Jedro

V obravnavani zadevi je škoda tožnici nastala, ko se je poškodovala pri usposabljanju pri toženi stranki, zato bi morala tožbo vložiti v okviru objektivnega zastaralnega roka petih let, ki je začel teči s samim nastankom škode. Ker tega ni storila, je potrebno, glede na podan ugovor tožene stranke o poteku petletnega zastaralnega roka, tožničin zahtevek na plačilo odškodnine zavrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo zneska 32.835,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2007 dalje do plačila (I. točka izreka) in tožnici naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.372,50 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga tožnica pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo odškodninski zahtevek, ker je odškodninska terjatev tožnice absolutno in relativno zastarala. Sodišče je ocenilo, da za odločitev v predmetni zadevi ni pomembno, kdaj je bila postavljena pravilna diagnoza tožničine poškodbe oziroma njenih zdravstvenih težav - pri operaciji dne 19. 3. 2008; po mnenju sodišča je popolnoma nerelevantno, kaj je bil pravi razlog tožničinih zdravstvenih težav in zlasti, kdaj se je izvedelo. Iz celotne zdravstvene dokumentacije ortopeda je po mnenju sodišča razvidno, da naj bi do težav prišlo zaradi nošenja trših novih čevljev. Tožnica se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru absolutni 5 letni zastaralni rok začel teči s samim škodnim dogodkom (to je z nastankom poškodbe) torej dne 26. 11. 2001. Prav tako se ne strinja, da gre v tej zadevi za primer, ko je odškodninska terjatev zaradi poteka absolutnega zastaralnega roka zastarala, še preden je začel teči relativni oziroma subjektivni zastaralni rok. Sodne odločbe, na katere se sklicuje izpodbijana sodba, pa so vzete iz konteksta oziroma ne opisujejo enakega dejanskega stanja, zato za konkretni primer niso uporabne. Sodišče ni upoštevalo, da čas nastanka škode ni vedno enak času škodnega dogodka. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča RS ni pravilno šteti, da je dan škodnega dogodka tudi dan nastanka škode, ne da bi se natančno ugotovilo, katera škoda je nastala takoj in katera kasneje. Trenutek nastanka škode je tako dejansko vprašanje, zato je po mnenju Vrhovnega sodišča RS treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdaj je posamezna škoda nastala, da bi bilo mogoče odločiti o ugovoru zastaranja v zvezi s potekom absolutnega 5 letnega zastaralnega roka. Tožnica je s tožbo uveljavljala tri vrste nepremoženjske škode in dve vrste premoženjske škode. Iz tožbenih trditev in predloženih listinskih dokazov pa je očitno, da vse te škode niso nastale že ob samem škodnem dogodku. Škodni dogodek je poškodba desnega stopala, do katere je prišlo med usposabljanjem in zaradi katere je tožnica imela dalj časa trajajoče zdravstvene težave (bolečine v sprednjem delu desnega stopala). Škodni dogodek je res nastal 26. 11. 2001, vendar se je to pravno pomembno dejstvo ugotovilo šele 19. 3. 2008. Tožničina poškodba in zdravstvene težave, ki izvirajo iz te poškodbe, so postale škoda šele, ko se je ugotovilo, za kakšno vrsto poškodbe gre (zlom in ne vnetje) in posledično, da je vzrok poškodbe sporna obutev. Pravno gledano je tako škoda nastala šele dne 19. 3. 2008. V tej zadevi gre za tako specifično situacijo, kjer je 5 letni objektivni zastaralni rok začel teči kasneje. Sodišče je napačno ocenilo, da je premoženjska škoda iz naslova izgubljenega zaslužka (razlike v plači zaradi nižjega nadomestila plače zaradi bolniških staležov) nastala že februarja 2002, torej da je bila celotna višina škode iz naslova razlike v plači določljiva že ob prvi tožničini zadržanosti od dela zaradi zdravstvenih težav kot poškodbe. Tožnica v februarju 2002 ni vedela niti koliko časa bo sploh v tistem prvem bolniškem staležu, predvsem pa ni mogla vedeti, da se bodo zdravstvene težave vlekle toliko