Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

V izpodbijanem upravnem aktu, s katerim je revidentki naloženo, da odstrani nelegalno zgrajen objekt, revidentkina obveznost ali pravica ni izražena v denarni vrednosti, zato zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Na splošni in načelni ravni izpostavljena vprašanja, ki zahtevajo le splošne in načelne odgovore, ki jasno izhajajo že iz ustavnih in zakonskih določb, niso pomembna pravna vprašanja, ki bi pripomogla k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava. Taka vprašanja zato niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Odstranitev nelegalne gradnje, ki je zakonsko določena posledica nezakonite gradnje, in s tem povezani finančni stroški ter zatrjevana materialna škoda še ne pomenijo zelo hudih posledic. Odstranitev take gradnje namreč pomeni le vzpostavitev zakonitega stanja. To je stanje prostora, kot je bilo pred nezakonitim posegom v prostor. Zato mora inšpekcijski zavezanec zelo hude posledice izkazati s posebej kvalificiranimi okoliščinami.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Ljubljana, št. 06122-3539/2005 z dne 11. 1. 2011. Z navedeno odločbo je prvostopenjski inšpekcijski organ revidentki kot inšpekcijski zavezanki na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) odredil ustavitev nadaljnje gradnje in odstranitev počitniškega objekta tam navedenih dimenzij na tam navedenem zemljišču. V postopku je bilo ugotovljeno, da je objekt zgrajen brez ustreznih dovoljenj za poseg v prostor in da njegova legalizacija tudi na podlagi Uredbe o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degrediranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v občini Bohinj (v nadaljevanju Uredba), ni možna. Tožena stranka je z odločbo, št. 0612-23/2011/3 z dne 30. 9. 2011, pritožbo revidentke zoper prvostopenjski akt zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. V obravnavani zadevi ta pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen. V izpodbijanem upravnem aktu, s katerim je revidentki naloženo, da odstrani nelegalno zgrajen objekt, revidentkina obveznost ali pravica ni izražena v denarni vrednosti. Zato zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen (enako tudi odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 115/2009, X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 494/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011).

7. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah zavzelo stališče, da na splošni in načelni ravni izpostavljena vprašanja, na katere je možen splošen in načelen odgovor, ki jasno izhaja že iz zakonskih določb, niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi katerih bi bila revizija dovoljena (npr. odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, X Ips 151/2008, X Ips 238/2009, X Ips 406/2009, X Ips 414/2009, X Ips 206/2010).

9. V prejšnji točki opisanega standarda konkretizacije oziroma standarda pomembnosti pravnega vprašanja za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse pa revidentka ni izpolnila. Izpostavila je sicer več vprašanj. Nekatera so zastavljena na splošni in načelni ravni, zato zahtevajo le splošne in načelne odgovore, ki jasno izhajajo že iz ustavnih in zakonskih določb. Druga, ki se nanašajo na uporabo pravnih inštitutov zastaranja in javnega interesa, pa v pravni teoriji in praksi ne sprožajo nobenih dvomov ali dilem. Tako postavljena vprašanja, zato niso pravna vprašanja, ki bi pripomogla k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava.

10. Na revidentkina vprašanja v zvezi z vodenjem skrajšanega ugotovitvenega postopka v gradbenih inšpekcijskih zadevah, daje jasen odgovor že prvi odstavek 146. člena ZGO-1. Ta določa, da se vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP, zato se odločba lahko izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. Pa tudi sicer je v obravnavani zadevi, kjer je inšpekcijska odločba izdana tudi na podlagi Uredbe, ki objekt v lasti revidentke uvršča med objekte, ki jih ni mogoče legalizirati in je zato potrebna njihova odstranitev (4. člen Uredbe št. posega ...), podlaga z skrajšani ugotovitveni postopek dana v sami Uredbi. Tudi na revidentkina vprašanja, kdaj se šteje, da je objekt pridobil uporabno dovoljenje na podlagi 197. člena ZGO-1, daje jasen odgovor sama zakonska določba. ZGO-1 namreč v prehodni določbi 1. točke prvega odstavka 197. člena jasno določa, da imajo stavbe, zgrajene do 31. 12. 1967, ki so v uporabi in se njihova namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila, po samem zakonu uporabno dovoljenje. Zato, je dogovor na revidentkino vprašanja, ali te pogoje izpolnjuje tudi sporni objekt, katerega gradnja se je začela leta 1966 (končana pa je bila leta 1973, kot izhaja iz v postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano), jasen že na podlagi 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1. 11. Revidentkina vprašanja v zvezi z javnim interesom za vodenje inšpekcijskega postopka po 46 letih in zastaranjem le tega, pa v pravni teoriji in praksi ne sprožajo nobenih dvomov ali dilem. V Republiki Sloveniji namreč noben predpis ne določa, da nezakonita gradnja zaradi poteka časa postane zakonita; in ker tudi Zakon o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) in ZGO-1 ne vsebujeta določb, ki bi določale čas za izrekanja inšpekcijskih ukrepov, je jasno, da inšpekcijski postopki zaradi nelegalne gradnje ne zastarajo in da potek časa na vodenje postopkov v javnem interesu in na sam javni interes ne vpliva.

12. Revidentka izpostavlja tudi vprašanja: ali je za odločanje v tej zadevi pomembno vprašanje ustavnosti Uredbe; kako bi ugotovitev njene neustavnosti vplivalo na zavarovanje njenih pravic in interesov; ali je vprašanje ustavnosti Uredbe predhodno vprašanje v smislu ZUP in bi zato, glede na to, da je vložena pobuda za oceno ustavnosti Uredbe, sodišče prve stopnje moralo postopek prekiniti.

