da neutemeljeno niso bile upoštevane pri izračunu povprečne obtežbe. Izpostavil je, da se je s tem ukrepom ukvarjala tudi Kmetijsko gozdarska zbornica, ki se je s prvostopenjskim organom dogovorila, da bodo kot presečne datume izbirali take datume, ko živali niso na planini. Tožnikovo pritožbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo. V obrazložitvi odločbe je drugostopenjski organ najprej pojasnil, da sta podlaga za uveljavljanje zahtevkov za plačila KOPOP za leto 2015 Uredba o ukrepih kmetijsko-okoljska-podnebna plačila, ekološko kmetovanje in plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014 - 2020 (Uradni list RS, št. 13/15, 21/15, 30/15 in 54/15, v nadaljevanju Uredba) in Uredba o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2015 (Uradni list RS, št. 13/15, 30/15 in 62/15). Predpisa sta bila izdana za namen izvajanja evropskih predpisov. V nadaljevanju obrazložitve je drugostopenjski organ povzel vsebino izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa in poudaril, da je bil tožnik ob vložitvi zahtevkov seznanjen s pravili pri uveljavljanju KOPOP, saj je bil pogoj o minimalni obtežbi, ki ga določa 128. člen Uredbe, objavljen v Uradnem listu RS že dne 27. 2. 2015. Sistem pregledov ter zmanjšanj, zavrnitev in ukinitev plačil ureja Uredba v 150. členu. Če upravičenci za tekoče leto ne izpolnjujejo pogojev in zahtev v zvezi z določeno površino ali živaljo, ki je prijavljena v zahtevku, se po tej določbi Uredbe zahtevek za to površino ali žival zavrne, razen v primeru kršitev, določenih v prilogi št. 14 Uredbe. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da se povprečno letno število GVŽ govedi izračuna kot aritmetično povprečje seštevka zmnožkov števila govedi posameznih kategorij po stanju na dan 1. 2. tekočega leta in na štiri naključno izbrane datume, kar vse opredeljuje priloga 12 Uredbe. Upoštevajo se tudi ustrezni koeficienti GVŽ iz obrazca staleža živali po vrstah in kategorijah rejnih živali iz predpisa, ki ureja evidenco rejnih živali. Tožnik je v obrazcu posredoval podatek, da ima na dan 1. 2. 2015 na kmetijskem gospodarstvu 6,2 GVŽ govedi na hektar travinja. Reprezentativni datumi pregledov so bili objavljeni na spletu, pri tožniku pa se je na podlagi podatkov pregledov ter podatkov Centralnega registra govedi ugotovilo, da znaša povprečje 5,43 GVŽ na hektar travinja. Povprečna obtežba na tožnikovem kmetijskem gospodarstvu tako znaša 0,34 GVŽ na hektar travinja, kar pomeni, da je za več kot 0,1 GVŽ pod mejo predpisane obtežbe, ki znaša 0,5 GVŽ na hektar travinja. Iz tega razloga je zato prvostopenjski organ utemeljeno zavrnil njegov zahtevek.

3. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Uvodoma predlaga, naj se obravnavana zadeva in zadeva, ki se nanaša na odločbo prvostopenjskega organa št. 33101-48019/2015/9 z dne 30. 5. 2016, združita v enotno obravnavo in odločanje, saj gre za vsebinsko enaki zadevi. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, sodišču pa primarno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, ugotovi, da so njegovi zahtevki KOPOP utemeljeni ter jim v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka.

4. Tožnik uvodoma povzema ključne poudarke iz izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega organa. Navaja, da se s tako odločitvijo ne strinja in da je do uporabe sankcij prišlo zaradi napačne interpretacije Uredbe. Pri izračunu se namreč ni upoštevalo tistih živali, ki so bile v obdobju pregledov na paši. To dejstvo pomeni, da na presečne datume, ki sovpadajo z obdobjem paše na planini, pogoj obtežbe ni mogel biti izpolnjen. Prvostopenjski organ je torej pri izračunu upošteval tudi lokacijo nahajanja živali in se zato živali na planini niso upoštevale v izračunu povprečne letne obtežbe na osnovnem kmetijskem gospodarstvu. S tem se ne strinja in trdi, da je pogoj obtežbe po KOPOP na trajnem travinju lahko izpolnjen, ne glede na to, kje se živali nahajajo, torej na kmetijskem gospodarstvu ali na planini, saj bi morale biti v izračunu upoštevane tudi slednje. S tem, ko kmetijsko gospodarstvo odda živali na kmetijo, jih namreč ne izgubi, pač pa so tja samo začasno preseljene. Lokacija živali pa za ukrep KOPOP ni relevantna. Tako stališče je navsezadnje zavzela tudi tožena stranka v dopisu št. 330-92/2016/2 z dne 26. 9. 2016, ki ga je naslovila Kmetijsko gozdarski zbornici. Kljub temu drugostopenjski organ njegovim argumentom ni sledil in je zato prepričan, da ne sme trpeti posledic zaradi različnih interpretacij istega organa odločanja. Meni, da je v postopku prišlo do napačne razlage Uredbe in do napačne ugotovitve dejanskega stanja, kar je vodilo do izdaje izpodbijane odločbe.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri obrazložitvi drugostopenjske odločbe. Sodišču predlaga, naj tožbo tožnika zavrne. Enako kot v izpodbijani odločbi poudarja, da se obtežba izračuna kot aritmetično povprečje seštevka zmnožkov števila govedi posameznih kategorij iz Centralnega registra govedi po stanju na dan 1. februarja tekočega leta in na štiri reprezentativne naključno izbrane datume ter ustreznih koeficientov GVŽ iz obrazca staleža živali. V tožnikovem primeru obtežba za celotno površino travinja ni bila dosežena in zato tožnikovim tožbenim navedbam ni mogoče slediti.

