Jedro

Kogentne določbe, ki bi prepovedovala dogovor, da je toženka kot odvetnica do plačila za svoje storitve upravičena le, če bi bil dosežen predviden rezultat (obligacija rezultata) ni (bilo). Takšne kogentne določbe prav gotovo ne predstavlja niti 17. člen ZOdv in še manj določbe odvetniške tarife.

Materialnopravno zmotno je stališče, da mora tožnica, ker specifikaciji storitev toženke (njeni pobotni izjavi) ni ugovarjala ob prejemu, trpeti posledice v smislu »priznanja« te terjatve (oziroma izgube možnosti njenemu kasnejšemu oporekanju).

Stališče, da bi morala tožnica tekom postopka postaviti zahtevek na ugotovitev, da do predpravdnega pobota ni prišlo, je zmotno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 4.6.2012 odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 1062 I 5612/2007 v 1., 3. in 4. točki izreka razveljavi in da se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je dolžna tožnica toženki plačati pravdne stroške v višini 2.713,95 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi (toženki pa naloži plačilo stroškov celotnega postopka). Meni, da sta ugotovitvi sodišča, češ da je imela toženka z opravljenimi storitvami po pogodbi s tožnico z dne 3.12.2002 (pogodba) stroške v višini 4.019.975,00 SIT in da znaša tožničin dolg do toženke v zvezi s toženkinimi storitvami za M. d.d. 4.980.025,00 SIT, napačni. Poudarja, da je že v točki XI druge pripravljalne vloge z dne 15.2.2011 navajala, da toženka nima nobene pravice do zadržanja zneska, ki bi predstavljal plačilo za opravljeno delo, ampak zgolj (glede na določbo četrtega odstavka 3. člena pogodbe in prvi odstavek 17. člena ZOdv) do zadržanja zneska za stroške v zvezi z opravljenim delom. Sodišče je v 10. točki obrazložitve podalo le ugotovitev o tem, katere storitve naj bi toženka med postopkom dokazala, ne pa tudi kakšne stroške naj bi s temi storitvami imela. Tega tudi ni moglo, saj toženka o tem ni podala nobene navedbe. Tekom postopka je zatrjevala, da je za tožnico po 3. členu pogodbe opravila storitve v vrednosti 60% plačanega avansa ter da je na podlagi omenjenega člena upravičena do plačila svojih storitev, tudi v primeru nepridobitve deleža v družbi S. d.d. s strani tožnice. Nikoli ni zatrjevala, da so ji v zvezi z opravljenimi storitvami po 3. členu pogodbe nastali stroški v višini 60% prejetega avansa. Tudi sicer nikoli ni konkretno specificirala vrednosti posamezne opravljene storitve, navedba glede skupne vrednosti storitev pa je pavšalna (nedokazana). Ker je sodišče pod postavko stroškov priznalo kar vrednost opravljenih storitev, je zmotno uporabilo materialno pravo (tretji člen pogodbe). Odločitev sodišča glede priznanja stroškov tako nima nobenih razlogov in se je ne da preizkusiti. Pravno napačna je ugotovitev sodišča v točki 16 obrazložitve, da tožnica ni uspela prepričati, da toženka po tretjem členu pogodbe ni imela stroškov v višini 4.019.975,00 SIT, saj bi morala v skladu s pravili o dokaznem bremenu to dokazati toženka. Nesubstancirane so tudi toženkine navedbe glede vrednosti storitev opravljenih za M. d.d.. Sodišče je v zvezi s plačilom za te storitve