Jedro

Materialni upravičenci iz naslova odškodninskih zahtevkov proti članom poslovodstva in nadzornega sveta so delničarji. Torej so lahko le delničarji nosilci pravic iz materialnega prava in kot takšni tudi pravdna stranka. Ker pa prvi odstavek 595. člena ZGD-1 določa, da lahko tožbo za uveljavitev odškodninskih zahtevkov zaradi nastale škode proti članom poslovodstva in nadzornega sveta prenosne družbe vloži le posebni zastopnik, delničarji nimajo samostojne procesne legitimacije. Torej ne morejo samostojno uveljavljati svojih odškodninskih zahtevkov nasproti članom poslovodstva in nadzornega sveta. V njihovem imenu in za njihov račun lahko te zahtevke uveljavlja posebni zastopnik.

Ker mora posebni zastopnik tožbo za uveljavitev odškodninskih zahtevkov skladno z določilom prvega odstavka 595. člena ZGD-1 vložiti na račun vseh delničarjev, bi morala kot tožeča stranka v tem postopku nastopati skupnost delničarjev prenosne družbe.

Izrek

I. Pritožbi zoper stroškovni del se delno ugodi in se drugi odstavek izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se v celoti glasi: „Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 7.341,48 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

O odločitvi sodišča prve stopnje in pritožbenih razlogih

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zahtevala plačilo 2.347.404,66 EUR s pripadki ter povrnitev pravdnih stroškov (prvi odstavek izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 9.104,68 EUR (drugi odstavek izreka). Presodilo je, da tožeča stranka v tej pravdi ne more nastopati kot pravdna stranka na aktivni strani ter da odškodninski zahtevki niso uveljavljani na račun vseh delničarjev, kot je to dopustno. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Proti sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila dve pritožbi, in sicer pritožbo z dne 21. 6. 2018 (list. št. 87 do 89) proti odločitvi o pravdnih stroških postopka ter pritožbo z dne 26. 6. 2018 (list. št. 90 do 92) proti odločitvi o glavni stvari. V pritožbah je sodišču prve stopnje očitala kršitev določil pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava, po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1

3. Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je posebnega zastopnika, ki je bil postavljen skladno z določili 595. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1)2 štelo kot neposrednega zastopnika. Zavzela je stališče, da posebni zastopnik skladno z določili prvega in sedmega odstavka 595. člena ZGD-1 deluje v svojem imenu in za račun vseh delničarjev. Torej, da nastopa kot posredni zastopnik in je kot takšen lahko pravdna stranka v tem postopku. Zatrjevala je tudi, da iz določb ZGD-1 ne izhaja, da je skupnost delničarjev lahko pravdna stranka (drugi odstavek 76. člena ZPP) ter da je zato stališče Nine Plavšak v komentarju ZGD-1 k členu 595, ki mu je v obrazložitvi sodbe sledilo sodišče prve stopnje, zmotno. Zavzela je stališče, da ob pravilni razlagi določil 595. člena ZGD-1, le - ta podeljujejo lastnost stranke posebnemu zastopniku in ne skupnosti delničarjev prenosne družbe. Sodišču prve stopnje je očitala tudi, da ni obrazložilo odločitve o stroških postopka ter da je zmotno uporabilo določila Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT).3 Po njenem izračunu, ki ga je opredelila v pritožbi, pravdni stroški tožene stranke ne bi smeli biti višji od 7.274,62 EUR. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbama ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tožena stranka je na pritožbi pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je svoje pritožbene stroške.

5. Pritožba proti glavni stvari ni utemeljena. Pritožba proti odločitvi o stroških postopka je delno utemeljena.

K odločitvi o pritožbi proti glavni stvari

6. Tožeča stranka je bila na predlog delničarja (H., d. o. o.) prenosne družbe I., d. d., skladno z določili 595. člena ZGD-1 s sklepom sodišča v nepravdnem postopku imenovana za posebnega zastopnika za uveljavitev odškodninskih zahtevkov vseh delničarjev proti članom organov vodenja in nadzora prenosne družbe. Torej je bila tožeča stranka s strani sodišča imenovana, da proti članom organov vodenja in nadzora prenosne družbe (toženi stranki) vloži tožbo za uveljavitev odškodninskih zahtevkov na račun vseh delničarjev prenosne družbe. Tožeča stranka je v tem postopku vtoževala povračilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi izčlenitve družbe I., d. o. o.,4 iz prenosne družbe. Zaradi izčlenitve se potrditvah tožeče stranke kapitalska razmerja med delničarji niso ohranila in je bila zato delničarjem povzročena škoda.

7. Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožeča stranka (posebni zastopnik) v tej pravdi ne more nastopati kot pravdna stranka. Torej, da nima aktivne stvarne legitimacije. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov proti članom poslovodstva in nadzornega sveta prenosne družbe zaradi škode, ki jo je delitev povzročila družbam, ki so udeležene pri delitvi, in imetnikom deležev v teh družbah se smiselno uporablja 595. člen ZGD-1 (peti odstavek 625. člena ZGD-1). Skladno z določilom prvega odstavka 595. člena ZGD-1 lahko tožbo za uveljavitev odškodninskih zahtevkov vloži samo posebni zastopnik, ki te zahtevke uveljavlja za račun vseh delničarjev.

9. Iz navedenega je po presoji pritožbenega sodišča razvidno, da so materialni upravičenci iz naslova odškodninskih zahtevkov proti članom poslovodstva in nadzornega sveta delničarji. Torej so lahko v tem primeru le delničarji nosilci pravic iz materialnega prava in kot takšni tudi pravdna stranka. Ker pa prvi odstavek 595. člena ZGD-1 določa, da lahko tožbo za uveljavitev odškodninskih zahtevkov zaradi nastale škode proti članom poslovodstva in nadzornega sveta prenosne družbe vloži le posebni zastopnik, delničarji nimajo samostojne procesne legitimacije. Torej ne morejo samostojno uveljavljati svojih odškodninskih zahtevkov nasproti članom poslovodstva in nadzornega sveta. V njihovem imenu in za njihov račun lahko te zahtevke uveljavlja posebni zastopnik. Z določilom prvega odstavka 595. člena ZGD-1 je namreč predpisana ločitev med stvarno in pravdno (procesno) sposobnostjo.

10. Ne drži pritožbeno stališče, da ima posebni zastopnik skladno z določili prvega in sedmega odstavka 595. člena ZGD-1 značilnosti posrednega zastopnika. Pri posrednem (indirektnem) zastopanju zastopnik nastopa v svojem imenu, a za račun zastopanega, zato tretji pri sklepanju pravnega posla pravzaprav sploh ne ve, da druga stranka pravnega posla nastopa kot zastopnik. Tak pravni posel, ki je sklenjen v imenu zastopnika, tudi učinkuje za zastopnika. Z njegovo sklenitvijo se vzpostavi zgolj razmerje med tretjim in zastopnikom. Če naj učinki pravnega posla nastopijo za zastopanega, jih mora zastopnik z novim pravnim poslom šele prenesti na zastopanega. V tem primeru nastopijo pravni učinki za zastopanega šele posredno.5

11. V tem primeru sta tako tožena stranka kot sodišče seznanjena, da posebni zastopnik zastopa delničarje prenosne družbe. Torej, da je v njihovem imenu in za njihov račun vložil tožbo proti članu poslovodstva prenosne družbe. Poleg tega v ZGD-1 ni predviden noben pravni posel, s katerim bi posebni zastopnik po zaključku postopka za uveljavitev odškodninskih zahtevkov prenesel učinke zaključenega pravnega postopka z njega (posebnega zastopnika) na delničarje. Razdelitev prejete odškodnine med delničarje skladno z njihovimi deleži namreč po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni sklenitev pravnega posla, s katerim bi se učinki prenesli na delničarje. Gre le za akt, s katerim se odškodnina, ki je bila dosežena za vse delničarje, mednje pravično razdeli glede na prijave in število delnic posameznega delničarja. Za razdelitev med posebnim zastopnikom in posameznim delničarjem ni predvidena sklenitev nobenega pravnega posla. Zato za presojo, ali gre v tem primeru za posredno ali neposredno zastopanje, ni odločilno kdo prejeme zneske iz naslova uspešno uveljavljanih odškodninskih postopkov. Iz pojasnjenega tako izhaja, da posebni zastopnik nima lastnosti posrednega zastopnika.

