Jedro

S tem, ko okrajno sodišče ni dopustilo zastopanja tožnika po izbranem pooblaščencu (zaradi klavzule v mandatni pogodbi o plačilu 300 EUR v primeru uspeha v pravdi), je poseglo v njegovo pravico do svobodne izbire zastopnika, za kar pa v okviru preizkusa pooblastila po uradni dolžnosti nima pristojnosti. Iz mandatne pogodbe ne izhaja, da bi se pooblaščenec ukvarjal z nezakonitim dajanjem pravne pomoči, kar bi predstavljalo kaznivo dejanje po 254. členu KZ-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče odločilo, da pooblaščencu A. ne dopusti zastopati tožnika in njegovih procesnih dejanj, ki bi jih opravil v nadaljevanju postopka, ne bo upoštevalo.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja, da mu je sodišče onemogočilo pravico do svobodne izbire pooblaščenca. Po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) lahko pred Okrajnim sodiščem kot pooblaščenec nastopa vsak, ki je popolnoma poslovno sposoben. Sodišče pri upravičenosti zastopanja ni upoštevalo pisnega pooblastila z dne 30. 9. 2014, ki je bilo kot samostojen pravni akt, ločeno od pogodbe o naročilu, priloženo k pripravljalni vlogi. Pooblastilo je enostranski pravni posel, obstoj in obseg pooblastila pa nista odvisna od pravnega razmerja, ki je bilo podlaga zanj. Tudi pri pogodbi o naročilu zaradi ničnega določila o odplačnosti pogodbe o zastopanju ni nična celotna pogodba. Iz 88. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je razvidno, da je zakonodajalčev namen, naj pogodba ostane v veljavi, neveljavnost pa naj zajame samo neustrezen pogodbeni dogovor. Bistveni nagib pogodbe o naročilu je pomoč pri pravdni zadevi, plačilo pa ni bistvena sestavina, saj je bilo dogovorjeno le kot nagrada v primeru uspeha v pravdi. Tudi če bi stranka s pooblaščencem odpovedala pogodbo o naročilu, pooblaščenec glede na prepoved zastopanja v postopku ne bi mogel opravljati procesnih dejanj. S tem bi se kršila procesna pravila pravdnega postopka in bila onemogočena svobodna izbira zastopnika.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po določilu 90. člena ZPP/77 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 z dopolnitvami) je bil pooblaščenec v pravdnem postopku lahko vsak, kdor je bil popolnoma poslovno sposoben, razen tistih, ki so se ukvarjali z zakotnim pisaštvom. To je bilo inkriminirano kot kaznivo dejanje, za katerega je bilo bistveno, da se je oseba proti plačilu ukvarjala z nudenjem pravne pomoči. Ni šlo torej za enkratno pravno pomoč, temveč za odplačno, dalj časa trajajoče delovanje na tem področju. Po dekriminaciji omenjenega kaznivega dejanja (KZ, Ur. list 63/94)(1) novi ZPP ne predpisuje več pogojev glede pooblaščencev pred okrajnimi sodišči. Po določilu 87. člena ZPP je namreč pred okrajnim sodiščem lahko pooblaščenec vsak, ki je popolnoma poslovno sposoben. Po uradni dolžnosti skladno z 80. členom ZPP sodišče glede pooblaščencev pazi zgolj, ali je stranka pravilno zastopana v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (kjer lahko pravdna dejanja opravlja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik) in pred okrožnimi, višjimi in vrhovnim sodiščem (kjer je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali oseba, ki je opravila pravniški državni izpit).

5. V obravnavani zadevi je tožeča stranka poleg pooblastila, s katerim pooblašča A., da jo zastopa pred sodišči in drugimi državnimi organi, predložila tudi pogodbo o naročilu, s katero se je tožnik v primeru uspeha v pravdi zavezal pooblaščencu plačati znesek 300,00 EUR. Pritožba utemeljeno opozarja, da je bistveni element pogodbe zastopanje stranke, saj je plačilo dogovorjeno zgolj, če bo tožnik v pravdi uspel. Ker omenjeno pogodbeno določilo nasprotuje prisilnim predpisom (2. člen Zakona o odvetništvu), je nično. To pa ne pomeni, da sta nična celotna pogodba, ki se nanaša na zastopanje, in samo pooblastilo kot enostranski pravni akt. S tem ko sodišče ni dopustilo zastopanja tožnika po izbranem pooblaščencu, je poseglo v avtonomijo stranke in pravico do svobodne izbire zastopnika, za kar pa v okviru preizkusa pooblastila po uradni dolžnosti nima pristojnosti. Konkretna zadeva tudi ni povsem primerljiva z nemško prakso, ki jo kot argument za neupoštevanje pooblastilnega razmerja navaja A. Galič,(2) saj se ta nanaša na pooblaščence, ki kršijo prepoved opravljanja tujih poslov kot gospodarsko dejavnost. Torej gre za pridobitno dejavnost. Iz predložene pogodbe (A11) pa ne izhaja, da bi se pooblaščenec ukvarjal s pridobitnim zastopanjem, temveč bolj, sodeč po enakih priimkih in naslovu stranke in pooblaščenca, da je pooblastilo dano zaradi medsebojnega zaupanja in poznavanja spornih razmer.

6. Glede na navedeno po oceni pritožbenega sodišča ni ovire, da A. V. ne bi zastopal tožnika v tem pravdnem postopku, zato je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP.

Op. št. (1): S sprejemom KZ-1 (Ur. list 55/2008) je inkriminirano nezakonito dejanje pravne pomoči ponovno kot kaznivo dejanje v 254. členu.

Op. št. (2): Galič, A.: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 371.