Jedro

Drugostopenjski organ je v obrazložitvi odločbe navedel, da gre pri zemljiščih, ki se prodajata, za zemljišči, ki glede na različni vrsti rabe in preveliko oddaljenost od mejnih zemljišč, ne moreta imeti lastnosti sosednjih zemljišč, kot je to razlagal prvostopenjski organ. Te ugotovitve sodišče na podlagi listin priloženega upravnega spisa ne more preveriti. Iz tega razloga in zato, ker se ta ugotovitev bistveno razlikuje od ugotovitve prvostopenjskega organa in posledično vpliva na pravilno ugotovitev prednostnega upravičenca, je dejansko stanje v postopku ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Ljutomer št. 330-934/2014-16 z dne 18. 6. 2014, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljutomer, prvostopenjski organ, je z izpodbijano odločbo postopke vložene po zahtevah A.A, B.B. in C.C., ki se nanašajo na odobritev pravnega posla po 19. in 22. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) združila v en postopek in v nadaljevanju odobrila pravni posel, sklenjen med Č.Č., kot prodajalko in B.B., kot kupovalko, katerega predmet je parc. št. 480/2 k.o. ..., za sporazumno dogovorjeno ceno 11.000 EUR. Zavrnila je pravni posel, sklenjen med pogodbenima strankama Č.Č., kot prodajalko in C.C., kot kupcem in pravni posel med Č.Č. in A.A. 2. Prvostopenjski organ je pojasnil, da so vsi vlagatelji, ki so pravočasno vložili vlogo za odobritev pravnega posla, sprejeli ponudbo prodajalke in hkrati vsi sklenili kupoprodajno pogodbo za prodajano zemljišče pod odložnim pogojem naknadne odobritve po ZKZ. Dne 4. 6. 2014 je bila sklicana ustna obravnava. Na podlagi pridobljenih izjav in podatkov spisa je prvostopenjski organ ugotovil, da je A.A. od nakupa odstopil, C.C. in B.B. pa v smislu določbe 1. alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ štejeta za kmeta, katerih dejavnost pomeni glavno dejavnost. V nadaljevanju je prvostopenjski organ ugotavljal izpolnjevanje pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 23. člena ZKZ, ali gre za kmeta, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj. Ugotovil je, da sta C.C. in B.B. uvrščena na isto mesto predkupnih upravičencev, ker sta lastnika zemljišč, ki mejijo na poljsko pot in je preko nje omogočen dostop na njuna zemljišča. Ker sta obe stranki, v skladu s prvim in drugim odstavkom 23. člena ZKZ, uvrščeni na isto mesto, se v skladu 3. točko drugega odstavka 23. člena ZKZ, določi pravica do nakupa kmetu, ki ga določa prodajalka, v konkretnem primeru Zorec Irena.

3. Prvostopenjski organ se je opredelil tudi do izjave, da B.B. v času sprejema ponudbe ni bila lastnica njivskega kompleksa parc. št. 324/20, 324/19, 324/18, 324/17 k.o. ... Ugotovil je, da je bil v času sprejema ponudbe lastnik njivskega kompleksa D.D., ki je 18. 4. 2014 B.B. podaril 1/2 solastniškega deleža in da je bila B.B. v zemljiško knjigo vpisana 28. 4. 2014. Pojasnil je, da je to okoliščino treba presojati v skladu z namenom zakonodajalca, tudi Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG), saj imajo vsa prej navedena zemljišča zaznambo zaščitene kmetije, ki je vpisana v zemljiško knjigo in spadajo h kmetiji št. KMG-MID 100221991, katere nosilka je B.B. in namestnik D.D. Glede na uvrstitev kmetije med zaščitene kmetije, je po mnenju upravnega organa kmetijo treba obravnavati kot celoto in ne glede na to, da v času sprejema ponudbe B.B. ni bila solastnica, jo je mogoče šteti za predkupno upravičenko. Prvostopenjski organ je kot kontradiktorno ovrednotil izjavo pooblaščenca C.C., da ga je treba šteti za mejaša preko javne poti, kljub temu, da v času odločanja sploh ni bil vpisan v zemljiški knjigi, ampak je bil pravni posel na UE Ljutomer samo odobren.

4. Drugostopenjski organ je pritožbo C.C. zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil. Ugotovil je, da je prvostopenjski organ napačno ugotovil dejansko stanje, ko je B.B. priznal posredno mejaštvo na podlagi zemljiških parcel, katerih lastnica je postala šele 28. 4. 2014 (dan vpisa v zemljiško knjigo).

