Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo prepoznega odgovora na tožbo, na to pa ne vpliva pritožbena trditev o tem, da je tožena stranka pravni laik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo 31. 7. 2020, temveč je trajalo do 26. 8. 2020 ter da je tožena stranka dolžna tožnika za čas od 1. 8. do vključno 26. 8. 2020 prijaviti v socialna zavarovanja (I. in II. točka izreka). Naložilo ji je še, naj tožniku za meseca julij in avgust 2020 obračuna pripadajoči bruto plači ter mu izplača 1.516,19 EUR oziroma 2.016,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, plača neizplačane ure za meseca marec in maj 2020 po 800,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, plača regresa za letni dopust za leti 2019 in 2020 v višini 300,00 EUR oziroma 525,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plača nadomestili za neizkoriščeni letni dopust za leti 2019 in 2020 v višini 456,40 EUR oziroma 782,40 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik zahteval več (višji znesek iz naslova regresa za letni dopust za leto 2020 in delno zakonske zamudne obresti od dosojenih neto zneskov regresa za letni dopust ter nadomestila za neizkoriščeni letni dopust za leto 2020) je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku plača odpravnino 403,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Sklenilo je, da naslovno sodišče ni pristojno za odločanje v delu tožbe, ki se nanaša na obračun in odvod ter plačila davka in prispevkov, zato je tožbo v tem delu zavrglo in v zvezi s tem opravljena pravdna dejanja razveljavilo (V. točka izreka, ki ni pod pritožbo). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku povrne stroške sodnega postopka 183,60 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper zamudno sodbo vlaga pritožbo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami 318. člena ZPP izdalo zamudno sodbo. Navaja, da je odgovoril na tožbo, kolikor je mogel hitro, glede na okoliščino, da je bil v času vročitve tožbe na delu v A. v Nemčiji. Navaja, da mu je bila 26. 10. 2020 poštna pošiljka s tožbo in prilogami poslana priporočeno na naslov v Nemčiji, vendar pa jo je zaradi napake pošte prejel šele čez mesec dni (približno 20. 11. 2020). Trdi, da je največ 3 dni po prejemu pošiljke na sodišče prve stopnje posredoval laično sestavljen odgovor na tožbo, v katerem je zamudo pojasnil, nakar je odgovor na tožbo poslal 27. 11. 2020 še s priporočeno poštno pošiljko. Navaja, da ne ve, zakaj je poštna pošiljka tako dolgo potovala iz Slovenije v Nemčijo, verjetno zaradi epidemije COVID-19. Sklicuje se na dejstvo, da je prava neuka stranka. Navaja, da je v času prejema tožbe in še v času pritožbe delal v Nemčiji, zaradi epidemije pa v Slovenijo ni mogel. Meni, da bi njegov odgovor na tožbo s pojasnilom, da je prejel poštno pošiljko iz Slovenije v Nemčijo z zamudo, sodišče prve stopnje smiselno lahko štelo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje v skladu s 116. členom ZPP, njegov odgovor na tožbo sprejelo in zadevo obravnavalo po rednem postopku brez izdaje zamudne sodbe. Pove, da je v danih okoliščinah storil vse, kar je kot laik zmogel. Dalje navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da zatrjevana dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi. Zatrjuje, da je tožnik do julija 2020 opravljal delo v Nemčiji, v tožbi pa je zahteval izplačilo plače za meseca julij in avgust, kar je v nasprotju z izpiski z njegovega TRR, saj je iz izpiska za mesec julij 2020 razvidno, da julija 2020 toženca ni bilo več v Nemčiji. Navaja, da za mesec avgust 2020 tožnik ni predložil nobenega dokaza, ki bi potrjeval njegove navedbe in zahtevo po plačilu plače. Navaja, da tožnik v juliju in avgustu 2020 sploh ni opravljal svojega dela, temveč je bil doma v Bosni in Hercegovini, zato je njegova zahteva za plačilo plače neutemeljena, tudi sicer pa bi lahko zahteval kvečjemu izplačilo po pogodbi o zaposlitvi v višini minimalne plače. Kot neresničnim nasprotuje tožnikovim trditvam o neizplačanem regresu, višini plače, opravljenih nadurah in izračunu odpravnine. Prilaga potrdilo o oddaji poštne pošiljke z dne 26. 10. 2020 in predlaga, da se zamudna sodba v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki naj upošteva toženčev odgovor na tožbo kot pravočasen in izvede redni postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Po prvem odstavku 318. člena lahko sodišče zamudno sodbo, če je izpolnjen pogoj, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor. V predmetni zadevi je bila tožba pravilno vročena v odgovor toženi stranki 23. 10. 2020. V pritožbi toženec navaja, da je pošiljko dejansko prejel šele 20. 11. 2020 ter da je nato pravočasno oddal odgovor na tožbo. Navedene trditve niso pravno pomembne za odločitev, saj je odgovor na tožbo, vložen 23. 11. 2020 (po elektronski poti) oziroma 27. 11. 2020 (s priporočeno pošiljko), prepozen. Rok za vložitev odgovora na tožbo glede dela zahtevka, ki se nanaša na nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, se je iztekel 9. 11. 2020, rok za odgovor na tožbene trditve v zvezi z denarnimi zahtevki pa glede na posebne ukrepe zaradi epidemije COVID-19 9. 2. 2021, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo prepoznega odgovora na tožbo, na to pa ne vpliva pritožbena trditev o tem, da je tožena stranka pravni laik.

6. Toženčevo zavzemanje za to, da bi njegov nepravočasni odgovor na tožbo sodišče prve stopnje moralo smiselno upoštevati kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ZPP, ni utemeljeno, saj mora skladno z določbo 2. člena ZPP sodišče v pravdnem postopku odločati v mejah postavljenih zahtevkov. Ne glede na to pritožbeno sodišče dodaja, da prepozna vložitev vloge zaradi notranje organizacijskih razlogov pri stranki ni pravno upošteven razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

7. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da s strani tožnika zatrjevana dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi. Izpisek iz tožnikovega TRR (listina A 5) namreč ni listina, iz katere bi izhajala tožnikova upravičenost do plačila plače za meseca julij in avgust 2020, zato tožnikove trditve glede pripadajočih zneskov plač za to obdobje ne morejo biti v nasprotju s to listino.

8. S trditvami, da tožnik v juliju in avgustu 2020 svojega dela ni opravljal oziroma da bi mu za navedeno obdobje pripadala kvečjemu plača v višini minimalne plače, toženec nasprotuje s strani sodišča prve stopnje ugotovljenemu dejanskemu stanju, vendar pa skladno z drugim odstavkom 338. člena ZPP zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato se do teh trditev pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

9. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP nanje ne odgovarja.

10. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).