12. Stališče, da ima posebni zastopnik lastnosti neposrednega zastopnika so v pravni teoriji poleg Nine Plavšak6 zavzeli tudi drugi.7 Takšna ureditev je po presoji pritožbenega sodišča tudi skladna z namenom, ki mu je sledil zakonodajalec. Ta je predvsem v enotni razrešitvi vseh odškodninskih zahtevkov delničarjev do povzročitelja škode (načelo enakosti) ter procesna ekonomija. S povzročitvijo škode se namreč vzpostavi obligacijsko pravno razmerje odškodninske obveznosti med drugim tudi proti imetnikom delnic prenosne družbe. Ker je delničarjev lahko veliko, bi to lahko povzročilo nepregledno število individualnih tožbenih zahtevkov, s katerimi bi delničarji proti članom organov vodenja in nadzora uveljavljali odškodninske zahtevke. Pri takšnem stanju pa ni nujno, da bi se vsi postopki končali enako. Torej bi med delničarji lahko nastale neutemeljene razlike. Zato ZGD-1 imetnikom deležev prenosne družbe, čeprav so nosilci pravic v materialnopravnem razmerju, ne priznava hkrati tudi upravičenja sprožiti spor in znotraj njega opravljati nadaljnja procesna dejanja, torej jim ne priznava samostojne pravdne (procesne) sposobnosti.8

13. Ker mora posebni zastopnik tožbo za uveljavitev odškodninskih zahtevkov skladno z določilom prvega odstavka 595. člena ZGD-1 vložiti na račun vseh delničarjev, je pravilna tudi nadaljnja odločitev sodišča prve stopnje, da bi morala kot tožeča stranka v tem postopku nastopati skupnost delničarjev družbe I., d. d. Posebni zastopnik namreč mora skladno z določilom prvega odstavka 595. člena ZGD-1 odškodninske zahtevke uveljavljati za vse delničarje in ne le za tiste, ki so se mu prijavili na podlagi oklica ob njegovem imenovanju. Prav tako mora razdelitev opraviti skladno s 418. členom ZGD-1. Iz tega določila izhaja, da se premoženje po poplačilu vseh obveznosti razdeli med delničarje v sorazmerju z njihovimi deleži. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je ZGD-1 v tem primeru skupnosti delničarjev prenosne družbe podelil sposobnost biti stranka v postopku, kot to omogoča drugi odstavek 76. člena ZPP.

14. Glede na vse navedeno je tako odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v tem postopku ne more nastopati kot pravdna stranka, pravilna. Pritožbeni razlogi v delu, ki se nanašajo na odločitev o glavni stvari, niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na glavno stvar, ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v prvem odstavku izreka potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o pritožbi proti odločitvi o stroških postopka

15. Pritožbeni očitek, da odločitev o stroških ni zadostno obrazložena, ni utemeljen. Po ustaljeni sodni praksi9 in pravni teoriji za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini ni treba izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki. Zadostuje, da je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku ali drugi listini, ki je sestavni del sodnega spisa.10 Tako je v konkretnem primeru storilo tudi sodišče prve stopnje. Iz vpogleda v sodni spis (list. št. 77) jasno izhaja, katere stroške in v kakšni višini je sodišče prve stopnje priznalo.