5. Ugotovil je tudi, da pritožnik ne more uveljavljati svoje predkupne pravice kot kmet mejaš, na podlagi lastništva parc. št. 324/4 k.o. ... Skliceval se na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 657/2008 z dne 10. 11. 2010. Parc. št. 324/4 k.o. … namreč ne meji direktno na prodajano kmetijsko zemljišče parc. št. 480/2 k.o. ..., ker se vmes nahajata parc. št. 1307/1 in 1350/20 k.o. ..., ki sta glede na podatke zemljiške knjige in zemljiškega katastra javno dobro-cesti oziroma poljski poti, sicer namenjeni predvsem kmetijski uporabi. V navedenem primeru parcelo, ki je naprodaj, 480/2 k.o. … in parcelo, ki jo pritožnik šteje za mejno, št. 324/4 k.o. ..., ločujeta dve parceli z različnima vrstama dejanske rabe, zaradi česar je oddaljenost prevelika, da bi se lahko štelo, da gre za povezana kmetijska zemljišča. Prav tako se kot mejna parcela ne more upoštevati parc. št. 479/7 k.o. ..., ker je pritožnik njen lastnik postal šele 2. 10. 2014. 6. Ker nobena od strank ne izpolnjuje pogoja predkupnega upravičenca na podlagi 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, lahko prodajalec proda kmetijsko zemljišče vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno in na predpisan način.

7. Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitve določil Ustave RS. Drugostopenjski organ je spremenil dejansko stanje in dokazno oceno, na kateri temelji njegova odločitev, ne da bi opravil obravnavo. Ker je ugotovil, da ne B.B., ne tožnik, nimata statusa kmeta mejaša, tožeči stranki pa ni dal možnosti predlagati dokazov in podati dodatnih navedb, je podana bistvena kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

8. V zvezi s statusom kmeta mejaša in zaokroževanjem kmetijskih zemljišč pojasnjuje, da bi moral pritožbeni organ slediti stališču prvostopenjskega organa, da je med nepremičnino tožeče stranke in prodajalke javna pot, ki omogoča dostop do parcele, ki se prodaja. V dokaz te trditve prilaga fotografije in mapno kopijo. Sklicuje se na sodno prakso opr. št. II U 504/2011 z dne 14. 11. 2012 in navaja, da so njegova zemljišča teritorialno povezana z zemljiščem, ki se prodaja, saj jih loči poljska pot (razdalja 10 m ali manj), zato je treba dokazni postopek v smislu 7. in 8. člena ZUP in določb ZKZ, dopolniti. Sodišču predlaga tudi, da ugotovi, da izjave o sprejemu ponudbe ni podpisala B.B. sama, kar je v tem postopku pomembna okoliščina. Sklicuje se na določbo 22. in 25. člena Ustave RS, ki naj bi bila s postopanjem obeh upravnih organov kršena. Prav tako je bilo z izpodbijanim ravnanjem poseženo v zasebno lastnino tožeče stranke v smislu 33. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter obe izpodbijani odločbi odpravi ter določi, da se zahtevku C.C. ugodi in odobri pravni posel oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi in odobri pravni posel. Predlaga tudi povrnitev plačila sodnih stroškov.

9. Stranke z interesom odgovora na tožbo niso podale.

10. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot neutemeljene, zato sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka:

11. ZKZ določa vrstni red predkupnih upravičencev pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije v prvem odstavku 23. člena, pri čemer je na drugem mestu uvrščen kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj in na četrtem mestu uvrščen drug kmet. Med kmeti, ki so po prvem odstavku uvrščeni na isto mesto, pa se prednostna pravica do nakupa določi po naslednjem vrstnem redu: 1. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost; 2. kmet, ki zemljišče sam obdeluje; 3. kmet, ki ga določi prodajalec (razen v primeru, ko gre za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ki je stvarno premoženje države in mora prodajalec določiti kmeta na podlagi metode javne dražbe) (drugi odstavek).

12. V zadevi ni sporno, da sta B.B. in tožnik sprejela ponudbo prodajalke pravočasno in prav tako pravočasno vložila vlogo za odobritev pravnega posla, sporno pa je, ali je bila izjava o sprejemu ponudbe B.B. podana pravilno, ker ni bila lastnoročno podpisana. Sodišče po vpogledu v listine upravnega spisa ugotavlja, da listinam upravnega spisa izjave o sprejemu ponudbe niso priložene. Ob nespornem dejstvu, da je B.B. pisno in podpisano izjavo o sprejemu ponudbe na predpisan način poslala upravnemu organu, je s takšno izjavo po presoji sodišča zadostila zakonski zahtevi iz prvega odstavka 21. člena ZKZ. Sodišče zato listin upravnega spisa ni dopolnjevalo, tudi zato ne, ker na podlagi podatka, da je B.B. prav tako pisno in po notarju vložila vlogo za odobritev pravnega posla in se udeležila tudi dne 9. 5. 2014 razpisane ustne obravnave in ob upoštevanju določb Obligacijskega zakonika, ki se nanašajo na sklenitev pogodbe, ni dvomilo v resničnost in verodostojnost izjave o sprejemu ponudbe. Sodišče pripominja samo, da bi lahko drugačne posledice imela pisna in nepodpisana izjava, ali izjava, katere verodostojnosti bi oporekal vlagatelj te izjave sam.

