Jedro

Preživninski zavezanec je šele v pritožbi zatrdil, da ne opravlja več honorarnega dela v avto-šoli zardi okvare osebnega avtomobila in predloži o tem potrdilo o odjavi vozila iz prometa. Na glavni obravnavi je le-trdil, da bo dejavnost opustil, po pritožbenih trditvah pa naj bi jo opustil že pred narokom za glavno obravnavo. To pa pomeni, da je v pritožbi navajal dejstva, ki bi jih lahko že do konca glavne obravnave, zato jih v pritožbi ne more uspešno uveljavljati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je že pravnomočno odločilo o razvezi pravdnih strank in dodelitvi obeh ml. otrok v varstvo in vzgojo materi - toženki ter o preživnini v breme očeta - tožnika do višine 30.000,00 SIT mesečno, o preživninskem zahtevku v kolikor presega 30.000,00 SIT za vsakega otroka pa je odločalo z uvodoma navedeno sodbo. Le-ta tožnika zavezuje k plačevanju preživnine za hčer Diano v že pravnomočno prisojenem znesku, za sina Tilna pa po 40.000,00 SIT, za oba od 19.10.1999 dalje.

Tožnik se zoper sodbo v delu, s katerim je za ml. Tilna dosojena preživnina nad 30.000,00 SIT, pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z znižanjem preživnine, ki jo je dolžan plačevati za sina, s 40.000,00 SIT na 30.000,00 SIT, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče ugotovilo otrokove potrebe v višini 75.000,00 SIT mesečno, pri razdelitvi preživninskega bremena med njegova starša pa štelo, da sam še vedno opravlja inštruktorsko dejavnost, kar pa ni res, saj jo je 1.5.1999 opustil, ker se mu je pokvaril avto. Prilaga potrdilo o odjavi vozila iz prometa z dne 24.11.1999. Po tem datumu je opravil le še nekaj izpitnih voženj s sposojenim vozilom, ter so izračuni soidšča zgolj hipoteza o tem, koliko bi lahko zaslužil. Sodišče ni odločilo na podlagi stanja ob zaključku glavne obravnave 18.10.1999, ampak na podlagi stanja dne 15.6.1999. Poleg tega ni upoštevalo dejstva, da bo tožena po plačilu preživnine ostalo le 50.000,00 SIT, kar je manj, kot znašajo življenjski stroški vsakega od otrok. Materialno pravo je torej zato, ker niso upoštevane njegove preživninske zmožnosti, uporabljeno napačno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje uvodoma poudarja, da v pravilnost dejanske ugotovitve prvostopnega, da - znaša tožnikov zaslužek iz rednega delovnega razmerja (upoštevaje povprečje za leto 1998) 132.074,70 SIT povprečno mesečno in da - dodatno zasluži še vsaj 80.000,00 SIT mesečno s honorarnim delom kot inštruktor vožnje, ne dvomi.

Te ugotovitve temeljijo na skrbni analizi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, so življenjsko logične in prepričljive in jih pritožba ni uspela omajati. Tožnik je namreč šele v pritožbi prvič zatrdil, da od 1.5.1999 inšturktorske dejavnosti ne opravlja več zaradi okvare avtomobila ter predložil v dokaz te svoje trditve potrdilo o odjavi vozila iz prometa z dne 24.11.1999 (na glavni obravnavi je le zagrozil, da bo to dejavnost opustil in kot razlog navedel, da se mu toženka smeje za hrbtom, ne pa tudi okvare vozila, čeprav naj bi do nje po pritožbenih trditvah prišlo že več mesecev prej). To pomeni, da je v pritožbi navajal nova dejstva in predlagal nove dokaze, to pa bi lahko storil le, če bi izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. prdložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave (1. odst. 337. čl. ZPP), a ni. Zato zatrjevano novo dejstvo in dokaz zanj ne kažeta na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Potrdilo AMD z dne 15.10.1999, izdano tožniku na njegovo zahtevo je bilo prvemu sodišču predloženo brez ustrezne trditvene podlage in že zato (ker dokazovanje pomeni preverjanje resničnosti trditev strank o pravno relevantnih dejstvih) k za tožnika ugodnejši odločitvi ni moglo pripomoči, poleg tega pa pritožbeno sodišče v oceno tega dokaza v povezavi z drugimi s strani sodišča prve stopnje nima pomislekov: potrdilo UE namreč izrecno opozarja, da je mogoče opravljene ure upoštevati drugemu inštruktorju in torej prikazati nerealno stanje, prav tožnik pa je bil v času trajanja tega postopka za to nedvomno zainteresiran.

Vendar pa materialno pravo, konkretno določba 79. čl. ZZZDR, ne bi bilo kršeno niti, če bi tožnik dokazal svojo trditev, da razen redne plače ne zasluži ničesar. Tudi v tem primeru bi mu po plačilu preživnine za oba otroka (70.000,00 SIT) ostalo nekoliko nad 62.000,00 SIT, oba otroka in njuna mati pa mesečno prejmejo povprečno vsak 38.935,25 SIT (pri čemer ima tožnik za razliko od tožnika možnost premoženjsko stanje si izboljšati z dodatnim delom), zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati neupoštevanja premoženjskih razmer tožnika.