nepravilno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka. Napačno je stališče sodišča (15. točka obrazložitve), da bi morala tožnica specifikaciji storitev toženke ugovarjati ob prejemu in da naj bi imela opustitev za posledico, da so v njej navedene terjatve nesporne. Spregledalo naj bi, da je toženka že v ugovoru z dne 11.10.2007 navajala, da je tožničin račun z dne 27.5.2004 prejela 28.5.2004 in ga zavrnila že 31.5.2004 (nato je zavrnila tudi tožničin IOP za enak znesek z dne 18.10.2004 in 8.12.2006). Toženka je potem z dopisom z dne 16.7.2004 (dober mesec po prejemu vtoževanega računa) tožnici predlagala, da se medsebojne obveznosti »poračunajo«. Tako dopis z dne 16.7.2004 kot pobot z dne 16.11.2004 je tožnici poslala kot odgovor na račun z dne 27.5.2004 in dne 18.10.2004 prejet IOP. Tožnica je tekom postopka (npr. v petem odstavku točke IX) navajala, da je po prejemu toženkine specifikacije z dne 15.11.2004 slednjo obvestila, da je tam obračunan znesek odvetniške nagrade pretiran in zato neutemeljen. Da je toženki priznal le del zatrjevane vrednosti storitev za M. d.d., je ob zaslišanju potrdil tožničin zakoniti zastopnik. Očitno je, da je tožnica izrazila svoje nestrinjanje z višino obračunanih storitev za M. d.d.. Še bolj pomembno je, da je tožnica v šestem odstavku točke IX jasno navedla, katere postavke toženkine specifikacije kot neutemeljene prereka delno oziroma v celoti. Ker je sama zatrjevala negativno dejstvo (da storitve niso bile opravljene oziroma so obračunane neutemeljeno), bi v skladu z dokaznim bremenom toženka morala dokazati, da jih je opravila, v kakšnem obsegu in da so v skladu z odvetniško tarifo (kakšna vrednost predmeta in katera tarifna številka) ustrezno obračunane, a tega ni storila. Toženka razen listin B21 – B24 svojih navedb glede vrednosti storitev za M. d.d. ni substancirala oziroma ni predložila dokazov, medtem ko sta izpovedbi prič Sv. in S. pavšalni (ne dokazujeta ne oprave storitev in še manj njihovega obračuna). Sodišče je takšno trditveno podlago nekritično povzelo v obrazložitev (10. in 12. točka), kar pomeni, da je sodba brez razlogov in se je ne da preizkusiti (za določitev vrednosti storitve bi bilo potrebno vedeti, ob kakšni vrednosti predmeta in ob kateri tarifni številki OT so bile obračunane). V skladu s pravili o dokaznem bremenu je zato potrebno šteti, da toženka terjatve do tožnice v višini 4.980.025,00 SIT ni dokazala, zaradi česar je njena pobotna izjava z dne 16.11.2004 (s katero je bila tožnica seznanjena ob prejemu prve pripravljalne vloge) brez učinka. Neutemeljeno je tudi stališče sodišča, da bi morala tožnica v postopku postaviti zahtevek na ugotovitev, da do izvenpravdnega pobota ni prišlo. Nerazumljiva je tudi obrazložitev v 16. točki, saj sodišče iz trditve, da tožnica ni uspela prepričati, da toženki po tretjem členu pogodbe niso nastali stroški v višini 4.019.975,00 SIT, naredi sklep, da je potrebno zgolj iz tega razloga zavrniti tudi preostanek zahtevka do 6 mio SIT, to je še za 1.019.975,00 SIT. Sodba naj bi bila očitno napačna in arbitrarna ter predstavlja kršitev tožničine pravice do enakosti pred zakonom, poštenega sojenja in nepristranskega sodnika.

