Jedro

Po presoji revizijskega sodišča ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi med seboj v nasprotju. Ni mogoče nalagati tožniku, da dokaže opravljanje drugega dela, ob tem pa tako predlagane dokaze šteti za nepomembne.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge stopnje in sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev dokončne odločbe tožene stranke o razporeditvi tožnika v skladu s spremenjeno sistemizacijo delovnih mest, zahtevek za razporeditev na delovno mesto višji upravni delavec - višji svetovalec ter zahtevek za plačilo razlike v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo prejemal na tem delovnem mestu od 15.4.1997 dalje. Ugotovilo je, da tožnik za delovno mesto inšpektorja - višjega upravnega delavca ne izpolnjuje pogojev, zahtevanih v sistemizaciji tožene stranke, zato z zahtevkom ni mogel uspeti. Sodišče je na glavni obravnavi dne 17.4.2003 prebralo listine, vpogledalo sistemizacijo in zaslišalo tožnika, v soglasju s strankami pa nato odločilo na seji senata.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Navedlo je, da zgolj zato, ker sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal tožnik, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnik želi dokazati, da vsi inšpektorji dejansko opravljajo enako delo, ne glede na kakšno delovno mesto so razporejeni, s čimer uveljavlja nezakonitost oziroma nepravilnost razporeditve. Razliko v plači bi lahko uveljavljal le, če bi dokazal, da je sicer razporejen na delovno mesto inšpektorja I, dejansko pa opravlja delo višjega upravnega delavca - višjega svetovalca, kar je po vsebini neko drugo delo. Vendar tožnik kaj takega ne zatrjuje, temveč tudi pri uveljavljanju razlike v plači izhaja iz tega, da ni pravilno razporejen oziroma da njegovo delo ni pravilno vrednoteno in ne iz tega, da bi dejansko opravljal drugo delo, kot pa je tisto, na katerega je razporejen.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obsežnih navedbah opisuje predvsem svoja stališča o tem, katera dela spadajo oziroma se opravljajo v okviru delovnih mest inšpektorja I in višjega upravnega delavca - višjega svetovalca, in kakšno delo je sam dejansko opravljal. Glede zatrjevani bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa predvsem zatrjuje, da mu ni bila dana možnost, da dokaže svoje trditve o tem, katero delo dejansko opravlja. Sodišči o tem nista izvajali predlaganih dokazov in tudi nista obrazložili zakaj ne, tožniku pa se očita, da bi lahko uveljavljal razliko v plači le, če bi dokazal, da je dejansko opravljal zahtevnejše delo. V izpodbijani sodbi ni navedenega nobenega odločilnega dejstva za zavrnitev zahtevka po izplačilu po dejansko opravljenem delu, kar je tožnik ves čas zatrjeval in zahteval. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe je vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožnik je res izhajal iz (neutemeljenega) prepričanja, da ni bilo ne podlage ne kriterijev za določitev različnih delovnih mest inšpektorjev in posledično za določitev različnih količnikov osnovne plače. Akt(e) o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ministrstva in organov v njegovi sestavi je izdajal Minister s soglasjem Vlade (drugi odstavek 3. člena ZDDO). Izhajajoč iz pristojnosti, pooblastil in obsega nalog organa in zahteve po zagotavljanju strokovnega, učinkovitega in racionalnega izvrševanja funkcij organa (tretji odstavek 3. člena ZDDO), določi delovna mesta in vsebino nalog za posamezna delovna mesta ter njihovo zahtevnost. Na tej podlagi nato predpiše pogoje strokovne izobrazbe in druge pogoje za posamezna delovna mesta, in tudi več delovnih mest inšpektorjev, za katera se zahteva različna stopnja strokovne izobrazba. Po sistemizaciji delovnih mest delo inšpektorjev ni bilo enako zahtevno in so temu ustrezno tudi naloge na posameznih delovnih mestih različne. Zahtevnosti nalog ustreza tudi različna stopnja zahtevane strokovne izobrazbe. Zato je neutemeljeno navajanje tožnika, da gre za ista (enaka) dela oziroma enako zahtevna dela, ki so vrednotena različno. Tožnik je izpolnjeval pogoje za razporeditev na delovno mesto, na katero je bil razporejen z izpodbijano odločbo tožene stranke, ne pa tudi pogojev za delovno mesto, na katero je želel biti razporejen. Zato je bila njegova razporeditev zakonita.

Za tožnika pa je bilo sporno tudi to, da je po lastnem prepričanju dejansko opravljal delo, ki je spadalo v delokrog zahtevnejšega in posledično višje vrednotnega delovnega mesta, čeprav za razporeditev na tako delovno mesto predpisanih pogojev strokovne izobrazbe (visoka) ni izpolnjeval. V tem delu gre za samostojen tožbeni zahtevek za plačilo po dejansko opravljenem delu. Ne glede na sicer zakonito razporeditev se lahko izkaže, da delavec dejansko opravlja drugo ali zahtevnejše delo kot pa je tisto, ki naj bi ga opravljal glede na formalno razporeditev.

