Jedro

Toženo komunalno podjetje, ki kljub opozorilom policije ni posulo spornega cestnega ovinka, ki je znan kot nevaren del cestišča ob poledici, je tožniku odškodninsko odgovorna za škodo, nastalo na avtomobilu. Ta odgovornost temelji na določilu čl. 184 ZOR.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da plača tožniku 593.239,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.2.1992 dalje do plačila ter pravdne stroške v znesku 79.466,00 SIT. Prisojeni znesek je odškodnina za škodo, ki je nastala tožniku na njegovem avtomobilu, ko je dne 21.12.1991 zaradi hude poledice in neposute ceste zletel iz ovinka in trčil v betonsko ograjo stanovanjske hiše v M. Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da toženi stranki ni mogoče očitati malomarnosti pri opravljanju dejavnosti, saj je posipala ceste v skladu s Pravilnikom o vzdrževanju in varstvu cest. Ni pa mogoče, da bi bila v vsakem trenutku na vsakem mestu. Sporni ovinek je posula ob 22. uri, ob 4. uri zjutraj pa je spet pričela posipati ceste, pri čemer skrbi za varnost več 100 km cest, odseki pred šolo, mostovi itd. pa imajo prednost. Priča Z. se ni vsega natančno spominjal, opozoril pa je na podatke v obračunski situaciji, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo. Očitno pa je bila hitrost tožnikove vožnje absolutno prevelika glede na dane razmere. Hitrost 50 km/h v ostrem levem ovinku bi bila tudi v optimalnih razmerah previsoka. Na kraju nesreče pa je bila omejena na 40 km/h, saj je bil znak za to omejitev v času nesreče pred spornim ovinkom, kot prometni znak z oznako kraja, za kar vse je bil predlagan ogled, pa ta dokaz ni bil izveden.

Za nesrečo je kriv tožnik sam. Pritožbi naj se ugodi in sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da jo drugostopno sodišče zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je dejansko stanje v dovoljni meri ugotovljeno, zlasti se je sodišče utemeljeno oprlo na izpovedbo priče I.T., policista, ki je bil navzoč na kraju samem kmalu po prometni nezgodi. Iz izpovedbe te priče je ugotovilo, da je za tožnikom iz spornega ovinka zletelo s ceste več vozil, pri čemer so vozila z zelo majhno hitrostjo, kot npr. voznica Zastave 750, ki je celo pristala na strehi. Iz izpovedbe te priče tudi izhaja, da je tožena stranka posula to močno poledenelo in nevarno cestišče šele po nezgodi, po tem, ko so policisti sami ovinek zavarovali tako, da so postavili prometni znak in utripajočo luč, da ne bi še drugi vozniki zleteli iz ovinka. Ta ovinek je po pričini izpovedbi poznan kot izredno nevaren prav ob poledicah, opremljen pa ni z nobenim posebnim znakom. Tudi posebne omejitve hitrosti ni na tem odcepu ceste. Gre pa za ovinek, ki je 40 ali 50 metrov pred naseljem M. Ob taki pričini izpovedbi je sodišče prve stopnje upravičeno verjelo tožniku, da je pripeljal z majhno hitrostjo in da ga je kljub temu zaneslo s cestišča v ograjo. Drugačne trditve v pritožbi niso podprte z nobenimi dokazi. Tožena stranka očitno kljub nočnim pozivom prometne policije, da naj zaradi močne poledice posuje ceste, na tem nevarnem cestnem odseku tega ni storila. Sodišče prve stopnje iz izpovedbe priče J.Z. ni moglo ugotoviti, kdaj je nazadnje tožena stranka posula sporno cestišče, če ga sploh je, ker je pričin dnevnik iz njegove omare izginil. Omenjal je sicer obračunsko situacijo, vendar izrecno izpovedal, da se iz te situacije ne vidi ob kateri uri so posipali. Zato sklicevanje pritožbe na to obračunsko situacijo nima za razsojo nobenega pomena. Nobenega dvoma pa ni, da je tožena stranka morala vedeti ali bi morala vedeti, kot to izhaja iz izpovedbe zaslišane priče policista T., da je sporni ovinek ob poledicah posebno nevaren. Ker ga kljub hudi poledici, posebno pa še, ker je bila opozorjena v nočnih urah s strani prometne milice o hudi poledici, ni posula, je odgovorna za nastalo škodo v skladu z določilom čl. 184 Zakona o obligacijskih razmerjih, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Višina odškodnine ni bila sporna. Tudi pritožba je ne izpodbija. Temelj tožbenega zahtevka, to je odškodninska odgovornost tožene stranke, pa je podana in odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker tudi ne gre za nobene procesne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (čl. 354/II v zvezi s čl. 365/II ZPP), je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožeča stranka pa za odločitev v zadevi ni bil potreben, trpi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (čl. 166, 154 in 155 ZPP).