3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz četrtega odstavka 3. člena pogodbe o odvetniških storitvah, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 3.12.2002 (v nadaljevanju: pogodba z dne 3.12.2002), izhaja, da je dolžna v primeru, če pooblastitelj (tožnica) ne pridobi lastniškega deleža 50% + eno delnico, pooblaščenka (toženka) izplačani denar vrniti pooblastitelju, in sicer zmanjšan za stroške, ki jih je imela v zvezi z že opravljenim delom. Kot pravilno navaja tožnica, je bila med strankama dogovorjena t.i. imenovana obligacija rezultata (v skladu s katero je bila toženka do plačila za svoje storitve upravičena le, če bi bil dosežen predviden rezultat – to je pridobitev lastniškega deleža 50% + eno delnico s strani tožnice). V nasprotju s tem kar zatrjuje toženka, kogentne določbe, ki bi prepovedovala tak dogovor, ni (bilo).(1) Takšne kogentne določbe prav gotovo ne predstavlja niti 17. člen Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS št. 18/93, s spremembami) in še manj določbe odvetniške tarife, kot to zmotno navaja toženka.(2)

6. Pritožnica utemeljeno navaja, da je bila toženka glede na določbo četrtega odstavka 3. člena pogodbe z dne 3.12.2002 upravičena zgolj do »zadržanja« vrednosti stroškov, ki jih je imela v zvezi z že opravljenim delom, in ne do vrednosti storitev, ki jih je opravila po omenjeni pogodbi. Upravičeno nadalje opozarja, da je toženka v tem postopku navajala, da je bila upravičena zadržati plačilo za odvetniške storitve in samo te tudi opredeljevala(3) (ne pa tudi stroškov povezanih z njihovo opravo). In na koncu utemeljeno poudarja tudi, da je postopanje sodišče prve stopnje, ker je toženki na podlagi omenjene pogodbene določbe priznalo vrednost opravljenih odvetniških storitev (oziroma upravičenost zadržanja njihove vrednosti), napačno. Kot rečeno, toženka v skladu s situacijo, ki jo ureja določba četrtega odstavka 3. člena pogodbe z dne 3.12.2002 (torej primer, da ne bo izpolnila svoje obveznosti rezultata), ni bila upravičena do zadržanja zneska v višini vrednosti storitev, ki jih je opravila, ampak zgolj do stroškov povezanih z njihovo izvršitvijo.

7. Vendar pa je toženka že v prvi pripravljalni vlogi z dne 14.12.2010 (nato pa tudi v nadaljevanju) navajala (in v zvezi s tem predlagala dokaze), da tožnica deleža 50% + eno delnico ni pridobila izključno po lastni poslovni odločitvi (da si je po tistem, ko je sama pripravila vse potrebno, da bi do nakupa delnic prišlo, premislila). Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 10.1.2011 (z obrazložitvijo, da do nakupa deleža v družbi S. d.d. ni prišlo izključno iz razloga, ker je v postopek nakupa vstopila družba P. d.d.) tej navedbi oporekala. Sodišče prve stopnje se do omenjene okoliščine (z obrazložitvijo, češ je določba pogodbe z dne 3.12.2002 jasna in da med strankama ni spora, da tožnica ni pridobila deleža 50% + eno delnico, zaradi česar mora toženka ustrezno zmanjšani prejeti znesek vrniti) ni opredeljevalo. Vendar pa je ta okoliščina (oziroma resničnost toženkine trditve) po mnenju pritožbenega sodišča nedvomno pomembna. V kolikor bi se namreč izkazalo, da njena trditev (da je sama opravila vse, kar je bilo potrebno, do nakupa deleža pa ni prišlo izključno zaradi tega, ker si je tožnica premislila) drži, potem bi bilo vsekakor težko (nepravično) zagovarjati stališče, da ni upravičena do plačila (oziroma do zadržanja takšnega zneska) za odvetniške storitve, ki jih je po pogodbi opravila za tožnico. Pravna podlaga za to seveda ne bi bila določba četrtega odstavka 3. člena pogodbe z dne 3.12.2002 ampak splošne (zakonske) določbe o plačilu za opravljene odvetniške storitve.