13. V nadaljevanju pa sodišče ugotavlja, da je med strankama sporno izpolnjevanje pogoja iz 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, na podlagi katere sta uveljavljala predkupno pravico tako B.B. in tožnik.

14. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bila v zvezi z določbo 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, ki določa, da je predkupni upravičenec kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj, že sprejeta razlaga, da je mogoče mogoče med prednostne upravičence iz 2. točke 23. člena ZKZ uvrstiti tudi tiste kmete, katerih zemljišča so od zemljišč, ki so predmet prodaje, prostorsko ločena s potjo oziroma cesto, ki poteka med kmetijskima zemljiščema in omogoča prehod in obdelovanje kmetijskih zemljišč. To stališče je izraženo v več sodbah Vrhovnega sodišča RS in kot Upravnega sodišča RS (sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 657/2008 z dne 10. 11. 2010, sodba Upravnega sodišča RS II U 40/2011 z dne 9. 5. 2011).

15. V konkretnem primeru so zemljišča s katerimi B.B. in tožnik dokazujeta izpolnjevanje tega pogoja, od zemljišča, ki se prodaja, ločena z zemljišči parc. št. 1350/20 in 1307/1 k. o. ... Gre za zemljišči, ki imata status javnega dobra in ki po ugotovitvah prvostopenjskega organa prestavljata javno pot, ki omogoča dostop do (sosednjih) parcel. Gre za ugotovitev, ki je za pravilno določitev lastnosti prednostnega upravičenca po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ ključnega pomena. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi odločbe, na kateri temelji odločitev o zavrnitvi pritožbe, navedel, da gre za zemljišči, ki glede na različni vrsti rabe in preveliko oddaljenost od mejnih zemljišč, ne moreta imeti lastnosti sosednjih zemljišč, kot je to razlagal prvostopenjski organ. Te ugotovitve sodišče na podlagi listin priloženega upravnega spisa ne more preveriti. Iz tega razloga in zato, ker se ta ugotovitev bistveno razlikuje od ugotovitve prvostopenjskega organa in posledično vpliva tudi na pravilno ugotovitev prednostnega upravičenca, je sodišče presodilo, da je dejansko stanje v postopku ostalo nepopolno ugotovljeno.

16. Ker je dejansko stanje v postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo posledično napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, v katerem bo moral upoštevati tudi v nadaljevanju te sodbe izražena stališča v zvezi s priznanjem lastnosti prednostnega upravičenca.

17. Sodišče je torej kot pravilno sprejelo razlago 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, da je kot zemljišča, ki mejijo, šteti tudi zemljišča, ki so prostorsko povezana ter sorodna po namenski rabi, tudi če so ločena s potjo, ali drugo oviro, ki omogoča prehod.

18. B.B. je izpolnjevanje pogoja iz 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ dokazovala z lastništvom zemljišča parc. št. 324/20 k. o. ..., ki naj bi, upoštevaje razlago v točki 15. te sodbe, mejilo na zemljišče, ki se prodaja, parc. št. 480/2 k.o. ... Sodišče je po ugotovitvi, da je B.B. postala lastnica zemljišča parc. št. 324/20 z vpisom v zemljiško knjigo dne 28. 4. 2014, pritrdilo odločitvi (in obrazložitvi) drugostopenjskega organa, da Zorec Irena v trenutku sprejema ponudbe (ponudba je bila na oglasni deski objavljena od 18. 2. 2014 do 20. 3. 2014), še ni bila lastnica zemljišča parc. št. 324/20 k. o. ..., zato prednostnega vrstnega reda na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 23. člena ne more uveljavljati. Enaka ugotovitev, neizpolnjevanje pogoja iz 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, v katere pravilnost sodišče ne dvomi, pa je bila sprejeta tudi za tožnika, ki je prednosti vrsti red na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ dokazoval (med drugim) tudi z lastništvom zemljišča parc. št. 479/7. Tožnikova lastninska pravica na tej nepremičnini je bila v zemljiško knjigo vpisana 2. 10. 2014. Po presoji sodišča gre za pravilno in zakonito razlago določb ZKZ, v povezavi z določbami Stvarnopravnega zakonika, v zvezi s katero sodišče prvostopenjski organ opozarja tudi na nepravilnost njegovega stališča, ki se nanaša na status B.B. kot nosilke zaščitene kmetije in posledično dejstvo, da je v v postopku določitve prednostnega upravičenca nepomembno, ali je lastnica zemljišča nosilka zaščitene kmetije in njen mož.

K II. točki izreka:

19. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek, ker je tožečo zastopal odvetnik davčni zavezanec, poviša še za 22% DDV. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).