Jedro

Izid pravde ne vpliva na to, kdo mora plačati sodne takse za posamezna dejanja v pravdi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za družbene prihodke - Izpostave ... z dne 5.5.1992, s katero mu je bilo naloženo, da mora nerazdelno, skupaj z ... plačati 6.000,00 SIT sodne takse na podlagi taksnih obveznosti, nastalih v pravdnem postopku, ki je tekel pri pristojnem temeljnem sodišču. V pritožbi je tožnik navedel, da je bila v pravdi, kjer je nastala obveznost plačila taks, tožena stranka tudi občina, s katero se že vrsto let bori za plačilo odškodnine za razlaščene nepremičnine. Sodnih postopkov ni zakrivil, ves čas si prizadeva za mirno rešitev sporov. Po 11. členu zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lasti, nosi vse stroške v zvezi z razlastitvenim postopkom tisti, ki razlašča, to pa je v tem primeru občina.

Tožena stranka je takšno pritožbo zavrnila z izpodbijano odločbo. V odločbi navaja pravne podlage za nastanek tožnikovih taksnih obveznosti in pojasnjuje predpisane postopke za njihovo izterjavo. Po določbi 1. odstavka 3. člena zakona o sodnih taksah mora takse plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja. Taksa je bila v tem primeru odmerjena za tožbo in za pritožbo, ki ju je v pravdnem postopku vložil tožnik, zato ni mogoče upoštevati njegovega stališča, da bi morala takso plačati v pravdi tožena stranka.

Proti takšni odločitvi je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi navaja, na kakšni podlagi je prišlo do pravde z občino. Zatrjuje, da tožbe, za katero mora sedaj plačati takso, ni sam zakrivil, pač pa jo je povzročil pravdni sodnik. Pojasnjuje še, da je moral v pravdi plačati tudi vse stroške zastopanja in stroške zastopanja v pravdi tožene stranke. Ravnanje občine se mu zdi netaktno, brezobzirno in krivično. Predlaga, naj sodišče občini naloži plačilo sodnih taks oziroma naj mu obveznost plačila sodnih taks odloži. Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Vztraja pri izpodbijani odločbi. Sklicuje se na razloge, ki so navedeni v njeni obrazložitvi. Tožba ni utemeljena.

Podlage za nastanek tožnikove taksne obveznosti in okoliščine ter predpise, ki določajo postopek za izterjavo teh obveznosti, je podrobno in pravilno obrazložila tožena stranka v izpodbijani odločbi. Sodišče se zato v tem delu v celoti sklicuje na navedeno obrazložitev. Dodatno pa pojasnjuje tožniku še naslednje. Zakon o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90 - 14/91) določa, za katera dejanja v pravdnem postopku se plačujejo takse, koliko znašajo, kdo jih mora plačati in v kakšnih rokih. Ta vprašanja rešuje zakon ne glede na to, kakšen bo izid posameznega postopka oziroma, kakšni so razlogi, da se mora posamezno vprašanje reševati pred sodiščem. Okoliščine, ki jih navaja tožnik v pritožbi in potem še v tožbi, po navedenem zakonu ne morejo vplivati na to, ali je dolžan plačati takse za dejanja (vloge), ki jih je opravil v pravdnem postopku. Te okoliščine lahko vplivajo na odločitev pravdnega sodišča o tem, kdo nosi pravdne stroške. To vprašanje pa ni predmet obravnave v tem postopku.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba zakonita in je zato sodišče tožbo zavrnilo.

Sodišče je odločilo z uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I).