Jedro

Tožnik zatrjuje, da izvršba s prisilitvijo, torej z denarno kaznijo, ni potrebna, ker je obveznost izpolnil. Ker pa organa obeh stopenj na te tožnikove navedbe nista argumentirano odgovorila, sodišče izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Inšpekcije za kmetijstvo, Območne enote Ljubljana št. 0611-925/2016-64 z 2. 12. 2019 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijanim sklepom je bila tožniku kot zavezancu naložena v plačilo denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR, ki mu je bila zagrožena s sklepom organa št. 0611-925/2016-55 z 29. 8. 2019 o dovolitvi izvršbe, ki bo, kolikor je tožnik ne bo plačal v osmih dneh po vročitvi tega sklepa, prisilno izterjana (1. točka izreka); hkrati mu je bilo zagroženo, da če bo ravnal v nasprotju z naloženo obveznostjo in ne bo opravil naložene obveznosti z odločbo št. 0611-925/2016-12 z 10. 6. 2016, v povezavi z odločbo št. 0611-925/2016-17 z 29. 8. 2016 najkasneje do 15. 1. 2020, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR (2. točka izreka); pri čemer pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi prvostopenjski organ navaja, da je bila tožniku zaradi izkopavanja in nenamenske rabe kmetijskega zemljišča izdana inšpekcijska ureditvena odločba št. 0611-925/2016-12 z 10. 6. 2016, ki je postala izvršljiva 2. 4. 2017 ter da se njena izvršba dovoljuje na podlagi 2. točke odločbe št. 0611-925/2016-17 z 29. 8. 2016. Poudarja, da je bilo ob zadnjem kontrolnem pregledu 14. 5. 2019 ugotovljeno, da navedeni odločbi nista izvršeni in da tožnik ni odstranil nasutega gramoza ter nasul izkopanega dela zemljišča z rodovitno zemljino. V nadaljevanju obrazložitve opisuje potek inšpekcijskega postopka in zaključuje, da izdana ureditvena odločba z 10. 6. 2016 v povezavi z odločbo z 29. 8. 2016 ni bila izvršena. Citira 285. in 298. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter poudarja, da je tak način prisilitve - torej z denarno kaznijo za tožnika najmilejši ukrep. Hkrati smatra, da je določen rok do 15. 1. 2020 dovolj dolg rok za odpravo nepravilnosti, saj gre za odstranitev gramoza in nasutje zemljišča z rodovitno zemljino ter njegovo poravnavo, ob tem da je bil tožnik že od 14. 6. 2016 seznanjen z ureditveno inšpekcijsko odločbo.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. V zvezi s pritožbenimi ugovori navaja, da se nanašajo na pravnomočno odločbo, ne pa na izvršbo, kot določa 292. člen ZUP.

4. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je obveznost iz izvršilnega naslova v celoti, tako kot se glasi, izpolnil ter da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, kako in na kakšen način je prvostopenjski organ ugotovil, da odločba ni bila izvršena oziroma da bi organ sploh ugotavljal in posledično tudi ugotovil, ali je in v kakšnem obsegu ter na katerem delu kmetijskega zemljišča oziroma predmetnih parcel naložena obveznost izpolnjena, če morda meni, da ni izpolnjena v celoti. Tega prvostopenjski organ ni navedel, čeprav je že iz fotografij razvidno zemljišče s kmetijsko rabo. Organ se do tožnikovih navedb ni opredelil, s čimer je kršil njegovo pravico do izjave in obravnavanja ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Meni, da obveznosti iz izvršilnega naslova ni mogoče raztegovati preko pristojnosti inšpekcije in v nasprotju s prej veljavno zakonodajo in posamičnimi upravnimi akti (pravnomočnega gradbenega dovoljenja) na zemljišče, ki po teh predpisih in aktih ob odločanju ni bilo kmetijsko zemljišče, ali pa je to lastnost izgubilo kasneje z izdajo drugega gradbenega dovoljenja. V nasprotnem primeru bi oziroma bodo objekti izgubili potno povezavo z javno potjo, ki so jo ves čas imeli. Objektom po navedenih gradbenih dovoljenjih namreč v skladu z zakonodajo pripada tudi zemljišče za dostop do objekta. Temu služi v tem primeru tudi "... pot", ki obstaja že več kot 70 let in po ugotovitvah okoljske inšpekcije služi tudi splošni rabi kot planinska pot. Izpostavlja, da je v postopku trdil tudi, da se parc. št. 336/1 in 335 uporabljata za kmetijsko dejavnost, do česar se prvostopenjski organ prav tako ni opredelil. Tako ni jasno, zakaj meni, da odločba v tem delu ni bila izvršena. Izpodbijanega sklepa torej ni mogoče preizkusiti. Sodišču zato predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Hkrati zahteva povrnitev svojih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa, prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

**Odločanje po sodnici posameznici**

6. Sodišče je 10. 3. 2022 sprejelo sklep I U 367/2020-8, da v zadevi odloča sodnica posameznica iz razloga po prvi alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).1 Ugotovilo je namreč, da je vrednost spornega predmeta v tej zadevi 1.000,00 EUR ter da je v zadevi prvenstveno sporna pravilnost izvedbe upravnega postopka, tožnik namreč ugovarja, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, v zvezi s čimer je uveljavljena obširna sodna praksa. Tako je senat sklenil, da so izpolnjeni pogoji po navedeni določbi ZUS-1 za odločanje po sodnici posameznici.