K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče se je uvodoma opredelilo do tožnikovega predloga za enotno obravnavo tožbenega zahtevka, s katerim izpodbija predmetno odločitev prvostopenjskega organa in tožbenega zahtevka, s katerim izpodbija odločitev tega organa z dne 30. 5. 2016. Po določbi 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sicer lahko tožnik z eno tožbo uveljavlja več tožbenih zahtevkov proti istemu tožencu, če vsi zahtevki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in je za vse zahtevke pristojno isto sodišče. Sodišče ugotavlja, da je odločbo, ki jo tožnik izpodbija v tem postopku, kot tudi odločbo z dne 30. 5. 2016 sicer izdal isti organ, vendar pa bil predmet obravnave, torej zahtevek, ki je bil tožniku zavrnjen, v postopkih različen. V obravnavanem primeru je namreč tožnik uveljavljal KOPOP za podpore gnojenja z organskimi gnojili z nizkimi izpusti v zrak, za nepokošen pas, ki se pokosi naslednje leto in za opustitev silaže, medtem ko se odločba z dne 30. 5. 2016 nanaša na zahtevek za plačilo za ekološko kmetovanje za trajno travinje. Sodišče torej ugotavlja, da je predmet obravnave v zadevah različen, različni sta tudi izpodbijani odločbi in zato ni sledilo tožnikovemu predlogu, da bi vodilo en sam postopek upravnega spora, pač pa je tožbo s sklepom z dne 21. 11. 2017 razdružilo v dva postopka.

8. Sodišče ugotavlja, da Uredba določa ukrepe kmetijsko-okoljska-podnebna plačila, ekološko kmetovanje in plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami za ohranjanje in izboljševanje ekosistemov ter blaženje in prilagajanje podnebnim spremembam, ki se izvajajo kot ukrepi razvoja podeželja v skladu z 22. členom Zakona o kmetijstvu (ZKme-1) in Programom razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014 - 2020 za izvajanje programov Evropske unije s tega področja (prvi odstavek 1. člena Uredbe). Na podlagi Uredbe se, med drugim, izvajajo tudi ukrepi KOPOP (3. člen Uredbe), upravičenci do teh plačil pa se v programe ukrepov vključijo prostovoljno (8. člen Uredbe). Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da se je tožnik vključil v ukrep ekološkega kmetovanja in skladno s tem tudi vložil zbirno vlogo, s katero je uveljavljal KOPOP za leto 2015. 9. Uredba v 125. členu določa obveznosti upravičenca, ki se vključi v ukrep ekološkega kmetovanja, med drugim tudi, da redi travojede živali v skladu s predpisi, ki urejajo ekološko kmetovanje, če uveljavlja plačilo za trajno travinje. Plačilo za trajno travinje je po določbi petega odstavka 128. člena Uredbe vezano na travojede živali (govedo, drobnica, konji, jelenjad), ki so vključene v kontrolo ekološke pridelave oziroma predelave in se obračuna za površino trajnega travinja, ki dosega povprečno letno obtežbo najmanj 0,5 GVŽ na ha trajnega travinja. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da tožnik tako postavljenega pogoja ne izpolnjuje, saj povprečna letna obtežba GVŽ na ha trajnega travinja na njegovem kmetijskem gospodarstvu odstopa več kot 0,1 GVŽ od tako določene meje.

10. Tožnik se s takim zaključkom tožene stranke ne strinja in v tožbi, enako kot v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, trdi, da tožena stranka pri izračunu povprečne letne obtežbe ni upoštevala živali, ki so se v času pregledov na presečne datume pasle na planini. Sodišče ugotavlja, da se tožena stranka do teh tožnikovih navedb ni opredelila, pač pa tako v drugostopenjski odločbi kot tudi v odgovoru na tožbo le pojasnila način izračuna, pri tem pa se sklicevala na podatke iz Centralnega registra govedi po stanju na dan 1. februar tekočega leta in štiri reprezentativne naključno izbrane datume. Glede na tako obrazložitev tožene stranke ni jasno ali je pri izračunu povprečne letne obtežbe upoštevala le tiste živali, ki so se nahajale znotraj meja kmetijskega gospodarstva ali tudi tiste, ki so se, kot trdi tožnik, v času pregledov na presečne datume pasle na planini (in kolikor teh ni upoštevala, zakaj tega ni storila). Tožnik je namreč že v pritožbi opozarjal na dogovore Kmetijsko gozdarske zbornice s prvostopenjskih organom o načinu izvedbe pregledov, tožbi pa priložil dopis, ki ga je na Kmetijsko gozdarsko zbornico naslovil prvostopenjski organ in so v njem pojasnila prav v zvezi s problematiko paše živali na planinah pri uveljavljanju KOPOP.

11. Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da je dejansko stanje v zadevi nepopolno raziskano, saj niti iz prvostopenjske niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja ali je tožena stranka pri odločanju upoštevala le tožnikove živali, ki so bile v času pregleda na območju kmetijskega gospodarstva ali tudi tiste, ki so se potrditvi tožnika pasle na planini, pa četudi je tožnik na to okoliščino opozarjal, niti se do teh njegovih trditev, ki so pomembne za odločitev, ni opredelila. Sodišče še dodaja, da je tožena stranka tožniku sicer zmanjšala izplačilo tudi zato, ker se ni udeležil izobraževanja iz ukrepov KOPOP, čemur tožnik ne oporeka in zato sodišče šteje, da ta ugotovitev tožene stranke ni sporna.

12. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti.

K točki II izreka:

13. Ker je sodišče tožbi tožnika ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 15,00 EUR, ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa ni zastopal odvetnik. Sodno takso bo sodišče tožniku vrnilo po uradni dolžnosti.