časa. Prav tako ni mogla vedeti, da sploh gre za škodo. Prav tako ne drži, da je tožnica ves čas vedela za povzročitelje škode. Tožnica je vedela, da je do poškodbe prišlo med usposabljanjem in po dolgotrajnem nošenju sporne obutve oziroma po dolgotrajnejši hoji z izrazito trdimi čevlji. To pa nikakor ne pomeni, da je vedela za povzročitelja škode. Tožnica ni vedela, zakaj je prišlo do bolečin oziroma do poškodbe (vzroka), vedela je le, kaj se je zgodilo (čas poškodbe) in v kakšnih okoliščinah se je to zgodilo. Petletni objektivni zastaralni rok je tako po tožničinem mnenju začel teči 19. 3. 2008. Prav tako ni mogoče reči, da je zaradi tožničine pritožbe z dne 26. 4. 2002 proti mnenju zdravniške komisije prve stopnje, tožnica najkasneje takrat vedela za povzročitelja škode. Tožnica se je pritožila zoper omenjeno mnenje iz razloga, ker so bolečine v desnem stopalu, ki so bile vzrok za zadržanost z dela, nastale nenadoma in pri delu (med službenim usposabljanjem). Po laičnem mnenju tožnice ni šlo za posledico bolezni v zvezi z delom, temveč za poškodbo pri delu. Domnevala je, da je do tega prišlo zaradi obutve, vendar pa tega ni vedela, kot napačno zaključuje sodišče. Tožnica je za povzročitelja škode zvedela 19. 3. 2008, ko je bil znan pravi razlog zdravstvenih težav. Šele ob pravilni diagnozi je bil tožnici znan povzročitelj škode. Strogo formalno gledano je zato tudi 3 letni subjektivni zastaralni rok začel teči šele 19. 3. 2008. Ob vložitvi tožbe dne 31. 2. 2009 tako ni potekel ne objektivni ne subjektivni zastaralni rok. Sodišče se tudi ni opredelilo do številne zdravstvene dokumentacije, iz katere izhaja nasprotno, da namreč niti zdravniki kot strokovnjaki niso vedeli, kaj je vzrok tožničinih zdravstvenih težav.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba razloge o odločilnih dejstvih, ti so jasni in niso sami s seboj v nasprotju in nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus kot trdi pritožnica. Z uveljavljanjem absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (da ugotovljena dejstva nasprotujejo predloženim izvedenim dokazom; da je sodišče izvedlo zaključek nasproten vsebini predloženih listin; da se sodišče ni opredelilo do vseh dokazov), pritožnica nasprotuje dokazni oceni sodišča, kar ni pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb postopka, temveč zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka v dneh od 26. 11. 2001 do 27. 12. 2001 organizirala in izvedla strokovno usposabljanje novo zaposlenih delavcev kriminalistične policije, ki se ga je udeležila tudi tožnica. Že prvi dan usposabljanja je tožnica začutila bolečine v predelu desnega palca, kjer ji je noga otekla in imela je težave pri hoji in gibanju. Tožena stranka je dne 22. 2. 2002 tudi izpolnila prijavo poškodbe pri delu, iz katere izhaja, „da je tožnica imela v času tečaja bolečine v spodnjem delu desne noge, opaziti je bilo oteklino ter težave pri hoji oziroma gibanju“ (A1). Tožnica se je dne 4. 1. 2002 odločila za obisk pri osebni zdravnici, saj bolečina in oteklina na desnem stopalu nista prenehali, osebna zdravnica pa tožničinih težav ni povezala s posledicami poškodbe na usposabljanju, zato se je tožnica odločila za samoplačniško zdravljenje pri ortopedu (v obdobju od 1. 2. 2002 do 7. 8. 2003). Ortopedi so zdravili tožnico za vnetje tibialne kosti desnega palca, vendar tožničine težave niso prenehale. Na redni kontroli dne 30. 11. 2007 so zdravniki ugotovili, da se stanje kljub predpisani terapiji ni izboljšalo in zato so predlagali operativno odstranitev sezamoidne kosti. Tožnica je bila tako operirana 19. 3. 2008, ko so ji odstranili omenjeno kost, ker je prišlo do psevdoartroze (nezaraščenosti) po zlomu sezamoidne kosti. Tožnica je dne 24. 9. 2007 na stranskega intervenienta naslovila odškodninski zahtevek, ki je bil z dne 12. 11. 2007 zavrnjen, dne 31. 3. 2009 pa vložila predmetno tožbo.

