Jedro

Odmera prometnega davka ni vezana na pisno pogodbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 29.4.1993, s katero ji je bil od prodaje motornega vozila odmerjen prometni davek v znesku 47.363,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni upravni organ na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovil, da je tožnica predmetno vozilo konec avgusta 1992 prodala kupcu S.Ž. za 17.700,00 DEM. Prvostopni organ je dejansko stanje ugotovil z zaslišanjem tožnice, S.Ž. ter P.Š. in na podlagi izjave tožnice z dne 20.12.1992 ter izjave I.K. in M.K. z dne 6. in 8.12.1993. Tožnica v izjavi z dne 20.12.1992 navaja, da je bilo ob prodaji predmetnega vozila S.Ž. dogovorjeno, da le-ta vozila ne bo prodal naprej in da registrske tablice do registracije leta 1993 ostanejo v ... Iz izjave P.Š., ki jo je podal na zaslišanju dne 19.3.1993 pa izhaja, da je predmetno vozilo kupil od S.Ž. v začetku oktobra 1992 za kupnino 17.800,00 DEM, pri čemer ne navaja, da je S.Ž. prodajo izvršil v imenu tožnice. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožena stranka navaja, da je neutemeljeno sklicevanje tožnice na neobličnost kupoprodajne pogodbe, zaradi česar naj bi bila takšna pogodba neveljavna. Pogodbeni stranki pisne kupoprodajne pogodbe nista sklenili oziroma je nista prijavili prav v izogib plačilu davka in drugih obveznosti. Zakon o obligacijskih razmerjih za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršne oblike, razen, če zakon določa drugače. Za pogodbo o prodaji avtomobila ni potrebno, da je sklenjena v pisni obliki in je zato kupec postal lastnik avtomobila v trenutku, ko mu ga je prodajalka izročila v posest na podlagi ustno sklenjene kupoprodajne pogodbe. Na pridobitev lastninske pravice na avtomobilu nima vpliva okoliščina, da ni bil plačan prometni davek in da avtomobil ni registriran na novega lastnika. Tudi ne drži pritožbena navedba, da je dejansko stanje ugotovljeno le na podlagi izjave pritožnice, ki je bila dana pod prisilo. Prvostopni upravni organ je namreč zaslišal vse, ki so bili udeleženi pri prodajah predmetnega vozila in dal tožnici možnost, da se izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. V zvezi s tem je ugotoviti, da ni mogoče šteti, da je bila tožničina izjava z dne 20.12.1992 dana pod prisilo I.K. in zato le-ta nima učinka. Grožnja mora biti nedopustna, protipravna, to pa grožnja s tožbo ni. Tožnica bi lahko pristala, da se spor reši pred sodiščem, česar pa očitno ni želela. Tožena stranka navaja, da je glede na navedeno odmera prometnega davka tožnici utemeljena.

Tožnica v tožbi zatrjuje, da vozila S.Ž. ni prodala, ampak ga je le-temu izročila zato, da bi ga pregledal, popravil in poiskal kupca. Napačna je zato ugotovitev, da je šlo za promet rabljenega vozila, ne glede na njeno drugačno izjavo z dne 20.12.1992, da je vozilo prodala S.Ž. To izjavo je namreč dala zaradi grožnje inšpektorice I.K., kar je pojasnila tudi v kazensko preiskovalnem postopku Temeljnega sodišča zoper S.Ž. Navaja še, da ne glede na to, tudi če bi prišlo do prodaje vozila S.Ž., brez pismene pogodbe in prijave le-te davčnemu organu, ne bi mogla opraviti prepisa. Meni, da šele s sklenitvijo pismene pogodbe nastane obveznost prijave in plačila prometnega davka. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena straka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica se moti, ko meni, da je za prodajo in odmero prometnega davka potrebno skleniti pismeno kupoprodajno pogodbo. Pravna podlaga za odmero prometnega davka je zakon o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92), na katerega se sklicuje tudi izpodbijana odločba. Po določbi 4. člena navedenega zakona, se davek od prometa proizvodov plačuje od vsakega prometa proizvodov, namenjenih za končno potrošnjo, po 4. točki 1. odstavka 6. člena pa se za tak promet ne šteje prodaja rabljenih stvari neposredno med fizičnimi osebami ter neposredna prodaja kmetijskih proizvodov med fizičnimi osebami na sejmih in tržnicah, razen prodaje, brezplačne odtujitve ali zamenjave rabljenih osebnih avtomobilov, za katere je obvezna registracija. Iz navedenega izhaja, da se davek plačuje tudi od prodaje rabljenih osebnih avomobilov. Zakon ne določa, da je odmera davka vezana na pismeno pogodbo. Na podlagi predloženih upravnih spisov sodišče tudi ne dvomi, da je upravni organ pravilno ugotovil dejansko stanje, da je tožnica predmetno vozilo prodala S.Ž. Tako dejansko stanje namreč ni ugotovljeno samo na podlagi tožničine izjave z dne 20.12.1992, ampak tudi na podlagi izjav drugih v postopku zaslišanih prič, zato tožena stranka ni mogla slediti navedbam tožnice, da S.Ž. ni bil kupec, ampak le posrednik pri prodaji tožničinega vozila. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki jih upravni organ navaja kot odločilne za presojo dokazov, sodišče nima pomislekov, da je upravni organ o stvari pravilno odločil. Ker je glede na navedeno tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).