Jedro

Vložitev pisne zahteve za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve iz delovnega razmerja in delodajalčeva neizpolnitev te zahteve v smislu delavčevih pričakovanj v roku 8 delovnih dni sta procesni predpostavki za vložitev tožbe pred pristojnim delovnim sodiščem v 30-dnevnem roku na podlagi drugega odstavka 200. člena ZDR-1. Če procesne predpostavke niso podane, sodišče tožbo zavrže (274. člen ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Tožnik na delodajalca ni naslovil pisne zahteve za izpolnitev obveznosti, kar pomeni, da ni izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe, zato jo je potrebno zavreči.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 585,32 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stroški povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 234,20 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo: da je dolžna tožnika prijaviti v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje po ZPIZ-1 za čas od 6. 2. 2012 do 28. 11. 2013, prijaviti v nov pokojninski načrt poklicnega zavarovanja za čas od 28. 11. 2013 do 31. 8. 2015; da je dolžna tožniku za čas od 6. 2. 2012 do 31. 8. 2015 priznati pravico do pokojninske dobe s povečanjem za četrtino navedenega obdobja; da je dolžna skleniti s Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje oziroma nov pokojninski načrt za tožnika za čas od 6. 2. 2012 do 31. 8. 2015. Sklenilo je, da se tožba zavrže v delu, ki se nanaša na zahtevek za vplačilo prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje oziroma poklicno zavarovanje za tožnika po predpisani prispevni stopnji 9,25 %, obračunani od plače tožnika v obdobju od 6. 2. 2012 do 31. 8. 2015. Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v roku 15 dni plačati 651,58 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo in zoper del sklepa o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP - bistvene kršitve določb postopka, zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in zmotna uporaba materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker tožbe ni zavrglo. Tožnik ni izpolnil procesne predpostavke za vložitev tožbe, saj ni zahteval predhodne izpolnitve obveznosti od delodajalca po določbi prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1. Z odločitvijo je sodišče neutemeljeno in brez pojasnil odstopilo od ustaljene sodne prakse v tovrstnih zadevah, saj je pritožbeno sodišče v sklepu Pdp 524/2016 z dne 22. 6. 2016 v zadevi z identično dejansko in pravno podlago že zavzelo stališče, da se v primeru, ko delavec predhodno ne zahteva varstva pri delodajalcu, tožba zavrže. Neobrazložen odstop od sodne prakse pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je na naroku 7. 2. 2018 grajala kršitev procesnih pravil, ker se je sodišče neutemeljeno spustilo v vsebinsko obravnavanje zadeve, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da je tožnik opravljal operativna gasilska dela. Sodišče prve stopnje je v zadevi I Pd 552/2017 z dne 12. 3. 2018, v kateri je odločilo o identičnem tožbenem zahtevku tožnikovega sodelavca, tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnikova dela ni mogoče šteti za dela, ki bi bila zdravju posebej škodljiva ali dela, ki jih po določeni starosti ni več mogoče ustrezno opravljati. Ugotovitev sodišča v tem postopku, da je tožnik opravljal posebno težke in zdravju škodljive naloge, je nekonkretizirana in neobrazložena, s čimer je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa se sodišče tudi ni opredelilo do ugovorov tožene stranke v zvezi s tožnikovim dejanskim obsegom dela. Sodišče je tudi napačno odmerilo pravdne stroške, saj ni pojasnilo obsega, v katerem delu glede na zavrženi del tožbe tožnik ni uspel, temveč je navedlo le, da je tožnik skoraj v celoti uspel, moralo pa bi stroške izračunati glede na uspeh. Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in zavrženje tožbe, podredno pa spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma razveljavitev in vrnitev v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela odločitve sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del odločitve sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede določb prvega in drugega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) in je zaradi neobstoja procesne predpostavke neutemeljeno vsebinsko obravnavalo tožbeni zahtevek.