K I. točki izreka

7. Tožba je utemeljena.

8. Med strankama je sporen izrek denarne kazni v znesku 1.000,00 EUR tožniku v izvršilni zadevi zaradi izkopa in nenamenske rabe kmetijskega zemljišča, v zvezi s čimer mu je bila, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, izdana inšpekcijska ureditvena odločba št. 0611-925/2016-12 z 10. 6. 1016, ki je nesporno postala izvršljiva 2. 4. 2017 in katere izvršba je bila dovoljena na podlagi 2. točke odločbe št. 0611-925/2016-17 z 29. 8. 2016. 9. Prvi odstavek 298. člena ZUP določa, da če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug, ali če narava izvršbe to terja, ali če izvršba po drugih osebah ni bila uspešna ali ni primerna, prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo. Skladno s prvim odstavkom 292. člena ZUP je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo; z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

10. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožnik že v predmetnem prvostopenjskem izvršilnem postopku po tem, ko ga je organ z dopisom z 10. 7. 2019 pozval k izjasnitvi v zvezi z ugotovitvami kontrolnega pregleda s 14. 5. 2019, odgovoril 31. 7. 2019, ter nato po ponovnem kontrolnem pregledu in pozivu organa še 25. 11. 2019. V izpodbijanem sklepu je tudi navedeno, da je tožnik v odgovoru s 25. 11. 2019 zatrdil, da se predmetno zemljišče parc. št. 336/1 in 335, obe k.o. ..., uporablja za kmetijske namene, in sicer v enakem obsegu oziroma nesporni meji, kot je obstajala ob pridobitvi oziroma nastopu posesti. Navedel je tudi, da če bi inšpekcijski organ menil, da odločba v tem delu ni izvršena, bi moral predhodno rešiti vprašanje parcelnih mej ter da po vzhodnem delu parc. št. 335, k.o. ... poteka utrjena pot, ki jo je izvedel ARSO že leta 1995, ko je utrjeval strugo reke ... in da je to zemljišče treba obravnavati kot stavbno zemljišče. 11. Sodišče ugotavlja, da je tožnik z navedbami v odgovoru s 25. 11. 2019, kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa, smiselno ugovarjal zaključku organa, da ureditvene inšpekcijske odločbe z 10. 6. 2016 ni izvršil. Trdi namreč, da je odstranil nasuti gramoz ter nasul izkopani del zemljišča z rodovitno zemljino. Pri čemer prvostopenjski organ v izpodbijanem sklepu na njegove navedbe ni odgovoril. Svoje ugovore je tožnik ponovil tudi v pritožbi, kar izhaja iz drugostopenjske odločbe, pri čemer jih je pritožbeni organ v celoti zavrnil s sklicevanjem na 292. člen ZUP, češ da se vsi nanašajo na pravnomočno odločbo in ne na izvršbo. Sodišče pritrjuje toženki, da s pritožbo zoper sklep o izreku denarne kazni v upravnem izvršilnem postopku ni mogoče izpodbijati pravilnosti vsebine izvršilnega naslova. Namen pritožbe zoper sklepe, izdane v upravnem izvršilnem postopku je namreč samo varovanje tistih pravic, ki jih ima (pri)tožnik v postopku izvršbe.2

12. Vendar se zgoraj povzeti tožnikovi ugovori, podani v predmetnem prvostopenjskem izvršilnem postopku, po presoji sodišča nanašajo na samo izvrševanje ureditvene inšpekcijske odločbe in so torej relevantni za odločitev v tej zadevi. Tožnik namreč zatrjuje ravno to, da izvršba s prisilitvijo, torej z denarno kaznijo, ni potrebna, ker je obveznost izpolnil. Ker pa, kot rečeno, organa obeh stopenj na te tožnikove navedbe nista argumentirano odgovorila, sodišče izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

13. Po povedanem je tožba utemeljena, zato je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral opraviti ponoven ogled na kraju, na katerega naj povabi tudi tožnika, ter po potrebi izvesti dodatne dokaze, in nato v zadevi ponovno odločiti ter argumentirano odgovoriti na tožnikove ugovore.

14. Sodišče je ob upoštevanju prve alineje drugega odstavka 59. čelna ZUS-13 odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, saj to za sprejeto odločitev o tožbi ni bilo potrebno. Že na podlagi tožbe in izpodbijanega sklepa je bilo namreč treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka

15. Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik o povrnitvi stroškov).

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožniku priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, ki je zavezanec za plačilo DDV.

17. Sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (36. člen Zakona o sodnih taksah, opomba 6.1/C Taksne tarife).

1 Po prvi alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če vrednost spornega predmeta v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ne presega 20.000 EUR, pa ne gre za pomembno pravno vprašanje. 2 Tako tudi: J. Podlipnik v Komentarju Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. P. Kovač in E. Kerševan, Uradni list RS d.o.o. In Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, 2. knjiga, str. 818, točka 7. 3 Po prvi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1 sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podladi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.