8. Pritožnica nadalje utemeljeno opozarja tudi na napačnost stališč, ki jih je sodišče prve stopnje zavzelo glede terjatve (iz naslova njenih storitev za družbo M. d.d.), ki jo je toženka pred pravdo uveljavljala v (materialno-pravni) pobot. Takšno je prvenstveno stališče, da mora tožnica, ker specifikaciji(4) storitev toženke (njeni pobotni izjavi) ni ugovarjala ob prejemu, trpeti posledice v smislu »priznanja« te terjatve (oziroma izgube možnosti njenemu kasnejšemu oporekanju). Za takšne relativno težke posledice bi vsekakor morala obstajati ustrezna pravna podlaga, ki pa ni razvidna. Zgolj sklicevanje na načelo skrbnosti v obligacijskih razmerjih (6. člen OZ) oziroma na načelo občega prava glede posledic molka, za zaključek, ki ga je naredilo sodišče prve stopnje, pač ne zadostuje. Drži tudi pritožbeni očitek o neobstoju pravne podlage za stališče, da bi morala tožnica tekom postopka postaviti zahtevek na ugotovitev, da do predpravdnega pobota ni prišlo. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč pa se sodišče prve stopnje na drugi strani ni opredeljevalo do ustrezno obrazloženih (in pravočasnih) navedb, ki jih je tožnica tekom tega postopka podala glede višine toženkine terjatve (glej npr. točko IX obrazložitve prve pripravljalne vloge z dne 10.1.2011).

9. Iz predhodno omenjenih razlogov je zato pritožba v celoti utemeljena.(5) Ker se zaradi napačnega materialno-pravnega stališča sodišče prve stopnje do določenih (to je predhodno obravnavanih oziroma omenjenih) navedb pravdnih strank ni opredeljevalo, je ostalo v tem oziru dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato(6) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti(7) razveljavilo in glede na naravo kršitev zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj se sodišče prve stopnje (ob morebitni izvedbi ostalih v tej zvezi predlaganih dokazih) opredeli do toženkine navedbe, da tožnica deleža 50% + eno delnica ni pridobila izključno po lastni poslovni odločitvi (oziroma ker si je premislila). V primeru, da se bo to izkazalo za resnično, bo lahko pristopilo k ugotavljanju vrednosti z njene strani opravljenih odvetniških storitev, v nasprotnem primeru (saj stroškov povezanih z opravo teh storitev ni zatrjevala oziroma jih ni opredelila) pa njenim navedbam o upravičenem »zadržanju« ne bo moč slediti. Prav tako naj se opredeli do tožničinih ugovorov v zvezi z višino terjatve, ki jo je toženka (iz naslova njenih storitev za družbo M. d.d.) pred pravdo uveljavljala v (materialno-pravni) pobot. 10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

(1) V skladu z drugim členom OZ lahko udeleženci svoje obligacijsko razmerje uredijo drugače, kot je to predvideno (v OZ), razen v primeru obstoja kogentnih določb o ureditvi določenega razmerja. Glej (v zvezi z mandatno pogodbo) tudi posebno določbo tretjega odstavka 766. člena OZ.

(2) Omenjeni člen nikjer ne določa, da je odvetnik v vsakem primeru upravičen do plačila za svoje delo (oziroma da bi bil drugačen dogovor nedopusten), poleg tega je v skladu z njegovim tretjim odstavkom možna tudi pogodbena klavzula, ki določa pavšalno višino nagrade za zastopanje.

(3) In sicer jih je (v nasprotju s tem kar meni tožnica) specificirala dovolj natančno.

(4)Te storitve (oziroma plačilo, ki ga zanje zahteva) je toženka opredelila dovolj natančno, zaradi česar tožničine navedbe o nespecificiranosti ne držijo.

(5) In se do ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni opredeljevalo.

(6) Tudi sicer bi bilo pravdnim strankam, v kolikor bi se do omenjenih navedb kot prvo opredeljevalo šele pritožbeno sodišče, poseženo v pravico do pravdnega sredstva.

(7) Posledično tudi glede stroškovne odločitve.