Glede na podani ugovor tožene stranke o poteku objektivnega petletnega zastaralnega roka, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je petletni zastaralni rok potekel, zato je zahtevek tožnice zavrnilo.

Institut zastaranja je kompromis med varstvom interesov dolžnika, saj časovno omejuje njegovo negotovost v tem, ali bo tožen ali ne, ter med varstvom interesov upnika, ki mora imeti za uveljavitev svojih pravic vendarle na razpolago primerno dolgi roki. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če ni za posamezne obveznosti z zakonom predpisano kaj drugega (prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) in nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 335. člena OZ), to je, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega roka (337. člen OZ).

V skladu s 352. členom OZ zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (prvi odstavek 352. člena OZ). Obe okoliščini sta vezani na vednost oškodovanca, torej na njegovo subjektivno sfero, kar pa lahko tudi predstavlja pravno nesprejemljivo odmaknitev začetka teka zastaralnega roka. Zato OZ v drugem odstavku 352. člena določa, da odškodninska terjatev v vsakem primeru zastara v petih letih, od kar je škoda nastala. Taka ureditev upošteva interese obeh strank, poškodovančeve z odločitvijo daljšega zastaralnega roka in opredelitve začetka teka zastaralnega roka z nastankom škode (ta čas ni vedno enak času samega škodnega dogodka) in ne s samim škodnim dejanjem, interese odgovorne osebe pa z določitvijo objektivnega in trdnega merila za opredelitev za začetek teka zastaralnega roka. Res se sicer lahko zgodi, da odškodninska terjatev zaradi poteka absolutnega oziroma objektivnega roka zastara, še preden začne teči relativni oziroma subjektivni rok, vendar so to zakonodajno ureditev narekovali že zgoraj opisani razlogi varnosti pravnega prometa.

Za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja so bila v konkretni zadevi relevantna naslednja ugotovljena dejstva pred sodiščem prve stopnje: -da je nezgodni dogodek nastal 25. 11. 2001 in da je tožena stranka dne 22. 2. 2002 izpolnila prijavo poškodbe pri delu; -da je celotna nematerialna škoda tožnici začela nastajati takoj po škodnem dogodku; -da je celotna materialna škoda iz naslova plačevanja računov ortopedu tožnici nastajala z dnem izdaje zadnjega računa z dne 7. 8. 2003; -da je celotna materialna škoda iz naslova razlike v plači tožnici začela nastajati februarja 2002, ko je prvič nastopila bolniški stalež in prejemala nižje nadomestilo plače od pripadajoče plače; -da je tožnica ves čas vedela za povzročitelja škode oziroma je to zvedela najkasneje ob vložitvi pritožbe zoper odločbo zdravniške komisije prve stopnje z dne 23. 4. 2002, ko je hotela priznanje poškodbe pri delu; -da je tožnica vložila tožbo dne 31. 3. 2009. Navedeno pomeni, da so materialnopravno pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da je začel objektivni (absolutni) zastaralni rok teči z dnem nastanka škodnega dogodka dne 26. 11. 2001 (v skladu z drugim odstavkom 352. člena OZ), pravilen. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je celotna materialna škoda iz naslova plačevanja računov ortopedu tožnici nastala najkasneje z dnem zadnjega izdanega računa, torej 7. 8. 2003, medtem ko je materialna škoda iz naslova razlike v plači tožnici začela nastajati februarja 2002, ko je prvič nastopila bolniški stalež, za katerega je prejela nižje nadomestilo od pripadajoče plače in že takrat je vedela, oziroma bi morala vedeti, da bo ta škoda nastajala vedno ob izplačilu nadomestila plače in je ta škoda bila tudi določljiva. Tožnica je ves čas vedela za povzročitelja škode oziroma je to zvedela najkasneje ob vložitvi pritožbe zoper odločitev zdravniške komisije prve stopnje z dne 23. 4. 2002, ko je hotela priznanje poškodbe pri delu. Glede na navedene zakonske določbe odškodninska terjatev v vsakem primeru zastara v petih letih, od kar je škoda nastala. V obravnavani zadevi je škoda nastala dne 26. 11. 2001, ko se je tožnica poškodovala pri usposabljanju pri toženi stranki, zato bi morala tožbo vložiti v okviru objektivnega zastaralnega roka, ki je začel teči s samim nastankom škode, torej najkasneje 26. 11. 2006, vložila pa jo je dne 31. 3. 2009. Tožnica se v pritožbi ukvarja le z vprašanjem, kdaj je bilo dejansko njeno zdravljenje končano (dne 19. 3. 2008, ko ji je bil znan pravi razlog zdravstvenih težav), vendar glede na zgoraj obrazloženo, ne glede na začetek teka subjektivnega zastaralnega roka, odškodninska terjatev v vsakem primeru zastara po poteku petletnega objektivnega zastaralnega roka od nastanka škode, zato navedene pritožbene navedbe niso pravno pomembne.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako tožnica ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajale izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).