6. Tožnik od tožene stranke zahteva vključitev v obvezno dodatno zavarovanje na podlagi določbe tretjega odstavka 282. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.), po kateri se lahko z zakonom določijo druga delovna mesta, na katerih se zavarovanci vključijo v obvezno dodatno zavarovanje v primerih, ko je uspešno opravljanje dejavnosti omejeno z določeno starostjo, ker gre za dela v tistih poklicih, v katerih fiziološke funkcije organizma zaradi narave in teže dela v tolikšni meri pešajo, da delavcu onemogočajo nadaljnje uspešno opravljanje iste poklicne dejavnosti po dopolnitvi določene starosti v zvezi z določbo devetega odstavka 14.a člena Zakona o gasilstvu (ZGas, Ur. l. RS, št. 71/93 in nasl.), po kateri imajo poklicni gasilci pravico do priznavanja zavarovalne dobe s povečanjem oziroma obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v skladu s splošnimi predpisi. Med strankama je sporna narava terjatve - ali gre za denarno terjatev, pri kateri je po določbi četrtega odstavka 200. člena ZDR-1 mogoče neposredno sodno varstvo ali gre za spor o pravici iz delovnega razmerja, kjer bi moral tožnik po določbah prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1 najprej od delodajalca pisno zahtevati odpravo kršitev in šele, če delodajalec v 8 delovnih dneh od vročitve pisnega poziva ne bi ukrepal, v nadaljnjih 30 dneh zahtevati sodno varstvo.

7. Pritožba utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava pri presoji obstoja procesne predpostavke za vložitev tožbe. Stališče sodišča prve stopnje, da gre za spor o pravici po prvem oziroma drugem odstavku 200. člena ZDR-1, je pravilno, vendar pa je sodišče navedeni določbi napačno razlagalo. Vložitev pisne zahteve za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve iz delovnega razmerja in delodajalčeva neizpolnitev te zahteve v smislu delavčevih pričakovanj v roku 8 delovnih dni sta procesni predpostavki za vložitev tožbe pred pristojnim delovnim sodiščem v 30-dnevnem roku na podlagi drugega odstavka 200. člena ZDR-1. Če procesne predpostavke niso podane, sodišče tožbo zavrže (274. člen ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1).1 Takšno stališče je ob odločanju v podobni zadevi že zavzelo tudi pritožbeno sodišče (sklep Pdp 524/2016 z dne 22. 9. 2016). Med strankama ni sporno, da tožnik na delodajalca ni naslovil pisne zahteve za izpolnitev obveznosti, kar pomeni, da ni izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe, zato jo je potrebno zavreči. 8. Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje na to, da je tožena stranka ugovor neizpolnjene procesne predpostavke podala prepozno. Po stališču, ki ga je pri odločanju v podobni zadevi zavzelo Vrhovno sodišče (sodba VIII Ips 144/2009 z dne 30. 11. 2009), je sodišče prve stopnje na obstoj procesnih predpostavk dolžno paziti po uradni dolžnosti. Dodatno pa je tožena stranka ugovor neizpolnjene procesne predpostavke podala še pred prvim narokom 7. 2. 2018, ZPP pa nastop prekluzije glede navajanja novih dejstev in dokazov (razen v natančno določenih izjemah) jasno veže na zaključek prvega naroka.

9. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 354. člena v zvezi z 274. členom ZPP in 19. členom ZDSS-1 pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo.

10. Zaradi posledičnega neuspeha v zadevi je tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka. Pri odmeri stroškov je pritožbeno sodišče poleg 154. in 158. člena ZPP upoštevalo tudi 155. člen ZPP ter določbe Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.). Stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in upoštevaje OT ugotovilo, da toženi stranki po tar. št. 15/1 pripada 300 točk za vloženo tožbo, po tar. št. 15/2 225 točk za eno pripravljalno vlogo, po tar. št. 15/3a 300 točk za zastopanje na prvem naroku, po tar. št. 15/3b 150 točk za zastopanje na drugem naroku, po prvem odstavku 6. člena OT 50 točk za trajanje naroka za glavno obravnavo 23. 3. 2018, 2 % za materialne stroške (11. člen OT), kar skupaj znaša 1.045,25 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR je tako toženi stranki priznalo 479,77 EUR, z upoštevanjem 22 % DDV pa 585,32 EUR.

11. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik skladno s prvim odstavkom 154. člena in drugim odstavkom 165. člena ZPP dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je, upoštevaje OT, toženi stranki priznalo naslednje pritožbene stroške: nagrado za pritožbo v višini 375 točk (tar. št. 15/4) ter 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) v višini 7,5 točk, skupaj torej 382,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR je tako toženi stranki priznalo 175,57 EUR, z upoštevanjem 22 % DDV 214,20 EUR ter stroške sodne takse za pritožbo v višini 20,00 EUR, kar skupaj znaša 234,20 EUR, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Robnik, I., v: Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2016, str. 1054-1055.