16. Drži pa pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo pravdne stroške v previsokem znesku. Pravilno je stališče tožeče stranke, da tožena stranka ni upravičena do odvetniških stroškov za zastopanje na poravnalnem naroku. Iz 2. točke tarifne številke 20 OT izhaja, da gredo stranki stroški za zastopanje na poravnalnem naroku le v primeru, če mu ni sledil prvi narok. V obravnavanem primeru je prvi narok za glavno obravnavo sledil poravnalnemu naroku (glej zapisnik na list. št. 73 do 75). Zato tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov za zastopanje na poravnalnem naroku dne 23. 5. 2018 v vrednosti 3.000 točk. 17. Sodišče prve stopnje je toženi stranki tudi zmotno priznalo 2 odstotne materialne stroške na vse opravljene odvetniške storitve. Skladno z določilom tretjega odstavka 11. člena OT se lahko namreč pavšalni stroški v višini 2 odstotkov priznajo le od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk, pa še 1 odstotek od presežka nad 1.000 točk. 18. Upoštevajoč pojasnjeno je tožeča stranka toženi stranki ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 2.347.404,66 EUR dolžna povrniti naslednje pravdne stroške: 3000 točk za odgovor na tožbo, 3000 točk za prvo pripravljalno vlogo, 2250 točk za drugo pripravljalno vlogo, 1500 točk za tretjo pripravljalno vlogo, 3000 točk za zastopanje na naroku, 80 točk za odsotnost iz pisarne (4 krat 30 minut), končno poročilo stranki v vrednosti 80 točk in pridobitev klavzule pravnomočnosti v vrednosti 20 točk, kar skupaj znese 12.930 točk. Na ta znesek je pritožbeno sodišče priznalo še 139,30 točk za materialne stroške (2 odstotka od 1000 točk in 1 odstotek od 11.930 točk). Pritožbeno sodišče je tako toženi stranki priznalo 13.069,30 točk, vse povečano za 22 odstotni DDV (2.875,24 EUR), kar skupaj znaša 15.944,54 točk, preračunano v EUR ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR pa 7.318,54 EUR. Temu znesku je pritožbeno sodišče prištelo še 22,94 EUR potnih stroškov. Glede na navedeno tako pravdni stroški, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki znašajo 7.341,48 EUR.

19. Upoštevajoč pojasnjeno je pritožbeno sodišče II. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo in je zaradi jasnosti izreka o stroških odločilo, kolikšen pravilen celoten znesek mora plačati tožeča stranka toženi stranki (peta alineja 358. člena ZPP), tako da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 7.341,48 EUR.

20. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (manj kot en promil), pri tem pa niso nastali posebni stroški. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

21. Tožena stranka je v odločilnem delu odgovora na pritožbo (glede aktivne legitimacije) le povzela pritožbene očitke in obrazložitev odločitve sodišča prve stopnje. Zato stroški tožene stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo niso bili potrebni. Glede na navedeno je tožena stranka dolžna sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 42/2006 in naslednji. 3 Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji. 4 Izčlenjena družba je bila v sodni register vpisana 16. 9. 2011. Njen edini družbenik je postala družba I., d. d. 5 Glej: dr. Miha Juhart in ostali, Uvod v civilno pravo, Ljubljana 2011, Uradni list RS, str. 209. 6 N. Plavšak v Velikem komentarju Zakona o gospodarskih družbah, tretja knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, komentar k 595. členu, str. 516 – 517. 7 Glej: Sebastjan Kerčmar, mag. Boštjan Tratar in Tomaž Boltin, Praktični komentar novega Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), Založba Legat d. o. o., Lesce 2006, komentar k členu 595, str. 711 in 712 ter Saša Prelič, Odškodninska odgovornost organov vodenja kapitalske družbe za škodo, nastalo zaradi statusnih preoblikovanj v knjigi Aktualna vprašanja gospodarskega prava, Nebra, Ljubljana 2017, str. 59 do 63. 8 Primerjaj: Saša Prelič, Odškodninska odgovornost organov vodenja kapitalske družbe za škodo, nastalo zaradi statusnih preoblikovanj v knjigi Aktualna vprašanja gospodarskega prava, Nebra, Ljubljana 2017, str. 59 do 63. 9 Gej sklep VSL I Cp 2374/2015 z dne 21. 11. 2015, sklep VSL I Cpg 125/2016 z dne 11. 10. 2016, sklep VSL I Cpg 1680/2014 z dne 5. 11. 2014 in drugi. 10 Janez Vlaj: Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9.