Pri odločanju o tem zahtevku, ki je glede na kasnejšo razporeditev tožnika na višje vrednoteno delovno mesto, edini še sporen, pa je sodišče zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ne sicer vseh od številnih, ki jih revizija našteva, saj na primer sodišče ni moglo kršiti določb ZDSS-1, ki so pričele veljati šele s 1.1.2005. Bistveni pa sta dve, med seboj povezani kršitvi, ki sta povzročili sprejem nezakonite sodbe.

Že po določbi 20. člena ZDSS je sodišče v delovnem sporu lahko odločilo brez glavne obravnave, če so bili izpolnjeni trije pogoji: da dejansko stanje med strankama ni sporno, da ni drugih ovir za izdajo odločbe in da sta se stranki glavni obravnavi odpovedali.

Edini od pogojev, ki bi ga lahko šteli za izpolnjenega, je odpoved glavni obravnavi, pa še to le pogojno. Glavna obravnava je sicer bila (dne 17. 4. 2003) in na njej sta se stranki strinjali, da sodišče odloči na seji senata (torej brez nove glavne obravnave) v primeru "da je zahtevek tožnika po višini pravilno opredeljen". Edini zahtevek, ki ga je tožnik opredelil tudi po višini, je bil zahtevek za plačilo dodatka k plači. Zahtevka za plačilo razlike v plači tožnik po višini ni opredelil (opredelil ga je le opisno), zato se taka "odpoved glavni obravnavi" na ta del zahtevka sploh ni mogla nanašati.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 17.4.2003 dovolilo spremembo tožbe "kot je opredeljena v pripravljalni vlogi z dne 13.8.2002". Tožnik je v tem delu tožbeni zahtevek spreminjal trikrat (pripravljalne vloge z dne 18.4.2002, 8.7.2002 in 13.8.2002), medtem ko je trditvena podlaga ostala ves čas enaka in jo je tožnik sam dopolnil tudi z dokaznimi predlogi (pripravljalna vloga z dne 15.3.2003). Na vse navedene pripravljalne vloge se je tožnik na glavni obravnavi tudi skliceval. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje res izhaja, da tožnik pogojev, predpisanih za delovno mesto višji upravni delavec - višji svetovalec, ne izpolnjuje. Glede na to je njegov zahtevek za razporeditev na tako delovno mesto neutemeljen tudi, če bi ga sodišče sploh lahko razporedilo na konkretno delovno mesto. Toda tožnik je svoj zahtevek ves čas utemeljeval tudi s tem, da dejansko opravlja delo višjega upravnega delavca - višjega svetovalca, zaradi česar bi ga morala tožena stranka na to delovno mesto tudi formalno razporediti in mu izplačati razliko v plači med dejansko prejeto plačo in plačo za delo, ki ga je dejansko ves čas opravljal. V tem delu sodišče prve stopnje ni izvajalo nobenih dokazov, temveč je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo le z obrazložitvijo, da ne izpolnjuje pogojev za razporeditev na navedeno delovno mesto.

Sodišče druge stopnje pa je zavrnitev pritožbe utemeljevalo s tem, da bi tožnik razliko v plači lahko uveljavljal le v primeru, če bi dokazal, da je sicer razporejen na delovno mesto inšpektorja I, da pa dejansko opravlja delo višjega upravnega delavca - višjega svetovalca, torej po vsebini neko drugo delo. Nato pa navede, da tožnik kaj takega ne zatrjuje, temveč želi dokazati, da vsi inšpektorji za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami opravljajo isto inšpekcijsko delo, ne glede na to, na katero delovno mesto so razporejeni. Zato je sodišče druge stopnje štelo, da tožnik tudi pri uveljavljanju razlike v plači izhaja iz tega, da ni pravilno razporejen in ne iz tega, da bi dejansko opravljal drugo delo kot pa je tisto, na katerega je razporejen. Iz takega stališča izhaja (zmotna) presoja, da sodišču ni bilo treba izvajati predlaganih dokazov.

Po presoji revizijskega sodišča ima taka izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi med seboj v nasprotju. Ni razlike, ali tožnik zatrjuje, da opravlja drugo delo in ne tistega, na katerega je formalno razporejen, ali pa, da zatrjuje nepravilno razporeditev glede na delo, ki ga dejansko opravlja.

Predvsem pa ni mogoče nalagati tožniku, da dokaže opravljanje drugega dela, ob tem pa tako predlagane dokaze šteti za nepomembne.

Glede na navedeno sta podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 10. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP revizija utemeljena že iz teh razlogov, revizijskemu sodišču ni bilo treba posebej obravnavati še drugih zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ker zaradi postopkovnih kršitev dejansko stanje o odločilnih dejstvih sploh še ni bilo ugotovljeno, je revizijsko sodišče sodbi sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo izvesti predlagane dokaze in nato ponovno odločiti o tožbenem zahtevku tožnika za plačilo plače po dejansko opravljenem delu.