13. Tudi ta vprašanja so po presoji Vrhovnega sodišča splošna. Odgovor nanje pa jasno izhaja že iz določb Ustave RS (v nadaljevanju URS) in tudi ustaljene upravnosodne prakse. Že na podlagi tretjega odstavka 153. člena URS je jasno, da morajo biti podzakonski predpisi skladni z zakoni in ustavo. Na podlagi določbe 125. člena URS in 33. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) ter ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (odločbe I Up 1383/2003, X Ips 517/2009, X Ips 83/2011, I Up 430/2011) pa tudi ni nobenih dvomov ali dilem, da sodnik pri sojenju ne sme uporabiti podzakonskega predpisa, za katerega meni, da ni skladen z ustavo ali zakonom (exceptio illegalis), in da v takem primeru sodi na podlagi zakona. Iz 156. člena Ustave RS pa izhaja, da se postopek odločanja pred rednim sodiščem prekine, če sodišče meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. V takem primeru sodišče prekine postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem.

14. Ker, glede na obrazloženo, vprašanja, ki jih revidentka izpostavlja, zahtevajo le splošne odgovore, ki jasno izhajajo že iz normativne ureditve in določb URS ter zakonskih določb, izpostavljena vprašanja niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena, zato pogoj za dovoljenost revizije po citirani določbi ZUS-1 ni izkazan.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka tudi ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo prav tako uveljavlja in po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

16. Revidentka je kot zelo hude posledice navedla veliko oziroma nepopravljivo finančno škodo in dejstvo, da so tako ona kot njeni starši, ki so objekt zgradili in za katere navaja, da naj bi v objektu živeli, na objekt čustveno vezani. Kot finančno škodo navaja škodo preko 50.000,00 EUR, saj naj bi bila vrednost objekta višja od navedenega zneska. Navaja še stroške rušitve, izpraznitve in selitve in dejstvo, da v primeru rušitve objekta sploh ne bo mogoče več postaviti. Navaja, da bi rušenje objekta, v katerem starša živita, kar dokazuje s tem, da sta tudi v darilni pogodbi, ki je bila priložena tožbi, zase obdržala dosmrtno pravico posesti in rabe objekta, lahko vplivalo na njuno zdravje in celo življenje. Ker je na objekt čustveno vezana tudi ona sama, bi rušitev zanjo pomenilo hude psihične posledice, ki bi bile toliko hujše, če bi zaradi rušenja zbolela tudi starša. Sklicuje se na sklep Ustavnega sodišča RS U-I-62/03-9, s katerim je Ustavno sodišče odločalo o zadržanju izvrševanja sporne Uredbe in pri tem presodilo, da bi odstranitev objektov, ki so predmet sporne Uredbe, in ki stojijo že več desetletij, pobudnikom nedvomno povzročila škodljive posledice, ki bi jih bilo v primeru ugotovitve nezakonitosti izpodbijanih predpisov težko popraviti.

17. Vrhovno sodišče ne dvomi, da vsak odstranitveni inšpekcijski ukrep, lastnikom nezakonito zgrajenih objektov povzroči neprijetnosti. Vendar pa mora vsak, ki brez ustreznega dovoljenja poseže v prostor, vzeti v obzir tudi možnost, da posega ne bo mogoče legalizirati in bo zato moral objekt odstraniti. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (npr. X Ips 387/2010, X Ips 508/2011, X Ips 145/2011, X Ips 163/2012, X Ips 317/2012) že zavzelo jasno stališče, da odstranitev nelegalne gradnje, ki je zakonsko določena posledica nezakonite gradnje, in s tem povezani finančni stroški ter zatrjevana materialna škoda, še ne pomenijo zelo hudih posledic. Odstranitev take gradnje namreč pomeni le vzpostavitev zakonitega stanja. To je stanje prostora, kot je bilo pred nezakonitim posegom v prostor. Zato mora inšpekcijski zavezanec zelo hude posledice izkazati s posebej kvalificiranimi okoliščinami (npr. X Ips 494/2008, X Ips 22/2009, X Ips 75/2010, X Ips 84/2010, X Ips 492/2010).

18. Revidentka tega, da je bil objekt zgrajen brez gradbenega dovoljenja, ne zanika. Čeprav v reviziji navaja, da naj bi v objektu, ki je sicer počitniški objekt, stalno živeli njeni starši, pa te navedbe ni izkazala. To, da sta si njena starša z darilno pogodbo izgovorila dosmrtno pravico posesti in uporabe spornega objekta, namreč ne izkazuje, da sporni objekt predstavlja tudi njun edini bivalni prostor. Zato glede na ustaljeno upravno sodno prakso, revidentka kvalificiranih okoliščin, ki bi izkazovale, da ji bojo zaradi izpodbijanega akta nastale zelo hude posledice, ni izkazala.

19. Na izkazanost zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tudi ne vpliva revidentkino sklicevanje na sklep Ustavnega sodišča U-I-34/03 z dne 17. 3. 2003, s katerim je to sicer pod pogoji, ki jih določa 39. člen Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v postopku ocenjevanja pobude za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe, začasno zadržalo izvrševanje Uredbe, ki se nanaša na območje, v katerem je sporni objekt, kasneje pa je z odločbo U-I-34/03 z dne 13. 10. 2004 pobudo za oceno ustavnosti Uredbe zavrnilo. Pogoji za izdajo začasne odredbe po ZUstS in pogoji za izkazanost zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 so namreč različni.

20. Revidentka pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka :

21. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).